Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Oktoberfest 2016

Odločitev za kratek obisk Oktoberfesta je bila dokaj spontana, zato sva se z najnovejšo prebivalko Schröckna, Svetlano, usedli v avto in odpeljali v München.

g0012046

Čeprav sem bila v Münchnu nedolgo nazaj, je bilo mesto tokrat precej drugačno. Bila sem v manjšini, ker nisem nosila dirndla. Večina ljudi je bila prešerno dobre volje, oblečenih v dirndle ali lederhose, predvsem pa je bilo vsepovsod ogromno ljudi. Vse znane pivnice so bile tako polne, da so varnostniki preprosto zaprli vrata in odganjali strašno žejne ljudi. Stavbe v centru so bile še malce bolj okrašene z rožami kot ponavadi. Skratka, v času Oktoberfesta, tega znanega pivskega festivala, celotno mesto diha kot eno.

Po popoldanskem sprehajanju po centru mesta, sva se s Svetlano odpravili proti Theresienwiese, kamor se je stekala ogromna reka ljudi. Torbice, torbe ipd. niso šle čez kontrolo na vhodu. Najprej sva se na hitro sprehodili skozi prizorišče, da sva dobili občutek kaj vse bo potrebno poskusiti – od hrane, pijače do zabaviščnega parka. Pošteno sem si že zaželela vrček hladnega piva, ko sem ugotovila, da to sploh ne bo lahka naloga. Sleherna klop (ali stol) je bila popolnoma zasedena.

Po iskanju in čakanju nama je uspelo priti v enega od mnogih “pivskih vrtov” kjer sem si naročila temno pivo in pazila, da me kdo ne zgazi. Šele v množici pride do izraza moja nizka rast!

dsc_0235
Ljudje so prijazni, sproščeni, nekateri še pred večerom popolnoma pijani, nekateri bi se radi tepli, drugi ostanejo vljudni kljub temu, da komaj stojijo in vse skupaj je pravzaprav čisto navadna žurka, le v večjem merilu. Odločila sem se za vožnjo z “vlakcem smrti”, oblazila vseh milijon stojnic s spominki, sladkarijami, ulično hrano, malo podebatirala z obiskovalci (seveda je bilo precej tujcev, ogromno že pregovorno glasnih Britancev, Francozov, Italijanov, tudi dekle z Nove Zelandije sem srečala…), ko se me je polotila utrujenost in sem začela težiti Svetlani, da se vendarle počasi odpraviva proti avtu. Tako se je reka obiskovalcev ob polnoči začela viti iz prizorišča proti glavni železniški postaji, kjer sva se s Svetlano “prešvercali” na podzemno železnico in z nekaj mojega kalkuliranja prispeli prav do ulice, kjer sva parkirali avto. Triurna vožnja nazaj ni bila najlažja stvar na svetu, saj se mi je dremalo že na poti skozi mesto, da ne govorim o vožnji mimo Planseeja, kjer sem čez palec naštela vsaj 12 srn, ki se je paslo ob cesti in si nisem mogla privoščiti padca koncentracije. Obenem pa nisem mogla peljati hitreje, prav zaradi množice divjih živali. Za povrh me je na prelazu Hochtannberg za “likuf” pričakala tako gosta megla, da sem raje vozila na pol miže in po spominu. Ko sem le prispela domov, sem polna vtisov potonila med odeje kot kamen v vodi.

14522541_1075100552585692_1421128337_o

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?