Ni predaje!

Danes sem strašila ljudi. Pa ne namenoma. Namensko strašenje ljudi se je nehalo po tistem, ko sem nekega študentskega dne, iz kdo ve kakega razloga, skočila izza vrat in cimro prestrašila do te mere, da se je zjokala. Namenoma torej ne strašim več.

Kljub temu mi je danes uspelo prestrašiti nekaj nič hudega slutečih sprehajalcev.  Med tekom na smučeh sem jih vsa zasopla kot stara lokomotiva ravno dohitela in začela prehitevati, ko mi je eno od smuči potegnilo vstran, izgubila sem ravnotežje in se z zamolklim »TUUUPPP« zarila v sneg. Sprehajalci so seveda kar poskočili.

Bera današnjega dne? Enkrat popoln pristanek na faci, trikrat na bok in enkrat na zadnjo plat. Nisem mogla ostati resna, ko so me po tretjem krogu mimoidoči spodbujali z glasnim »op, op, op, op!«

Težka je tale tekaška. Ko se je slabo vreme še malce bolj skisalo in je megla postala tako gosta, da sem komaj videla nekaj metrov naprej, sem ob naslednjem padcu in pobiranju na noge prešerno ugotovila, da me nihče ne vidi. Zato je moj nasvet naslednji – če se že boste lotili tega prelepega športa, izberite vremensko najbolj ogaben dan, da bo očividcev čim manj. Ego tako veliko manj boli. 🙂

fail.gif
vir: Google
Advertisements

Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

Dričaj z menoj

Medtem, ko se večina Evrope kuha v vročini, sem jaz oblekla volneno jopico. Temperatura 14°C v Schröcknu že kar nekaj časa vztraja. In, ko mi je Branka predlagala smučanje na ledeniku Mölltaler naslednji mesec, sem divje zastrigla z ušesi.

Zdi se mi kot predvčerajšnjim, ko sem mala, suhljata dolgolasa blondina, morda že obiskovala prvi razred osnovne šole ali pa še to ne, stala pred televizijo in gledala smučarsko tekmo svetovnega pokala. Stoje. Iz tršega papirja sem si izrezala smuči, nanj z nerodnimi črkami napisala ime znanega proizvajalca, smučarski palici sta tvorila dva papirnata tulca, čelada pa je bila en preprosto velik »poc« papirja, ki sem si ga poveznila na glavo, zaradi česar sta se brat in sestra od smeha upravičeno držala za trebuha. Ob opominjanju, da me taka čelada ne more varovati pri padcu, sem prepričano odkimavala. »Popolnoma gotovo ne, pomaga pa le.«

No, in tako polno opremljena sem stala pred TV-jem in se, zahvaljujoč svoji takrat neverjetni in skoraj shizofrenični domišljiji, preslikala v tisto tekmovalko na zaslonu. Postati profesionalna smučarka je bila moja res neverjetna želja, tako neverjetna, da staršem nikoli nisem niti začela težiti v tej smeri. Definitivno pa sem jim zagnojila, ko se nam je v šestem razredu osnovne šole obetala smučarska šola v naravi. Do takrat je moje smučarsko znanje obsegalo vožnjo naravnost po zasneženem domačem travniku, to je bilo pa tudi vse. Četudi sem po vseh ogledanih tekmah poznala precej teoretičnega ozadja, ga v naravo vendarle nisem znala prenesti.

V šoli v naravi so me uvrstili v skupino brez smučarskega znanja, vendar sem se oddrsovalne tehnike smučanja naučila zelo hitro. Ko sem se tistega tedna na Rogli zadnjič peljala z vlečnico in je počasi zahajajoče sonce tako prijazno sijalo skozi smreke, so mi v tišini debele solze tekle po vratu v smučarski kombinezon. Prepričana sem bila, da je bilo tole moje zadnje smučanje. Oh, kako sladko sem se zmotila.

Že naslednje leto sem dobila priložnost enotedenskega smučanja v Italiji. Ogabno zvit gleženj nekaj dni pred odhodom me je manj skrbel, ko sem uvidela, da lahko otečeno nogo stlačim v smučarski čevelj. In smučala sem tudi naslednje leto. Potem sem k smučanju nažicala še mamo in prijatelje in ni bilo več zime, v kateri se ne bi podala na smučišče.

Ko sem se preselila v Vorarlberg, sem ugotovila, da pravzaprav nisem tako dobra smučarka, kot so mi nekateri pravili, in da domačini resnično obvladajo ta prelepi šport. Šele, ko sem posvetila nekaj ur video analizi svojega smučanja, sem našla napake, katere sem odpravila in jih še vedno odpravljam. Snemanje smučanja priporočam vsakemu smučarju, saj se nepravilnosti med smučanjem pogosto niti ne zavedamo, kamera pa prav ničesar ne skrije. Tudi pri smučanju izven urejenih prog ne skrije, da sem kot malček, ki se šele uči hoditi. 🙂

Smučanje ima torej pri meni posebno mesto v srcu. Ne vem, kaj je lepšega – karving, pri katerem drsaš s koleni, ritjo in dlanmi po snegu (in si pri tem skoraj zlomiš nekaj prstov ob srečanju z ledeno ploskvijo, kot se mi je to že nekajkrat zgodilo), ko nemarno zleknjen v naslonjač  piješ kavo nekje na okroglih dveh tisočakih ali pa preprosto dihanje perfektno čistega zraka, mežikanje v močno sonce in občudovanje narave. Ali pa štetje modric na podlahti, ki sem si jih nabrala pri vijuganju med veleslalomskimi vrati.

Smučanje nikoli ne bo moj poklic, vendar tudi alternativa ni slaba. Na glavi mi opleta čisto prava čelada, smuči pa tudi niso iz kartona.

Ker sem ob deževnih dnevih našla nekaj časa za montažo, je nastal spodnji izdelek.

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂