Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Advertisements

Eurobike 2017

Terjalo je nekaj slabe volje, da sem se dejansko sploh lahko pripeljala do Friedrichshafna. Gost promet in čudna signalizacija do parkirišča, ki se je kar naprej odmikalo kot, zdaj že legendaren, Muzej seljačkih buna v Gornji Stubici, sta nas prisilila, da smo parkirali jeklene konjičke nekaj kilometrov stran od sejemske hale. Trojica kolesarskih navdušencev smo se odločili obiskati sejem Eurobike, ki sem ga sicer obiskala že lani.

Za letošnji izziv sem si izbrala pomerjanje nove (MTB) čelade in ščitnikov, ter minimalno trošenje denarja. In mi je skoraj uspelo!

Ponudba (kakovostnih) MTB čelad s snemljivim bradnim delom je interesantno skromna. K sreči mi je model perfektno sedel na glavo. Na žalost ni bilo možnosti nakupa. Ali pa na srečo.DSC_0302.jpg

Sčitnikov nisem mogla niti pomeriti, saj je bil razstavni eksponat le v eni velikosti. Zgleda, da bo to še en nakup preko spleta, ki ga bo zabavno doma pomerjati. Nesorazmerne dimenzije mojih nožic so namreč nočna mora za vsakega proizvajalca opreme.

Odlično je, če že vnaprej veš katere produkte od določenih znamk bi si rad ogledal. Prihranjenega je ogromno tekanja po dvoranah, saj je ponudbe res ogromno.

Precej več sreče sem imela med vohljanjem po Evoc-ovi stojnici. Vodni meh sem dobila za pol cene. Bianchiju, ki si mojo pozornost zadnje čase deli z veliko, črno MTB barabo, pa sem privoščila novo mini torbico za rezervno zračnico. V “celeste” barvi. Pri Bianchiju mora biti namreč vsaj nekaj v tej legendarni barvi, če to že ni okvir.

Glede na to, da časa za ogled sejma ni bilo na pretek, se nisem ustavljala na stojnicah znanih znamk proizvajalcev cestnih koles. Smo pa vmes opazili nekaj smešnih, z nečim križanih koles, poganjalčkov, produktov itd., ki so nas spravili v smeh.

DSC_0299DSC_0300

Na hitro sem preizkusila tudi SRAM-ov eTAP, prvi brezžični menjalnik namenjen cestnim kolesom, ki ni več znanstvena fantastika in se kljub visoki ceni uveljavlja v kolesarstvu.

Ugotovili smo, da se je kolesarska industrija v zadnjih letih resnično okrepila in razširila na vse možne uporabnike, ter ima na voljo še veliko potenciala in tehnologij.

DSC_0314
Vzdolžni prerez skozi okvir gorskega kolesa.

Danes pa sem našla čas za test novega vodnega meha in kratko turo po makedamu, ki so jo krasili s snegom pobeljenimi vrhovi bližnjih gora. Na poti nazaj v vas sem začudeno ugotovila, da se je zopet pričela sezona stisnjenih zob in drgetanja na kolesu zaradi mraza. Pa se mi je zazdelo kot, da se je zima končala šele pred nekaj tedni!

 

 

 

Zverinica

Mislim, da se vsi strašno veselimo dopusta. Vendar je gradbenemu inženirju zaradi tega vsaj dvakrat blazno žal: prvič, ker je treba zagotoviti vso ustrezno papirologijo vsaj za dva tedna vnaprej, in drugič, ker bo en teden po dopustu v pisarni vladalo izredno stanje. In, ker je vorarlberški sotrpin Rok dosti bolj priden kot jaz, me je dvakrat prehitel pri pisanju bloga in opisal naš pohod iz Bad Ragaza ter obisk opere.

Kdor me kolikor toliko pozna, ve, da moje srce pripada smučem in cestnemu kolesu. In zdi se mi, da sem vam dolžna pojasniti, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih.

Lobi je bil v preprosto premočan. Zrušila sem se zaradi enormnega psihičnega pritiska, katerega so (nevede) izvajali skoraj vsi okrog mene. Kazali potke in poti, ki jih lahko prebrodim. Nato sem na te iste potke postala pozorna tudi pri pohodništvu. Take, lepe potke, z norimi razgledi in neomejenimi možnostmi za nadaljnje raziskovanje. Dala sem skozi nekaj debat ob pivu. In potem sem ga kupila, mojega prvega MTB-ja.

Danes sem se na Krku prvič odpravila iskat kakšno fino makedamsko pot, da se počasi navadim na lastnosti kolesa. Našla sem makedam, našla sem konkretno kamnito pot, metalo me je kot lutko sem ter tja, zverinica pa je ubogljivo požirala grbine, luknje, kamenje in še kaj. Ko je težavnost potke presegala moje znanje, sem se hodeča  peš ob kolesu čudila, kako me hrbet zaradi udarcev ne boli, kako ničesar še nisem uničila in kako lepo je, ko avtomobili ne švigajo mimo.

Če cestno kolo, zaradi punčkaste belo-roza barve, imenujem (Hello) Kitty, bom gorskega krstila kot Beast (Zverina). In dan je bil dober.

Dričaj z menoj

Medtem, ko se večina Evrope kuha v vročini, sem jaz oblekla volneno jopico. Temperatura 14°C v Schröcknu že kar nekaj časa vztraja. In, ko mi je Branka predlagala smučanje na ledeniku Mölltaler naslednji mesec, sem divje zastrigla z ušesi.

Zdi se mi kot predvčerajšnjim, ko sem mala, suhljata dolgolasa blondina, morda že obiskovala prvi razred osnovne šole ali pa še to ne, stala pred televizijo in gledala smučarsko tekmo svetovnega pokala. Stoje. Iz tršega papirja sem si izrezala smuči, nanj z nerodnimi črkami napisala ime znanega proizvajalca, smučarski palici sta tvorila dva papirnata tulca, čelada pa je bila en preprosto velik »poc« papirja, ki sem si ga poveznila na glavo, zaradi česar sta se brat in sestra od smeha upravičeno držala za trebuha. Ob opominjanju, da me taka čelada ne more varovati pri padcu, sem prepričano odkimavala. »Popolnoma gotovo ne, pomaga pa le.«

No, in tako polno opremljena sem stala pred TV-jem in se, zahvaljujoč svoji takrat neverjetni in skoraj shizofrenični domišljiji, preslikala v tisto tekmovalko na zaslonu. Postati profesionalna smučarka je bila moja res neverjetna želja, tako neverjetna, da staršem nikoli nisem niti začela težiti v tej smeri. Definitivno pa sem jim zagnojila, ko se nam je v šestem razredu osnovne šole obetala smučarska šola v naravi. Do takrat je moje smučarsko znanje obsegalo vožnjo naravnost po zasneženem domačem travniku, to je bilo pa tudi vse. Četudi sem po vseh ogledanih tekmah poznala precej teoretičnega ozadja, ga v naravo vendarle nisem znala prenesti.

V šoli v naravi so me uvrstili v skupino brez smučarskega znanja, vendar sem se oddrsovalne tehnike smučanja naučila zelo hitro. Ko sem se tistega tedna na Rogli zadnjič peljala z vlečnico in je počasi zahajajoče sonce tako prijazno sijalo skozi smreke, so mi v tišini debele solze tekle po vratu v smučarski kombinezon. Prepričana sem bila, da je bilo tole moje zadnje smučanje. Oh, kako sladko sem se zmotila.

Že naslednje leto sem dobila priložnost enotedenskega smučanja v Italiji. Ogabno zvit gleženj nekaj dni pred odhodom me je manj skrbel, ko sem uvidela, da lahko otečeno nogo stlačim v smučarski čevelj. In smučala sem tudi naslednje leto. Potem sem k smučanju nažicala še mamo in prijatelje in ni bilo več zime, v kateri se ne bi podala na smučišče.

Ko sem se preselila v Vorarlberg, sem ugotovila, da pravzaprav nisem tako dobra smučarka, kot so mi nekateri pravili, in da domačini resnično obvladajo ta prelepi šport. Šele, ko sem posvetila nekaj ur video analizi svojega smučanja, sem našla napake, katere sem odpravila in jih še vedno odpravljam. Snemanje smučanja priporočam vsakemu smučarju, saj se nepravilnosti med smučanjem pogosto niti ne zavedamo, kamera pa prav ničesar ne skrije. Tudi pri smučanju izven urejenih prog ne skrije, da sem kot malček, ki se šele uči hoditi. 🙂

Smučanje ima torej pri meni posebno mesto v srcu. Ne vem, kaj je lepšega – karving, pri katerem drsaš s koleni, ritjo in dlanmi po snegu (in si pri tem skoraj zlomiš nekaj prstov ob srečanju z ledeno ploskvijo, kot se mi je to že nekajkrat zgodilo), ko nemarno zleknjen v naslonjač  piješ kavo nekje na okroglih dveh tisočakih ali pa preprosto dihanje perfektno čistega zraka, mežikanje v močno sonce in občudovanje narave. Ali pa štetje modric na podlahti, ki sem si jih nabrala pri vijuganju med veleslalomskimi vrati.

Smučanje nikoli ne bo moj poklic, vendar tudi alternativa ni slaba. Na glavi mi opleta čisto prava čelada, smuči pa tudi niso iz kartona.

Ker sem ob deževnih dnevih našla nekaj časa za montažo, je nastal spodnji izdelek.

Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Dej luč pržgi

Dnevne svetlobe in časa se ne da kupiti. Ali pač?

Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.

Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.

Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.

Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.

Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.

DSC_0589
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)

Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.

Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.

Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.

Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.

Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.