Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Dej luč pržgi

Dnevne svetlobe in časa se ne da kupiti. Ali pač?

Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.

Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.

Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.

Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.

Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.

DSC_0589
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)

Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.

Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.

Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.

Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.

Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.

 

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Da bo kolesarjeva denarnica manj uboga

Nisem sponzorirana s strani kateregakoli proizvajalca športne opreme (čeprav bi bila lahko, a me slišite, barabe???) in tole ni oglas. Rada pa delim koristne informacije in, če je med vami kak kolesar (rekreativni ali migrant v šolo/službo), ga bo morda naslednje zanimalo. Tudi sama se razveselim nasvetov glede opreme ali kolesarjenja.

Dolgo časa sem iskala določen kos kolesarske opreme in sicer brezrokavnik, ki bi imel dovolj zračen hrbet, da me znoj ne bi zalival, in hkrati prsni del neprepusten za veter, kar bi pri spustih zimski jakni dodatno pomagalo pri ogrevanju telesa. Pri poplavi proizvajalcev kolesarske opreme bi rekla, da najti pravo zadevo ne bo pretežka naloga, pa sem se očitno zmotila. Najti brezrokavnik s hrbtnimi žepi je skorajda nemogoče. Lecol izdeluje odličnega, vendar se mi zdi vseeno malce predrag. Zato sem prečesala internet, znane in manj znane znamke in po nekem naključju našla Morvelo. Kolesarska oblačila izdelujejo šele od leta 2009, vendar so na prvi pogled dovolj resni, imajo zanimiv dizajn, o kvaliteti izdelave pa sem prebrala nekaj spodbudnih stavkov s testov. Zato sem se odločila, da naročim brezrokavnik in “base layer” majico.

Majica je izjemno tanka, lahka in prosojna, pa vendarle se mi je zdela topla. Zlahka se jo zloži v priloženo miniaturno vrečko iz blaga in pospravi v žep. Brezrokavnik je sestavljen iz različnih materialov, umazano bele in črne barve, na pogled in otip dobre kvalitete. In s štirimi žepi na hrbtni strani. Spredaj neprepusten za veter, hrbet pa nekoliko bolj zračen. In sem šla na poskusno vožnjo v hrib.

Pri vožnji v hrib sem zaradi pretoplih oblačil do Neßlega že plavala v znoju. Tam sem obrnila in oddrvela navzdol. Brezrokavnik mi je res v veliko pomoč pri ogrevanju. Pri današnjih temperaturah ne potrebujem več niti polarnega buffyja, saj imam vrat toliko bolj zaščiten, ozko krojen brezrokavnik pa ne bo plapolal niti pri večji hitrosti, tudi za moj nekoliko daljši trup je še vedno dovolj dolg, da učinkovito pokrije ledvici.

Zanimalo me je kako jo bo odnesla spodnja majica. Dodobra premočena me niti ni presenetila, saj se izredno veliko potim. Zanimivo pa je bilo, da se je majica posušila dobesedno v nekaj minutah, tako, da me ni niti zazeblo. Predvidevam, da bi se ob daljši vožnji po ravnini ali spustu majica prav tako osušila. Neverjetno, mokra majica mi je do zdaj vedno prinesla zgolj in samo pljučnico. Ne glede na to, kako kvalitetna je bila. Še ena zanimivost – omenjeni base layer ne smrdi. Tudi, če ga je potrebno ožeti. Ne smrdi. Ne morem verjeti. Moje majice smrdijo že, če jih samo iz omare potegnem.

Sklep – uspelo mi je najti proizvajalca očitno cenovno dostopnejše, vendar kvalitetne robe. Veseli me, da širijo ponudbo in dodajajo estetske in uporabne izdelke. Všeč mi je bolj individualen, “true”, ambiciozen pristop k prodaji, všeč mi je, da ženska kolekcija ni punčkasta in všeč mi je, da base layer ne smrdi. Všeč mi je, da Morvelo nudi izdaten popust pri ponovnem nakupu, če se skarambolirate, pustite nekaj kože na cesti in raztrgate njihove produkte. Vsaj enkrat bi lahko to že izkoristila.

Če si želite kupiti kaj iz njihove kolekcije, kliknite na link do 20% popusta 

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!