Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!

 

Vikend pobeg – München

Odločitev (Zürich ali München?) je bila težka. Odločili smo se za slednjega, zato smo se v soboto zjutraj odpravili v Nemčijo. Tokrat ne bom dolgovezila, naj omenim samo naslednje: prvič sem obiskala to mesto in me je navdušilo! Za vsakim vogalom nekaj novega. Lahko je hrupno, nagneteno z ljudmi ali pa tiho z urejeno zelenico in impozantno arhitekturo. V bistvu bi to lahko rekla za vsako mesto, vendar se mi je zdelo tu vse nekako drugače. Precej čisto in urejeno. Veliko večje od mest v Vorarlbergu – pravzaprav ima München petkrat več prebivalcev kot celoten Vorarlberg. Obenem pa ni tako glomazen kot npr. London ali Berlin. Oči sem si napasla na trgovinicah, v katerih verjetno nikoli ne bom mogla nakupovati (pa ne da bi si posebno želela, le zanimivo je videti v živo nekaj tako pregrešno dragega in znanega kot je npr. Hermesova torbica za nekaj deset tisoč evrov), avtomobilih ranga Rolls Royce in vrstah piva v Hofbräuhaus München. To je pivnica, kakih desetkrat večja od Pivnice Union, za primerjavo.

Uživala sem ob temnem radlerju, ki je imel tako lep karamelni okus, da se mi še danes sline cedijo. Fantoma pa so se oči svetile na litrskih vrčkih piva. Prehodili smo ogromno, muzejev, razglednih stolpov ipd. pa se nismo niti lotili, saj je bila povsod precejšnja gneča. V glavnem…se vidimo na Oktoberfestu!

 

 

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.