Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Oktoberfest 2016

Odločitev za kratek obisk Oktoberfesta je bila dokaj spontana, zato sva se z najnovejšo prebivalko Schröckna, Svetlano, usedli v avto in odpeljali v München.

g0012046

Čeprav sem bila v Münchnu nedolgo nazaj, je bilo mesto tokrat precej drugačno. Bila sem v manjšini, ker nisem nosila dirndla. Večina ljudi je bila prešerno dobre volje, oblečenih v dirndle ali lederhose, predvsem pa je bilo vsepovsod ogromno ljudi. Vse znane pivnice so bile tako polne, da so varnostniki preprosto zaprli vrata in odganjali strašno žejne ljudi. Stavbe v centru so bile še malce bolj okrašene z rožami kot ponavadi. Skratka, v času Oktoberfesta, tega znanega pivskega festivala, celotno mesto diha kot eno.

Po popoldanskem sprehajanju po centru mesta, sva se s Svetlano odpravili proti Theresienwiese, kamor se je stekala ogromna reka ljudi. Torbice, torbe ipd. niso šle čez kontrolo na vhodu. Najprej sva se na hitro sprehodili skozi prizorišče, da sva dobili občutek kaj vse bo potrebno poskusiti – od hrane, pijače do zabaviščnega parka. Pošteno sem si že zaželela vrček hladnega piva, ko sem ugotovila, da to sploh ne bo lahka naloga. Sleherna klop (ali stol) je bila popolnoma zasedena.

Po iskanju in čakanju nama je uspelo priti v enega od mnogih “pivskih vrtov” kjer sem si naročila temno pivo in pazila, da me kdo ne zgazi. Šele v množici pride do izraza moja nizka rast!

dsc_0235
Ljudje so prijazni, sproščeni, nekateri še pred večerom popolnoma pijani, nekateri bi se radi tepli, drugi ostanejo vljudni kljub temu, da komaj stojijo in vse skupaj je pravzaprav čisto navadna žurka, le v večjem merilu. Odločila sem se za vožnjo z “vlakcem smrti”, oblazila vseh milijon stojnic s spominki, sladkarijami, ulično hrano, malo podebatirala z obiskovalci (seveda je bilo precej tujcev, ogromno že pregovorno glasnih Britancev, Francozov, Italijanov, tudi dekle z Nove Zelandije sem srečala…), ko se me je polotila utrujenost in sem začela težiti Svetlani, da se vendarle počasi odpraviva proti avtu. Tako se je reka obiskovalcev ob polnoči začela viti iz prizorišča proti glavni železniški postaji, kjer sva se s Svetlano “prešvercali” na podzemno železnico in z nekaj mojega kalkuliranja prispeli prav do ulice, kjer sva parkirali avto. Triurna vožnja nazaj ni bila najlažja stvar na svetu, saj se mi je dremalo že na poti skozi mesto, da ne govorim o vožnji mimo Planseeja, kjer sem čez palec naštela vsaj 12 srn, ki se je paslo ob cesti in si nisem mogla privoščiti padca koncentracije. Obenem pa nisem mogla peljati hitreje, prav zaradi množice divjih živali. Za povrh me je na prelazu Hochtannberg za “likuf” pričakala tako gosta megla, da sem raje vozila na pol miže in po spominu. Ko sem le prispela domov, sem polna vtisov potonila med odeje kot kamen v vodi.

14522541_1075100552585692_1421128337_o

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.

Kratka proza o tem kako je Twingo skorajda opravil tehnični pregled.

V obraz dokaj neestetsko bledo-zelene barve sem se zjutraj odpravila od doma. Počutila sem se kot mati problematičnega otroka, ki gre na govorilne ure. Twingo je v tretji prestavi pri 120 km/h živahno rohnel proti Mellau in pridno loščil vse cevi, ki jih ta mala stvarca premore. Tistih nekaj začudenih pogledov v vaseh sva gladko ignorirala. Sedaj je na vrsti borba. Borba za življenje in smrt. Borba za najino nadaljnje druženje. Borba, ki lahko popolnoma osiromaši mojo denarnico. Borba za svetlečo nalepko, ki pomeni, da je vozilo uspešno opravilo tehnični pregled, ki je prvi pogoj, da lahko registriram vozilo v Avstriji.

Twingo je na dvorišču Renaultovega servisa izgledal še malo bolj ubog (eno malenkost zarjavel pa tudi en okrasni pokrov na kolesu manjka, mimogrede) in še malo manjši. Tako kot verjetno tudi jaz. Predala sem ključe mehaniku, ki je najprej opravil testno vožnjo, nato pa avto odpeljal v delavnico in opravljal preizkuse zavor. Ko je Twingo nemočen visel na dvigalki, je možakar poklical sodelavce, češ kako izgleda Twingo pri opravljenih 200 000 km. Še nekaj pritajenega smeha sem slišala. Ajme.

“Sie haben drei Sachen.” Nekaj v meni je umrlo. “Jjjjaaa?”

Stranski smerniki bodo morali biti oranžne barve, ker je nesprejemljivo, da so bele barve, četudi je to tovarniško. Desna meglenka je očitno poginila med sobotnih bahanjem po Dornbirnu z novimi zvočniki in spuščenimi stekli. Levi končnik (vsaj upam, da je omenil končnik, ker nimam pojma kako se mu reče po nemško) pa je menda strašno kaput, kar mu sicer ne verjamem, ampak naj mu bo. Seveda so se ponudili, da bodo vse uredili, ko dobijo rezervni del.

Kljub temu, da nisva dobila svetleče nalepke, vse kaže na to, da bova tudi midva kmalu fejst nobel. Moram pa poudariti, da so na tukajšnjih pregledih strašno pedantni, si vzamejo kar veliko časa in ne morem verjeti, da mi niso zagnojili zaradi tistih treh kvadratnih centimetrov rje. Je pa tudi res, da je težko reči kdo je bolj simpatično kukal – Twingo s svojimi učki ali jaz izza vogala.