Pomorska pustolovščina

Moja prva pomorska pustolovščina je že dodobra mimo, vendar sem se šele zdaj uspela usesti, pardon, uležati in zapisati svoje spomine in vtise. Bo pa tole zelo dolg zapis, že vnaprej opozorim.

Zadar

Odločitev leteti iz Memmingena (DE) v Zadar je bila odlična. Za slabih 50 evrov sem kupila povratno letalsko karto, ki spremeni 2000 kilometrov poti v »šalo malo«. Ker sem ljubiteljica potovanja z malo prtljage (kar se sicer v praksi na koncu nikoli ne izide in vedno spakiram približno trikratnik potrebnih stvari – hvala bogu za večji prtljažnik v avtu!), sem vztrajala le pri ročni prtljagi, v katero mi je na koncu uspelo stlačiti vse osnovne potrebščine ter oblačila. Cilj je bil dvakrat prenočiti v Zadru, potem pa se z druščino vkrcati na jadrnico za preostalih 7 dni.

Kako je lep Jadran v jesenskih dnevih! V Zadru še vedno prijetno toplo, obljudeno, vendar precej manj noro in nagneteno (je to sploh beseda?) kot je navadno poleti. Potrebnih je kakih petnajst minut avtobusne vožnje z zadarskega mini-letališča do glavne avtobusne postaje in nekaj minut hoje do zadarskega polotoka. Tu je prišla do izraza prednost potovanja z malo prtljage, saj je bilo z majhnim kovčkom bistveno lažje manevrirati po ozkih ulicah in pločnikih. Želodec je naznanjal čas za kosilo in bližal se je težek del tega dopusta – kje kositi? Restavracije, ena bolj imenitna kot druga, so si sledile kot po tekočem traku vsakih nekaj metrov, definitivno pa je bila za vsakim vogalom. Z Grego sva se odločila za hitro brskanje po Trip Advisorju in pristala pri »2Ribara«, kjer je bil začetek najine ribarske požrtije. V Vorarlbergu pogosto sanjarim o morskih jedeh, vendar se jih, zaradi dvomov o svežini in kvaliteti rib, zaenkrat še izogibam. Zato sem si prisegla, da se bom rib v Zadru najedla do sitega. Po kosilu je sledila nastanitev v že vnaprej rezerviranem prenočišču, ki je bilo v enem od zadrskih blokov – precej solidno za skormno ceno, gostitelj pa je bil prijazen in informativen. Še ena velika prednost jesenskega počitnikovanja so seveda nizke cene prenočišč.

DSC_0033_3

Navdušile so me nizke cene pijač v kavarnah, predvsem pa kvaliteta kave, katere sem se napila skorajda do slabosti. Vorarlberški kofetki se pač v nobeni točki ne morejo primerjati s kavo, kakršno poznam od prej. Cene kosil in večerij niso bile tako zelo nizke, je pa bilo vse (z izjemo ocvrtih lignjev, le-ti so bili presenetljivo gumijasti) odličnega okusa in prava poslastica!

Kot najstarejše stalno naseljeno mesto na Hrvaškem, je Zadar zanimiv tudi za vse, ki jih zanima zgodovina in arhitektura, saj si je možno skorajda na vsakem koraku ogledati kak arhaičen del tega kraja – mestno obzidje (tudi iz rimskih časov), Kopenska vrata (16. stoletje), cerkev Sv. Donata in stolnica sv. Anastazije, pri kateri se je možno povzpeti na stolp in si ogledati mesto s praktično najvišje točke; forum, Univerzo v Zadru, urejene parke in še in še. Od moderne arhitekture je bilo nedvomno zanimivo obiskati urejeno nabrežje ob morskih orglah arhitekta Nikole Bašića, ki je z relativno enostavno idejo poskrbel za novo, množično obiskano znamenitost Zadra. Sončni zahodi na tej točki so res posebno doživetje!

DSC_0045_3

Za obisk muzejev je žal zmanjkalo časa, saj sva z Grego v soboto opoldne s kovčki že pešačila do dogovorjenega mesta, kjer smo se srečali z Domnom, Barbaro in še enim Grego. V naglici sem sproti skočila v trgovino, kjer sem poleg ostalih malenkosti želela kupiti še zadrski liker maraskino, vendar sem bila pri tem površna in kupila pol litra ruma. Obisk okulista v bližnji prihodnosti mi očitno ne uide!

Jadranje, 1. dan

V nabito poln avto (prtljage + hrane in pijače za 7 dni) nam je uspelo stlačiti še najino prtljago in se skupaj odpravili v Biograd na Moru, kjer nas je v marini že čakala naša 10 metrov dolga lepotička po imenu Caprice (Beneteau Oceanis 34). Ker poprej še nikoli nisem bila članica pomorske ekipe, mi je bilo marsikaj na jadrnici neznanka. Po prevzemu jadrnice in hitri razporeditvi dela smo ob večernih urah že zapluli proti Pašmanu, kjer smo se privezali na bojo in pripravili večerjo, ter »bojni« plan za naslednji dan.

DSC_0004_3

Tu pripenjam tudi zemljevid, na katerem je označeno naše celotno potovanje:

 

Jadranje

2. dan

Iz mirega zaliva v Pašmanu smo naslednjega dne krenili proti Ravi. Kljub temu, da je bil dan sončen, z malo vetra, smo pikirali naravnost proti temu majhnemu otoku, saj je bila vremenska napoved za naslednji dan precej divja. Naša dokaj neizkušena ekipa se je ob tem učila odpiranja jader, spoznavala z jadrnico in dan je prijetno mineval. V popoldanskih urah smo dosegli Ravo, kjer smo se varno privezali na bojo, plavali, dobro jedli in pili ter večer preživeli ob vnetem kartanju. Občasno mi je šlo rahlo zibanje najmanj na živce, vendar je bilo vse skupaj precej manj hudo, kot sem si predstavljala.

3. dan

Ko je povsod naokrog divjalo neurje, smo v varnem zalivu preživeli dan večinoma v podpalubju. Zopet dobro jedli, dobro pili, kartali in vneto spremljali vreme v kanalu med Dugim otokom ter Ugljanom/Pašmanom. Ko se je vreme popoldne nekoliko umirilo, smo se z jadrnico prestavili v sosednji zaliv, od koder smo s pomožnim čolničkom odpluli do obale in si peš ogledali Ravo. Naj vas ime ne zavede – Vela Rava je majhno, nerazvito naselje, na katerem najdete precej praznih hiš, komajda kakega človeka in niti eno vozilo, ki bi imelo registrske tablice. Kljub temu je bil sprehod prav zanimiva popestritev nekoliko statičnega dneva.

4. dan

Opogumili smo se in ob malenkost oslabljeni burji odpluli severozahodno proti Dugemu otoku, ogledati si enega od bunkerjev za vojaška plovila (podmornice), ki so bili v uporabi med hladno vojno.

DSC_0069_3

Gre za ogromen tunel, katerega zaledje tvorijo rovi s posameznimi prostori. Danes je seveda vse prazno in samotno, desetletja nazaj pa so verjetno bili polni zalog, orodja in osebja, ki so plovila popravljali, zalagali z orožjem in hrano ter skrivali pred nasprotnikom. Ker bunkerji niso zaščiteni pred burjo, je bilo naše izplutje rahlo tvegano. Pri odvezu in obračanju nas je močan sunek vetra v trenutku premaknil nekaj metrov bližje plitvini in čeri! Domen je pognal 29 konjski motor s polno močjo, da je zarohnelo in Caprice se je brez posledic igrivo pognala stran od čeri proti odprtem morju (mi pa smo si globoko oddahnili).

Kljub temu, da nas je Domen opozarjal na moč vetra v Srednjem kanalu, me je bilo težko pripraviti na to, kako nenadno se bo jadrnica v orci nagnila in pospešila! Postrani nagnjeni smo nazaj južno pikirali z več kot spodobno hitrostjo, ko nam je v Iškem kanalu postalo jasno, da s tako majhno jadrnico v močnemu in čedalje močnejšemu vetru nimamo česa iskati. Zato smo zatočišče za čez noč poiskali v luki Luka. Izkazalo se je, da bo privez stresen. Močan veter nas je odnašal, globinomer je obupano piskal in piskal, ostali so skakali okrog, jaz pa nisem vedela česa se naj sploh lotim in sem napol hroma samo čakala trenutek, ko bo kobilica zahrustala v morsko dno in bomo imeli generalno sranje…ko je čudež od nekega človeka na pomolu podal muring, da smo privezali premec, zmetali vrvi na pomol in privezali krmo, ter vse zategnili tako, da ni bilo več dvomov, da se Caprice premakne. Vsak član naše mlade ekipe se je takrat malce postaral. Naučili smo se tudi, da se pred kakršnokoli »akcijo« naredi natančen načrt za kaj je kdo zadolžen in kaj je treba pravzaprav narediti. Od tistega kritičnega trenutka naprej smo to vsakič tudi naredili.

5. dan

Ponoči smo slabo spali, saj zaradi plimovanja nismo vedeli ali se bomo zbudili nagnjeni ali ne. Šola je šola, hvaležni smo bili, ker smo jo poceni odnesli. Ker se nam je Luka nekoliko priskutila, smo naslednje dopoldne zopet odpluli proti Ravi, kjer smo pojedli kosilo in nato krenili naprej proti Žutu.

6. dan

Šestega dne je bil na meniju del otočja Kornatov. Ker pa smo se tako fino imeli, jadrali »laganini« s 3,5 vozli in uživali ob pogledu na ta narodni park, smo se odločili, da objadramo celotne Kornate, prečimo Murtersko morje in se znova zasidramo na Pašmanu. Sidranje na Kornatih za nas ni prišlo v poštev, saj je iz naravovarstvenih razlogov precej drago. Ker je vremenska napoved oznanila brezveterje ob treh popoldne, smo poskušali čimbolje izkoristiti veter, kolikor ga je in priti čimdlje z jadri. Prišla je ura tri popoldne, mi pa smo ravno sproščeni pripluli do rta Opat in domnevali, da je jadranja za danes konec, ko je veter salamensko potegnil, nas v hipu nagnil v orco, da smo velikih oči zapirali in napenjali jadra ter nas je tako držal čez celotno Murtersko morje! Kako nas je vremenska napoved potegnila za nos! Caprice se je borila z valovi, nas je morje veselo pralo in tako smo utrujeni, lačni in premraženi ob mraku prispeli na cilj tistega dne – na Pašman. Ob vsem tem lahko rečem le kapo dol Barbari, ki je med vsem tem žokanjem levo, desno, gor, dol uspela pripraviti tortilje (meni je želodec poskakoval že, ko sem samo od daleč pokukala v podpalubje), ki smo jih v nekaj sekundah pojedli takoj, ko smo se privezali na bojo.

7. dan

Zadnji dan jadranja smo izkoristili za jadranje do Murterja, kjer se je v marini tudi Caprice na svojevrstni način odžejala z nafto (uspešno parkiranje smo pozneje navdušeno praznovali z rumom in ginom!), čofotanje v enem od mnogih simpatičnih zalivčkov in potem dolgo pot nazaj proti Biogradu, kjer smo si morali delno pomagati z močjo motorja. Parkirali smo našo sivo lepotičko nazaj v marino, kjer smo jo prevzeli, opravili formalnosti in še zadnjo noč prespali na jadrnici, naslednjega dne pa se odpravili domov.

FullSizeRender.jpg

In zaključek

Jadranje ni ravno za vsakogar. Pa ne samo zaradi bojazni, da te ugonobi morska bolezen. Na jadrnici se soočaš večinoma z majhnimi prostori, nenehno butanje glave in ostalih delov telesa  ob vse možne robove je norma, pri prtljagi je treba biti skromen in z ekipo je treba dobro sodelovati. To so asketske počitnice v smislu, da se porablja kolikor je mogoče malo vode iz rezervoarjev, obiski obljudenih krajev in trgovin so lahko bolj izjeme kot ne. Uporaba WC-ja na jadrnici je milo rečeno nenavadna! Je pa fino, ko si umivaš zobe in obraz in imaš pogled na popolnoma mirno morje, zvezde in samoto. Dokaj spektakularno čiščenje zob, torej.

Moram reči, da je bilo super in ob podoživljanju vsakega dne sem prepričana, da se bom jadranja udeležila še kdaj!

DSC_0077_1

Advertisements

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

Dober čevap je sreče znak.

Po dolgi dopoldanski pripravi koles (kot neučakan otrok sem že nameravala sitnariti, kdaj bodo kolesa nared in naložena v avtu, vendar sem ugotovila, da ne bo prav dosti pomagalo) smo se le nakapljali v Feldkirchu in odpravili na prvo družno kolesarjenje čez drn in strn. Rok nas je vodil najprej večinoma v klanec, po poteh, ki jih nikoli nisem zasledila niti na karti, kaj šele kako drugače, in kmalu smo se pošteno zadihali in ogreli. Čeprav je v visokogorju še kar nekaj snega in so gore tako zaenkrat za pohodništvo neprimerne, se je v dolini pomlad že prav bahavo začela.

IMG-20180414-WA0000.jpg

DSC_0006_4 Po daljšem spustu po makedamu in dejstvu, da nam je Rok zapravil možnost za pripravo odličnega golaža (pri brzenju navzdol je namreč za malo zgrešil srno, ki je prečkala pot), smo bili prisiljeni želodce napolniti nekako drugače. Pa smo se odločili, da poiščemo tisto gostilno, ki naj bi po ljudskem izročilu in balkanski mitologiji pripravljala prave, pravcate, balkanske…čevapčiče.

Z negotovostjo smo sledili navigaciji in se znašli sredi neke industrijske cone, v kateri se je za živo mejo skrivala rahlo zanemarjena bajtica, ki so jo obkrožale mize, stoli ter nekaj zarjavelih kosov opreme za žar. Previdno smo posedli za mizo. Magnifico se je vrtel v na radiu v notranjosti lokala. Naročili smo tisto pivo, ki so ga pač imeli. »Nešto bi pojeli.« Odgovor je bil, da strežejo samo eno jed – čevapčiče. Odlično, 10 komadov za slehernega lačnega kolesarja bo menda dovolj.
Priznam, pričakovanja so bila nizka. Vendar, ko se je pred mano znašla lepinja, prepojena z juho, porcija čevapov s čebulo, ajvarjem in fejk kajmakom, sem morala priznati, da smo naleteli na biser v Vorarlbergu. Dober obrok se prepozna po tišini obedovalcev. Niti fotografirati nisem uspela svojega krožnika. Niti neumesna jagoda za dekoracijo me ni zmotila. Jedli smo čevapčiče in to proper čevapčiče, ob katerih se mi še zdaj med pisanjem cedijo sline.


Nikdar več ne bom lačna (kot da sem pri svoji kilaži že kdaj bila) in tavala okrog McDonaldsov.

Hobi št. žnj

Že dlje časa mi je jasno, da je rekreacija v smislu kolesarjenja sredi tukajšnjih zim milo rečeno tvegana. Ne toliko zaradi prometa, ki je ob večerih navadno zelo redek, pa še ti posamezni vozniki me pazljivo obvozijo, ko me – kot božično drevo osvetljeno – zagledajo na cesti. Ruleta, ali se cesta sveti zaradi vode v tekočem stanju ali v trdnem, je preprosto preveč tvegana, naj bo to vožnja s cestnim kolesom ali MTB. Temperature so se precej znižale, debelina snežne odeje se v vasi približuje dvema metroma, še precej več pa ga je v hribih.

Moj najnovejši podvig se torej imenuje tek na smučeh, “langlauf” po nemško in “cross-country skiing” po angleško. Po Sanjino tudi “kako se pade s smučmi, ko stojiš pri miru”. Na televiziji je zadeva videti silno preprosta: v vsako dlan dolgo palico s katero malce mahaš naokrog in se poganjaš, ter par ozkih smuči, s katerimi se elegantno odrivaš in v momentu premagaš razdaljo nekaj kilometrov. Po možnosti se vmes še ustaviš in z zračno puško v nekaj sekundah zadeneš vseh pet tarč.

Seveda temu ni tako.

Najprej se nisem mogla načuditi, kako smuči drsijo. Dobila sem občutek, da bi zlahka lahko padla na mestu. Od vseh padcev, ki sem jih tisti dan izvršila, se sicer ne morem spomniti, če sem dejansko padla že, ko sem samo stala na smučeh. Je pa povsem možno. Smuči in čevlji so zelo lahki. Stopalo lahko, za razliko od smučarskega čevlja, skoraj neomejeno opleta okrog edinega dela, ki te drži v enem kosu s smučmi. S palicami, ki so seveda precej daljše od tistih za alpsko smučanje, pa si lahko ob neprevidnem poganjanju učinkovito razbiješ zobe. No, malo za šalo, malo zares, v resnici ni tako hudo. Ni pa niti približno lahko.

Pri drsalni tehniki je potrebno težo telesa prenašati vstran zdaj na eno smučko, zdaj na drugo. Korak je potrebno zadrsati dovolj dolgo, da obdržiš hitrost in ritem in da hkrati varčuješ z energijo. Sicer si videti kot jaz, ki med cepetanjem, mahanjem s palicami in obupanim lovljenjem ravnotežja, ne »pretečem« več kot deset metrov naenkrat. Je fizično zelo naporna vadba, vendar super v smislu vsestranskosti. Je popolna vadba, pri katerim sodeluje celotno telo. Deluje mi kot dovolj zdrava vadba tudi za kolena in stopala, s katerimi imam kar nekaj težav. In je šport, ki navadno poteka v fenomenalnem okolju, naj bo to prelaz Hochtannberg ali pa Pokljuka.

Zaenkrat me čaka obilo učenja, ponovitev in koncentriranja na posamezne gibe. Ko (oz. če bom) tehniko osvojila, si tek na smučeh predstavljam kot trening za ohranjanje in stopnjevanje fizične kondicije, ter popoln odklop od vsakdanjega stresa in meditacijo v družbi gora.

Če sem v nedeljo naredila svoje prve tekaške korake, sem v ponedeljek že takoj po službi odhitela na bližnji poligon. Danes, v torek, pa so me že nagnali s poligona, češ, da je prepozno in da se po sveže pripravljeni progi ne smem peljati s smučmi. Za jutri je napovedano iskanje alternative v sosednjem Schoppernau. Lahko sem pa še vedno žlehnoba in se kljub prepovedi zapeljem po sveže steptani progi pred očmi zgroženih in jeznih vzdrževalcev. Vsaj naučila bi se hitrejšega in bolj konstantnega teka. 😛

 

 

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Varšava

Po dolgem času sem se kot turistka odpravila nekam na tuje, sploh prvič pa za Silvestrovo. In ja, že konkretno korakamo v novem letu, tudi služba se je znova začela, meni pa še vedno ni uspelo spisati novega zapisa na blogu, ki v zadnjem času prav žalostno ždi na nekem osamljenem serverju v tem računalniškem kozmosu.

Pa smo se 28.12.2017, po 4-urnem spancu (“Bom med vožnjo lažje spala!”) res nakapljali k najetemu kombiju ob nečloveško zgodnji jutranji uri in odpravili proti severovzhodu Slovenije, čez Graz proti Dunaju, tik mimo Brna in vse do Varšave na Poljskem. Kljub temu, da sem zdaj pa res že vajena dolgih relacij, sem vseeno zazijala, ko sem v navigacijskem programu prebrala, da nas čaka 1055 kilometrov poti do Varšave.

Namesto obupnega spanca v kombiju, sem se posvetila navigaciji in nemarno razlezena na prvih dveh sedežih, z nogami na armaturni plošči, sem nas bolj ali manj uspešno vodila po cestah.

DSC_0006.jpg

281px-Znak_D-39._Ograniczenia_prędkości_w_Polsce_od_2011.svgTe so bile do meje s Poljsko standardne, potem pa niti ne. Ko sem pobrskala po informacijah, kakšne so omejitve na poljskih cestah, sem bila še bolj zbegana. Kako smo bili šele zbegani, ko smo na cesti, ki je še najbolj spominjala na slovenske avtoceste (Poljaki so tudi vozili tako hitro kot na slovenskih avtocestah), opazili avtobusne postaje, neverjetna in nenadna križišča (tako semaforizirana kot tudi nesemaforizirana), neverjetne prehode za pešce (Darwinova nagrada?), živalske kadavre in kaj vem kaj še. Ko smo zadnjih 15 kilometrov poti pred Varšavo vozili po popolnoma uničeni cesti, ki bo sicer v kratkem deležna konkretne prenove, se mi je zdelo, da huje pač ne more biti. Seveda je lahko huje – ko ob koncu 15-urne vožnje smrdiš tudi sam kot kadaver in si pod tušem odpreš toplo vodo in priteče rjava brozga…No, ja. Kar renčala sem od togote.

Prvič sem preizkusila aplikacijo Uber in moram reči, da v Varšavi sistem deluje odlično. Ne glede na katerem delu tega ogromnega mesta se nahajaš, vedno je voznik Uberja nekje blizu. Princip Uberja je, da ti različni vozniki nudijo prevoz za vnaprej določeno vsoto denarja. Tako se zlahka izogneš preplačilu, saj te bo voznik navadno hotel pripeljati čim hitreje in po najkrajši poti na cilj. Za razliko od kakšnega zvitega taksista. Uber sem povezala s kreditno kartico, zato mi ni bilo potrebno odštevati in iskati drobiža. Prav tako lahko preko GPS signala spremljaš svojo lokacijo kje se nahajaš. Uber voznik je res hiter. V primerjavi z javnim prevozom, ko smo na poti v center mesta uporabili en avtobus, tramvaj in podzemno železnico, kar je trajalo uro in pol, nas je Uber pripeljal v dvajsetih minutah. Je tudi precej poceni, še posebno, če si stroške razdeliš z več sopotniki.

Varšava je res ogromna. Na prvi pogled je videti razmeroma čista. Z zanimivim načelom – parkiraj kjer le najdeš prostor, pa naj bo to označeno parkirišče ali zelenica med dvema pasovoma ceste. Večje in manjše trgovine so odprte tudi do 22. ure, kar se mi zdi po avstrijskem načinu življenja že kar malo čudno. Na vsakem vogalu je lokal, kjer dobiš lahko kaj za pod zob. Ne bom pozabila gostilne “Pri Švejku”, kjer sem se nažrla dobrot – od pirogov, do vseh možnih vrst mesa – in nato naslednjo uro na pol leže za mizo prebavljala in poskušala dihati. Hrana je nasploh odlična in zelo poceni. Pivo odlično in še bolj poceni. Praktično se je nemogoče zadrževati in normalno jesti ter piti.

Zadnji dan starega leta smo se odpravili na ogled mesta z vodičko, ki nam je v hladnem in vetrovnem vremenu lahko še bolj nazorno predstavila tragično zgodovino tega mesta in njene junake. Varšava je bila v drugi svetovni vojni praktično zravnana s tlemi in fascinantno je bilo videti, kako hitro si je opomogla in dobila današnjo podobo.

DSC_0091_1DSC_0096_1

Eliksir iz hibiskusovega čaja, sadnih sokov, klinčkov in vsega dobrega ter kozarček vodke je spodbudilo pretok krvi po skoraj zmrznjenih stopalih v znani gostilni Zapiecek med čakanjem na piroge. Ti so bili v kombinaciji z različnimi omakami seveda fantastični. Tako fantastični, da se mi še zdaj cedijo sline.

DSC_0080_3

Polna vtisov se me je že kmalu po polnoči polotila utrujenost in sem z veseljem padla v posteljo.

Prvega dne novega leta smo se odpravili nazaj domov, pri čemer smo opravili prvo polovico poti, prenočili v Brnu in naslednji dan opravili še s preostalim delom poti. 1. januarja Čehi praznujejo obletnico odcepitve od Slovaške in na ta dan je praktično nemogoče najti gostišče, ki bi sestradanemu popotniku ponudilo nekaj užitnega. Kljub temu smo v Brnu izvohali zakotno indijsko restavracijo, v kateri smo se imenitno najedli.

Ko smo z avtoceste končno zagledali Triglav, ki se je v lepem vremenu prav bahavo dvigal v ozadju, sem bila verjetno najbolj vesela. Saj ne, da ne grem rada po svetu, vendar se veliko raje vrnem domov.

Nekemu Twingu v slovo

Po Bregenzerwaldu se potiho govori, da se najbolj znana slovenska, bolj natančno dolenjska, zakonca ločujeta. Večinoma so bila zadnja tri leta in pol s to majhno, rdečo bolho res podobna običajnemu zakonskemu življenju: nekaj ljubezni, nekaj sovraštva, včasih sem sitnarila, on pa me je bolj ali manj tiho poslušal, najbolj pogosto pa sva veselo ropotala po sivih cestah. Včasih je bilo tudi kot v napeti kriminalki, lovila sva minute pred službo, podirala hitrostne rekorde in, kot po nekem čudežu, spretno ušla vsaki kontroli prometa in hitrosti na slovenskih cestah. V Avstriji sva pri tem imela nekaj manj sreče.

Lahko bi rekla, da so bile tudi vse selitve, takšne in drugačne, podobne kriminalki. Twingo je namreč dobrodušno sprejel kriminalno količino prtljage. Od koles, kovčkov, smuči, ozimnice, kolekcije čevljev, živih živali, mrtvih živali, računalniške opreme, praznih plastenk in pločevink, ki sem jih metala kar preko rame nazaj in ne nazadnje smešnega števila najrazličnejših sopotnikov. Na dnevnih relacijah Novo mesto – Ljubljana sva prepeljala toliko novih, zanimivih ljudi, da sem kmalu nehala šteti. Le-ti so mu dajali imena, kot na primer Twingi, Twingić, Crvenko, Bolhca, R8 Audi, najbolj pa se ga je prijelo Tomato in Dolenjska raketa.

Prav zanimivo je bilo, koliko različnih ljudi sva prepeljala na tej dnevni relaciji in koliko nenavadnih, veselih in žalostnih zgodb sva slišala od posameznikov. Koliko študentov sva zjutraj pobrala praktično takoj po prepiti noči in koliko jih je, kot angelčkov, spalo na zadnjih sedežih. Tudi mene je že zazibal v sen, vendar me je kljub temu prav vsakič varno pripeljal domov.

Ne bom pozabila, kako sem, še posebej na začetku, s Twingom uživala v vožnji po dežju. »Kako je luštno, ko sem na suhem in toplem.« Nakulteto in na delo se namreč nisem več vozila s kolesom popolnoma blatna in premočena.

Pa v zameno ni hotel veliko. Skromen kot je, je povprečno vsakih 15 tisoč kilometrov zaprosil za novo olje, vsakih 650 kilometrov pa za nekaj malega bencina. Razkošen tretma sem mu privoščila lanskega decembra, kljub temu, da sem slutila, da je najin zadnji: nova jermena, sklopko, kolesne ležaje in še nekaj drobnarij. Obut vedno po najnovejši modi – naokrog je šarmiral s kontinentalkami in ničimer drugim.

Dobrotnik je odpustil vsem, ki so pomotoma trčili vanj, mu odbili kako ogledalo ali ga kako drugače poškodovali. Dobrotnik je vedno posodil nekaj amperov iz svojega akumulatorja vsakemu, ki je to potreboval.

Rad je imel vožnje skozi prelaze, po gorskih cestah z veličastnimi razgledi. Naj bo Silvretta, Vršič ali Stelvio – požrtvovalno je sopihal in vztrajal, ter me pripeljal na vrh kot pravo gospo. Ko si je odpočil in se obrnil proti dolini, se je mladenič pognal, kot da ne bi imel za sabo prevoženih 217.000 kilometrov.

Po makedamu je šel preverjeno hitreje kot po asfaltu. Vprašajte Valerijo.

Njegova strast pa je bila vožnja po snegu. Ko sva lani zlezla na zasnežen hribček, pod katerim so ostali mnogi imenitni avtomobili, nama je petnajsterica očividcev navdušeno zaploskala. Včasih pa sva kljub vsej dodatni zimski opremi tudi midva kdaj obtičala, vendar bi to lahko bilo tudi po moji krivdi.

Samo Twingo se je lahko tako samozavestno in nekaznovano peljal skozi center Münchna, kljub temu, da nisva imela ekološke nalepke. Ker nisva vedela, da obstaja in da jo potrebujeva.

Po drugi strani pa je Twingi tako vpadljiv, da ga prav vsak prepozna. Ali je to z druge strani avtoceste ali sredi Dornbirna. Upam si reči, da je edini ali pa skoraj edini (rdeči) Twingo v Vorarlbergu.

Tu pa se najini poti končata. Bil si moj super prvi avto, bil si najcenejši, pripeljal si me najdlje, najpomembneje pa je, da me nikdar nisi pustil na cedilu. Hvala ti za vse varne kilometre, mnogo prenaglas predvajano glasbo, avtopilota in izoblikovane bicepse zaradi odsotnosti servo mehanizma. Twingo, lepo se imej kjerkoli se boš potepal, če me pa še kdaj vidiš, mi pa kar pohupaj ali pomežikni tako kot znaš. Bova šla na pivo in klepet.