Drama FURS: pade zastor.

Ker je zapis o odjavi davčnega rezidentstva   podrl vse rekorde branosti mojega malega bloga, in ker se mi zdi da je bil ta zapis za marsikoga celo koristen, bom opisala tudi moj zadnji stadij borbe z Finančno upravo Republike Slovenije, ki je dobil epilog pred dvema dnevoma.

Če me spomin ne vara, sem letošnjega maja prejela informativni izračun dohodnine s Finančnim uradom Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS). “Zakaj, ko pa si že lani odjavila davčno rezidentstvo?” Zato, ker sem davčno rezidentstvo odjavila sredi lanskega leta, kar pomeni, da moram biti v davčnem registru obravnavana šest mesecev. Kar sem tudi bila.

Torej, pridobila sem informativni izračun, na katerem so bili zapisani prihodki, že plačani prispevki, morebitne olajšave in podobno v času, ko sem bila davčna zavezanka svoji domovini. Seveda se je kljub sprotnemu odvajanju akontacije nabrala vsota, ki bi jo morala poravnati. Pri tem se je pametno vprašati, kaj ti po zakonu pri mesečnem prihodku pripada v državi, v kateri delaš in kaj v Sloveniji. Če poenostavljeno povem: v Avstriji delavcu ne pripada nadomestilo niti za prehrano, niti za prevoz na delo. V Sloveniji pa se ta strošek prišteje k osnovni plači (vsi vemo, da se v Sloveniji strošek prevoza na delo interpretira na tako nore načine, da je to res vredno posmeha. A res? 70% stroškov mi boste priznali? A ostalih 30% bom pa pokrila z vožnjo na plin iz fine konzerve pasulja? In glede na bogato razvejanost napredne železniške infrastrukture sem resnično vesela mesečne karte za vlak za relacijo NM-LJ. Fakju!).

Vendar ta neenakost med zakoni v teh dveh državah pomeni, da lahko v Sloveniji uveljavljam svoje potne stroške in prehrano kot olajšavo. Namreč, če stroška nimam posebej obračunanega in plačanega v Avstriji, to še ne pomeni, da stroška res ni bilo. Strošek je bil, krila pa sem ga iz lastnega žepa. Moj žep je bil medtem tudi zelo mamljiv za FURS, ki pa ni vedel, da sem žep praznila tudi na račun prehrane med delom (potnih stroškov so v mojem primeru tako ali tako nični). Zato sem napisala ugovor na informativni izračun dohodnine in utemeljila moje izjave.

Kar je še izredno pomembno, je dejstvo, da se FURS včasih naredi malo neumnega. Namreč, pri sprotnem odvajanju akontacije dohodnine, sem vsak mesec poslala tudi plačilno listo iz katere je bil jasno razviden plačan davek in socialni prispevki v Avstriji. Ker FURS to pri izračunu dohodnine gladko ignorira, pomeni, da je potrebno zahtevati ponoven izračun z upoštevanjem plačanih davkov v tujini, v mojem primeru v Avstriji.

Delavec je upravičen do povračila za stroške prehrane v višini 6,12€ (velja za leto 2016!) za vsak delovni dan, ko je bil prisoten na delu več kot štiri delovne ure. Če je v dnevu na delu prisoten 10 ur ali več, se prišteje še 0,76€ za vsako uro (nad osmo delovno uro). Kako to v praksi izgleda, prikazuje moja tabela spodaj.

Untitled-1.jpg

Kar je pri ugovoru potrebno storiti, je, da se stroški za vsak mesec, za vsak dan razbijejo na pregledno tabelo, iz katere je razvidna točna vsota. Bolj kot bo pregledno, bolj bo pomagalo k hitri rešitvi ugovora. Kao. Tabelam svojih izračunov  sem dodala evidenco prihodov in odhodov z delovnega mesta, potrjeno s strani podjetja v katerem delam, plačilne liste iz katerih je razvidno koliko davkov in prispevkov je vsak mesec plačanih iz moje plače ter izjava z avstrijskega finančnega urada, da sem v njihovi evidenci. Česa več od njih tako ali tako nisem imela, saj v tistem času še niti nisem bila obravnavana z njihove strani. Na tem mestu naj poudarim kako zelo pomembno je v ugovoru poudariti svoje najnovejše podatke, na primer naslov stalnega prebivališča. Tako zelo pomembno, da ti kar vseeno pošljejo končno odločbo na napačen naslov in te po elektronski pošti ogorčeno sprašujejo zakaj pošiljka ni bila vročena.

Torej, v predvidenem roku za oddajo ugovora sem le-tega poslala v začetku junija. Nekaj mesecev ni bilo slišati ničesar, nato sem poslala nekaj e-mailov in klicev, ki niso dobili odgovorov, potem pa sem prejela zahtevek, naj predložim še “potrdilo finančne uprave o plačanem davku” ter izjavo o ne-vloženi napovedi za odmero davka v tujini. Potrdilo s strani avstrijskega finančnega urada sem na srečo pridobila ravno v sledečem tednu, to je v bistvu njihov informativni izračun. Na njem so vpisani vsi prihodki, plačani prispevki in morebitne olajšave, ki so se ujemale z mojimi plačilnimi listami. Izjava o ne-vloženi napovedi za odmero davka v tujini je prav to kar piše da je: s podatki in podpisom potrjuješ, da v tujini (npr. Avstriji) nisi oddal napovedi za odmero davka za davčno leto XXXX (npr. 2016). Pika.

Zakaj potrebujejo tile dve zadnji zadevi, mi ni popolnoma jasno. Še posebej zato, ker vsi tako veselo bevskajo, kako bodo imeli referenti na FURS-u vsa pooblastila za pridobitev potrebnih podatkov z davčnih uradov v tujini. V tem primeru bi mi recimo prihranili precej kilometrov vožnje, ki jih imam do Finanzamta v Bregenzu in nekaj telefonskih klicev.

Pa vendar: po petih mesecih sem prejela odločbo, ki gre meni v korist. Upoštevali so namreč vse izračunane stroške in plačan davek v tujini, ter mi znižali osnovo do te mere, da se mi bo kot (nekdanjemu) zavezancu celo vrnila razlika. To v praksi pomeni, da si grem takoj kupiti MTB ščitnike za goleni. 😀  Wiiii!

 

Advertisements

Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik
IMG_4307
Foto: Jure Česnik
IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik
IMG_4408
Foto: Jure Česnik
IMG_4480
Foto: Jure Česnik
IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik
IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Nekemu Twingu v slovo

Po Bregenzerwaldu se potiho govori, da se najbolj znana slovenska, bolj natančno dolenjska, zakonca ločujeta. Večinoma so bila zadnja tri leta in pol s to majhno, rdečo bolho res podobna običajnemu zakonskemu življenju: nekaj ljubezni, nekaj sovraštva, včasih sem sitnarila, on pa me je bolj ali manj tiho poslušal, najbolj pogosto pa sva veselo ropotala po sivih cestah. Včasih je bilo tudi kot v napeti kriminalki, lovila sva minute pred službo, podirala hitrostne rekorde in, kot po nekem čudežu, spretno ušla vsaki kontroli prometa in hitrosti na slovenskih cestah. V Avstriji sva pri tem imela nekaj manj sreče.

Lahko bi rekla, da so bile tudi vse selitve, takšne in drugačne, podobne kriminalki. Twingo je namreč dobrodušno sprejel kriminalno količino prtljage. Od koles, kovčkov, smuči, ozimnice, kolekcije čevljev, živih živali, mrtvih živali, računalniške opreme, praznih plastenk in pločevink, ki sem jih metala kar preko rame nazaj in ne nazadnje smešnega števila najrazličnejših sopotnikov. Na dnevnih relacijah Novo mesto – Ljubljana sva prepeljala toliko novih, zanimivih ljudi, da sem kmalu nehala šteti. Le-ti so mu dajali imena, kot na primer Twingi, Twingić, Crvenko, Bolhca, R8 Audi, najbolj pa se ga je prijelo Tomato in Dolenjska raketa.

Prav zanimivo je bilo, koliko različnih ljudi sva prepeljala na tej dnevni relaciji in koliko nenavadnih, veselih in žalostnih zgodb sva slišala od posameznikov. Koliko študentov sva zjutraj pobrala praktično takoj po prepiti noči in koliko jih je, kot angelčkov, spalo na zadnjih sedežih. Tudi mene je že zazibal v sen, vendar me je kljub temu prav vsakič varno pripeljal domov.

Ne bom pozabila, kako sem, še posebej na začetku, s Twingom uživala v vožnji po dežju. »Kako je luštno, ko sem na suhem in toplem.« Nakulteto in na delo se namreč nisem več vozila s kolesom popolnoma blatna in premočena.

Pa v zameno ni hotel veliko. Skromen kot je, je povprečno vsakih 15 tisoč kilometrov zaprosil za novo olje, vsakih 650 kilometrov pa za nekaj malega bencina. Razkošen tretma sem mu privoščila lanskega decembra, kljub temu, da sem slutila, da je najin zadnji: nova jermena, sklopko, kolesne ležaje in še nekaj drobnarij. Obut vedno po najnovejši modi – naokrog je šarmiral s kontinentalkami in ničimer drugim.

Dobrotnik je odpustil vsem, ki so pomotoma trčili vanj, mu odbili kako ogledalo ali ga kako drugače poškodovali. Dobrotnik je vedno posodil nekaj amperov iz svojega akumulatorja vsakemu, ki je to potreboval.

Rad je imel vožnje skozi prelaze, po gorskih cestah z veličastnimi razgledi. Naj bo Silvretta, Vršič ali Stelvio – požrtvovalno je sopihal in vztrajal, ter me pripeljal na vrh kot pravo gospo. Ko si je odpočil in se obrnil proti dolini, se je mladenič pognal, kot da ne bi imel za sabo prevoženih 217.000 kilometrov.

Po makedamu je šel preverjeno hitreje kot po asfaltu. Vprašajte Valerijo.

Njegova strast pa je bila vožnja po snegu. Ko sva lani zlezla na zasnežen hribček, pod katerim so ostali mnogi imenitni avtomobili, nama je petnajsterica očividcev navdušeno zaploskala. Včasih pa sva kljub vsej dodatni zimski opremi tudi midva kdaj obtičala, vendar bi to lahko bilo tudi po moji krivdi.

Samo Twingo se je lahko tako samozavestno in nekaznovano peljal skozi center Münchna, kljub temu, da nisva imela ekološke nalepke. Ker nisva vedela, da obstaja in da jo potrebujeva.

Po drugi strani pa je Twingi tako vpadljiv, da ga prav vsak prepozna. Ali je to z druge strani avtoceste ali sredi Dornbirna. Upam si reči, da je edini ali pa skoraj edini (rdeči) Twingo v Vorarlbergu.

Tu pa se najini poti končata. Bil si moj super prvi avto, bil si najcenejši, pripeljal si me najdlje, najpomembneje pa je, da me nikdar nisi pustil na cedilu. Hvala ti za vse varne kilometre, mnogo prenaglas predvajano glasbo, avtopilota in izoblikovane bicepse zaradi odsotnosti servo mehanizma. Twingo, lepo se imej kjerkoli se boš potepal, če me pa še kdaj vidiš, mi pa kar pohupaj ali pomežikni tako kot znaš. Bova šla na pivo in klepet.

 

Dričaj z menoj

Medtem, ko se večina Evrope kuha v vročini, sem jaz oblekla volneno jopico. Temperatura 14°C v Schröcknu že kar nekaj časa vztraja. In, ko mi je Branka predlagala smučanje na ledeniku Mölltaler naslednji mesec, sem divje zastrigla z ušesi.

Zdi se mi kot predvčerajšnjim, ko sem mala, suhljata dolgolasa blondina, morda že obiskovala prvi razred osnovne šole ali pa še to ne, stala pred televizijo in gledala smučarsko tekmo svetovnega pokala. Stoje. Iz tršega papirja sem si izrezala smuči, nanj z nerodnimi črkami napisala ime znanega proizvajalca, smučarski palici sta tvorila dva papirnata tulca, čelada pa je bila en preprosto velik »poc« papirja, ki sem si ga poveznila na glavo, zaradi česar sta se brat in sestra od smeha upravičeno držala za trebuha. Ob opominjanju, da me taka čelada ne more varovati pri padcu, sem prepričano odkimavala. »Popolnoma gotovo ne, pomaga pa le.«

No, in tako polno opremljena sem stala pred TV-jem in se, zahvaljujoč svoji takrat neverjetni in skoraj shizofrenični domišljiji, preslikala v tisto tekmovalko na zaslonu. Postati profesionalna smučarka je bila moja res neverjetna želja, tako neverjetna, da staršem nikoli nisem niti začela težiti v tej smeri. Definitivno pa sem jim zagnojila, ko se nam je v šestem razredu osnovne šole obetala smučarska šola v naravi. Do takrat je moje smučarsko znanje obsegalo vožnjo naravnost po zasneženem domačem travniku, to je bilo pa tudi vse. Četudi sem po vseh ogledanih tekmah poznala precej teoretičnega ozadja, ga v naravo vendarle nisem znala prenesti.

V šoli v naravi so me uvrstili v skupino brez smučarskega znanja, vendar sem se oddrsovalne tehnike smučanja naučila zelo hitro. Ko sem se tistega tedna na Rogli zadnjič peljala z vlečnico in je počasi zahajajoče sonce tako prijazno sijalo skozi smreke, so mi v tišini debele solze tekle po vratu v smučarski kombinezon. Prepričana sem bila, da je bilo tole moje zadnje smučanje. Oh, kako sladko sem se zmotila.

Že naslednje leto sem dobila priložnost enotedenskega smučanja v Italiji. Ogabno zvit gleženj nekaj dni pred odhodom me je manj skrbel, ko sem uvidela, da lahko otečeno nogo stlačim v smučarski čevelj. In smučala sem tudi naslednje leto. Potem sem k smučanju nažicala še mamo in prijatelje in ni bilo več zime, v kateri se ne bi podala na smučišče.

Ko sem se preselila v Vorarlberg, sem ugotovila, da pravzaprav nisem tako dobra smučarka, kot so mi nekateri pravili, in da domačini resnično obvladajo ta prelepi šport. Šele, ko sem posvetila nekaj ur video analizi svojega smučanja, sem našla napake, katere sem odpravila in jih še vedno odpravljam. Snemanje smučanja priporočam vsakemu smučarju, saj se nepravilnosti med smučanjem pogosto niti ne zavedamo, kamera pa prav ničesar ne skrije. Tudi pri smučanju izven urejenih prog ne skrije, da sem kot malček, ki se šele uči hoditi. 🙂

Smučanje ima torej pri meni posebno mesto v srcu. Ne vem, kaj je lepšega – karving, pri katerem drsaš s koleni, ritjo in dlanmi po snegu (in si pri tem skoraj zlomiš nekaj prstov ob srečanju z ledeno ploskvijo, kot se mi je to že nekajkrat zgodilo), ko nemarno zleknjen v naslonjač  piješ kavo nekje na okroglih dveh tisočakih ali pa preprosto dihanje perfektno čistega zraka, mežikanje v močno sonce in občudovanje narave. Ali pa štetje modric na podlahti, ki sem si jih nabrala pri vijuganju med veleslalomskimi vrati.

Smučanje nikoli ne bo moj poklic, vendar tudi alternativa ni slaba. Na glavi mi opleta čisto prava čelada, smuči pa tudi niso iz kartona.

Ker sem ob deževnih dnevih našla nekaj časa za montažo, je nastal spodnji izdelek.

Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg