Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg

 

Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

  • V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.
15192706_958240514280152_5739945918992465495_n
Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)
  • Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
  • Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
  • Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
  • Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
  • Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
  • Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

dsc_0924

  • Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.
  • Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
  • Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
  • Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
  • Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
  • 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

dsc_6652

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Nekaj o tukajšnji visoki modi

Imela sem na voljo natanko 40 minut, da se uredim tako, da bom izgledala kot človek. Kot človek, ki gre na svojo prvo pravo službeno silvestrsko večerjo. Na večerjo, na kateri se bomo družili še z bratskim (ali bolje rečeno sestrskim) arhitekturnim birojem.

Tekoči puder sem nametala na faco kot omet. Potrebno je bilo prekriti dva ogromna, kot meteoritska kraterja, globoka podočnjaka. Našla sem lepo večerno obleko, ki je bila na moje neizmerno začudenje tudi oprana. Salonarje sem našla v eni izmed milijon škatel v kleti. Hlačne nogavice še zapakirane, torej skoraj nična možnost, da so nekje raztrgane. Razen lasje – ti so nepostriženi, skodrani in vsak las štrli nekam drugam, še posebej ponosno se držijo pokonci tisti sivi, ki jih ni več tako malo. Nerodno mi je bilo, ker nisem šla k frizerju že 4 mesece. Ampak že v redu, si rečem, bom preživela. Saj vendar vedo, da sem bolj športni tip, da mojo uniformo tvorijo raztrgane, široke kavbojke in razvlečena majica. In ko sem stisnjenih zob v bolečinah, zaradi vsesplošno deformiranih stopal, v salonarjih ponosno odkopitljala do hotela Jägeralpe in stopila med povabljene, sem nemudoma opazila…da izstopam.

Možakarji so se vsaj napravili v srajce. Toda ženske so definitivno tekmovale, katera bo oblekla bolj spran in razvlečen pulover. In sprano in razvlečeno softshell jakno. In jaz bi najraje potegnila iz torbice Perwoll in ga ponudila vsaki posebej.

O tem sem poslušala že premnogokrat – kako malo ženske v nemško govorečih deželah dajo na svoj videz. Vidim tudi po mestih in trgovinah. Tu se nasploh rade oblačijo v bolj športna oblačila dobre kvalitete. Vendar sem vseeno pričakovala, da si vsaj enkrat letno ob silvestrski večerji oblečejo kaj bolj svečanega. Ne, moram potarnati, da so me razočarale in to mene – kot modno nenavdušenko!

Če bi imela s seboj žakelj iz jute, bi se šla nemudoma preobleč. Tako pa sem v vsej sramoti  žvečila medium steak (ki je bil, mimogrede, fantastičen)  in se kmalu zamotila s še boljšimi sladicami in pozabila na modno katastrofo. Njihovo.

5bdb9309ebcb64553c7925968f4ac7c5
Vir: www.pinterest.com