Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Advertisements

Künzelspitze in malo naokrog

Takoj naslednji dan po kolesarjenju sem (ne tako zgodaj) zjutraj krenila v hribe, tokrat na drugo stran Bregenzeracha, v smer, ki mi je bila še povsem neznana. Cilj je bil definitivno vrh Hochkünzelspitzla, pa še kakšen za povrh, ki bi mi prišel na pot. 

Skoraj eno uro sem hodila le do izhodišča, to je mostiček, ki prečka Bregenzerach. Do njega vodi za predori in galerijami skrita peš pot, ki se spusti prav do te najnižje točke. Künzelspitze je prvi vrh v seriji sedmih, ki se jih osvaja pri dogodku Seven summits Schröcken in je tudi zaradi najvišje višinske razlike najbolj brutalen.

Pot, vsaj v začetku, ne prizanaša. Takoj se začne s strmim vzponom, ki vztraja vsaj uro in pol hoda. Na vsakem koraku sem varčevala z energijo, saj nisem bila prepričana kam me bo tisti dan pot vodila, zato sem hodila s počasnim tempom in sopihala v jutranji sopari. Sonce je pripekalo že v zgodnjih urah in takoj sem vedela, da sem se od doma odpravila prepozno. 

Strm del poti poteka po gozdu, ko pa se teren nekoliko zravna, postaja rastlinje čedalje nižje. Na sedlu med Rothornom (ki ima res impozanten vrh) in Künzelspitzom je koča, katero sem se odločila obiskati kasneje. Zavila sem desno v hrib in pred mano se je najavila ura in pol hoje do vrha te 2397m visoke gore. Teren je postal zahteven, nekatere dele je bilo potrebno preplezati in moram priznati, da sem se na prepadnih predelih držala jeklenice kot koala evkaliptusa. 

Vrh postreže z neverjetnim razgledom. Naredila sem nekaj fotografij, hitro pojedla malico in se odpravila nazaj do sedla. Tam sem v koči pojedla kosilo in nadaljevala pot za Rothornom. 

Rothorn sicer ni bil v načrtu, veliko bolj me je zanimal Hochberg, katerega sem že nekajkrat poskušala osvojiti, kar mi zaradi višje sile ni uspelo. In vraga, tudi tokrat mi ga ni uspelo. Po nareku domačinov, da bom najverjetneje zgrešila odcep za Hochberg, se je to tudi zgodilo in šla sem naravnost za goro po čudoviti poti na kateri nekaj ur nisem srečala žive duše. Razen svizcev, teh je kar mrgolelo. 

Ko sem končno prispela na sedlo med Hochbergom in Braunarlom, sem premlevala razmere (na poti do Braunarla je bilo namreč še nekaj snežnih zaplat) in sklenila, da je prepozno, da bi se lahko počasi in varno povzpela na vrh Braunarla, zato sem raje sklenila krog in se v družbi Mohnenfluhja na desni strani spuščala proti Schröcknu. 

Sicer nisem prehodila vsega, kar sem si začrtala, se je pa vseeno nabralo za 24km gorskih poti in je služil kot odlična izvidnica za naslednje podvige. 

Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Mali srčni infarkti nekih inženirjev

Sivo-modre šarenice so skakale z leve na desno stran ter spet nazaj in skenirale načrt. Če bi v tistem hipu s ptičje perspektive gledali v pisarno, bi videli štiri frajerje, kako skulirano računajo, se pogovarjajo po telefonu in odgovarjajo na elektronsko pošto, enega praktikanta, ki z zasanjenim pogledom še ne ve točno kaj tam dela in eno bledo deklino, ki se opotekajoče naslanja na mizo, plitvo diha in tiho benti. Po naključju sem opazila, da je arhitekt podaljšal že tako groteskno visoke lesene nosilce za tri metre. Objekt je sicer še v gradnji, vendar so leseni lepljeni nosilci zaradi dolgega dobavnega roka sigurno že naročeni, morda celo že izdelani. Sprememba načrta sega nekaj tednov nazaj, sprememb nisem pričakovala, prejela pa nisem nobena sporočila s strani arhitektov. Pognala sem izračune. Napetosti presegajo dovoljeno vrednost za 88%. Kolena so mi klecnila in naslonila sem se na mizo. Nekaj ur prej sem izvedela, da je pri izkopu na nekem drugem gradbišču prišlo do zdrsa zajetne količine zemljine in samo Mariji Pomagavki se lahko zahvalimo, da se ni zraven zadrsal sosednji objekt v neposredni bližini. Prebivalci vasi so, milo rečeno, prestrašeni. Sicer ne eno ne drugo ni moja krivda, temveč posledica današnje kompleksne gradnje, preobilice dela in komunikacijskega mrka. 

Sodelavec št. 1 je opravljal rutinski prevzem armature neke enodružinske hiše. Zadovoljen, da so vso dodatno armaturo pravilno položili v skladu z načrtom, je dal zeleno luč za betonažo, ko je vodja gradbišča zinil, da je za osnovno armaturo uporabil šibkejšo mrežo, ker “jo je mel glih na lagerji”. Potrdilo o statični ustreznosti je bilo izdano s strašno kislim obrazom. Nosilnost ni ogrožena, kako fantastično bodo izgledale razpoke v betonu,  je pa težko napovedati. 

Sodelavec št. 2 pride nekega jutra v službo in odpre elektronsko pošto v kateri je pisalo, da se je na komaj zgrajeno hišo pri vstavljanju panoramskih oken zrušilo dvigalo – žerjav. Pred dnevi je izvajalsko podjetje s tremi smeški na facebooku objavilo fotografije že saniranega objekta z lepo novo leseno fasado. 

Sodelavec št. 3 je danes rjovel prek telefona – pomemben betonski stenasti nosilec so izvedli kar v leseni različici,  kar…nima…smisla. Betonsko ploščo grozljivih dimenzij bodo tako v zraku držali angeli, betonski stenasti nosilec je namreč sigurno ne bo. Ker ga ni. 

Za sodelavca št. 4 sicer ne vem kaj točno ga je bremenilo, bil pa je najbolj iskana osebnost danes in slišala sem ga v brundati kako “je naredu nejbul usran načrt”. 

Ob pisanju sem se zavedla, da je vsak od nas včasih tresoča se deklina z bledim obrazom in izbuljenimi očmi. Kolo “sreče”  se vrti, upam, da mene preskoči za nekaj tednov.  🙂 

Ina zagotovo nima takih skrbi. 

Survivor Schröcken

Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi.

Čez dan smo prijatelju Thibautu pomagali naložiti pohištvo in vse ostale stvari v tovornjak in mu pomahali v slovo. Vedno smo nekoliko jokavi, ko se nekdo izseli iz Vorarlberga in tudi danes smo se čemerno razšli vsak po svoje. Ker sem bila ravno v pogonu, sem spedenala tudi svoje stanovanje: mačko Ino sem nagnala ven, malce sem preuredila razporeditev in dodala mini pisalno mizo – končno imam svoj kotiček za pisanje in risanje – in nato v pralnici (eden izmed kletnih prostorov) med čakanjem, da pralni stroj zaključi s programom, zlagala čiste nogavice, majice in ostalo. Zamišljena sem delala klobke nogavic, ko sem komajda slišala živahen pogovor na hodniku, nato sem slišala, da so se glavna vrata v klet zaprla in nastala je tišina. S polnim naročjem nogavic sem se odpravila iz pralnice proti stopnišču, avtomatično s komolcem podrezala v kljuko, ko sem ugotovila, da se vrata ne odprejo. Pokljukam. Ne, ni možno, da so vrata zaklenjena, teh vrat se nikoli ne zaklepa. Prvi april? Moji možgani delajo trike? Hm.

Potipala sem žepe in ugotovila, da nimam ključev. Prav tako sem ugotovila, da mobilca, ki ga običajno vlačim vsepovsod s seboj, tudi nimam. Na hitro sem analizirala situacijo – sobota zvečer, nihče ne ve, da sem tukaj spodaj, potrebno bo pritegniti pozornost, sicer bom čakala tu do jutra. Vmes sem se spomnila, da na samo srečo v stanovanju nisem pristavila mleka na štedilnik, saj sem nameravala za večerjo skuhati meni tako ljubi mlečni riž.

Po polurnem razbijanju po vratih in huronskem dretju, naj mi vendarle nekdo odpre vrata, mi je postalo jasno, da me nihče ne sliši, saj je hiša izjemno dobro zvočno izolirana. Začela sem razbijati po vseh stenah, vpila vse mogoče neprimerne izraze v štirih jezikih – nope, nihče me ni slišal. Vrnila sem se k vratom, mlatila po njih z dlanmi, da so me pekle, se vanje zaletavala kot stekla lisica, se drla že s popolnoma hripavim glasom – še vedno nič. Med razmišljanjem koliko pajkov zadostuje, da človek ne umre od lakote, sem se spomnila na majceno okno v pralnici. Vodi v svetlobni jašek, ki je pokrit z rešetko, za katero sem upala, da ni previsoko in pretežka. Po nekaj poskusih (in grdo popraskanih rokah) mi je uspelo splezati in se zriniti skozi okno (hvala bogu, da nisem še bolj okrogla), nato potegniti težko rešetko vsaj za nekaj pedajev stran in splezati iz svetlobnega jaška. Osuplo in zasoplo sem gledala okrog sebe in videla še bolj osupel izraz na obrazu nekega soseda, ki je iz terase v mraku opazil nekaj majhnega in glasnega, kako leze iz svetlobnega jaška.

»Madona, tut na skret ne grem več brez ključev« je zaključek današnjega dne.

15a1f98f6dc5d0fc295c8727aaaec551.jpg

Dej luč pržgi

Dnevne svetlobe in časa se ne da kupiti. Ali pač?

Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.

Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.

Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.

Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.

Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.

DSC_0589
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)

Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.

Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.

Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.

Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.

Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.