Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Da bo kolesarjeva denarnica manj uboga

Nisem sponzorirana s strani kateregakoli proizvajalca športne opreme (čeprav bi bila lahko, a me slišite, barabe???) in tole ni oglas. Rada pa delim koristne informacije in, če je med vami kak kolesar (rekreativni ali migrant v šolo/službo), ga bo morda naslednje zanimalo. Tudi sama se razveselim nasvetov glede opreme ali kolesarjenja.

Dolgo časa sem iskala določen kos kolesarske opreme in sicer brezrokavnik, ki bi imel dovolj zračen hrbet, da me znoj ne bi zalival, in hkrati prsni del neprepusten za veter, kar bi pri spustih zimski jakni dodatno pomagalo pri ogrevanju telesa. Pri poplavi proizvajalcev kolesarske opreme bi rekla, da najti pravo zadevo ne bo pretežka naloga, pa sem se očitno zmotila. Najti brezrokavnik s hrbtnimi žepi je skorajda nemogoče. Lecol izdeluje odličnega, vendar se mi zdi vseeno malce predrag. Zato sem prečesala internet, znane in manj znane znamke in po nekem naključju našla Morvelo. Kolesarska oblačila izdelujejo šele od leta 2009, vendar so na prvi pogled dovolj resni, imajo zanimiv dizajn, o kvaliteti izdelave pa sem prebrala nekaj spodbudnih stavkov s testov. Zato sem se odločila, da naročim brezrokavnik in “base layer” majico.

Majica je izjemno tanka, lahka in prosojna, pa vendarle se mi je zdela topla. Zlahka se jo zloži v priloženo miniaturno vrečko iz blaga in pospravi v žep. Brezrokavnik je sestavljen iz različnih materialov, umazano bele in črne barve, na pogled in otip dobre kvalitete. In s štirimi žepi na hrbtni strani. Spredaj neprepusten za veter, hrbet pa nekoliko bolj zračen. In sem šla na poskusno vožnjo v hrib.

Pri vožnji v hrib sem zaradi pretoplih oblačil do Neßlega že plavala v znoju. Tam sem obrnila in oddrvela navzdol. Brezrokavnik mi je res v veliko pomoč pri ogrevanju. Pri današnjih temperaturah ne potrebujem več niti polarnega buffyja, saj imam vrat toliko bolj zaščiten, ozko krojen brezrokavnik pa ne bo plapolal niti pri večji hitrosti, tudi za moj nekoliko daljši trup je še vedno dovolj dolg, da učinkovito pokrije ledvici.

Zanimalo me je kako jo bo odnesla spodnja majica. Dodobra premočena me niti ni presenetila, saj se izredno veliko potim. Zanimivo pa je bilo, da se je majica posušila dobesedno v nekaj minutah, tako, da me ni niti zazeblo. Predvidevam, da bi se ob daljši vožnji po ravnini ali spustu majica prav tako osušila. Neverjetno, mokra majica mi je do zdaj vedno prinesla zgolj in samo pljučnico. Ne glede na to, kako kvalitetna je bila. Še ena zanimivost – omenjeni base layer ne smrdi. Tudi, če ga je potrebno ožeti. Ne smrdi. Ne morem verjeti. Moje majice smrdijo že, če jih samo iz omare potegnem.

Sklep – uspelo mi je najti proizvajalca očitno cenovno dostopnejše, vendar kvalitetne robe. Veseli me, da širijo ponudbo in dodajajo estetske in uporabne izdelke. Všeč mi je bolj individualen, “true”, ambiciozen pristop k prodaji, všeč mi je, da ženska kolekcija ni punčkasta in všeč mi je, da base layer ne smrdi. Všeč mi je, da Morvelo nudi izdaten popust pri ponovnem nakupu, če se skarambolirate, pustite nekaj kože na cesti in raztrgate njihove produkte. Vsaj enkrat bi lahko to že izkoristila.

Če si želite kupiti kaj iz njihove kolekcije, kliknite na link do 20% popusta 

Na mladih svet stoji 

“Jedan, dva, tri, četiri, pet, šest, sedam, osam, devet, deset, jedanajst..” 

Kos tiramisuja, katerega sem v krogu družbe pridno žvečila, je zaradi presenečenja odpotoval nekam v dihalne poti. “KKkaako, kajj?” “Maksimillian zna nekaj srbohrvaščine, razume pa večino.” Naučila ga je gospodinjska pomočnica, ki ob prihodu v Vorarlberg pred dvanajstimi leti ni govorila nemško, pač pa se je z dojenčkom Maksimillianom pogovarjala v svojem materinem jeziku. Mali je seveda besede absorbiral sto na uro. Tako je danes dvanajstletni, čistokrvni bregenzerwaldski mulc, edini, ki razume srbohrvaško.

Poleg tega, da je popoln gentelman, brihten da se kar bliska in te vedno vljudno vpraša kakšno pivo bi spil, je to še en razlog zakaj bi ga najraje kar posvojila.

Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

  • V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.
15192706_958240514280152_5739945918992465495_n
Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)
  • Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
  • Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
  • Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
  • Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
  • Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
  • Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

dsc_0924

  • Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.
  • Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
  • Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
  • Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
  • Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
  • 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

dsc_6652

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Nekaj o tukajšnji visoki modi

Imela sem na voljo natanko 40 minut, da se uredim tako, da bom izgledala kot človek. Kot človek, ki gre na svojo prvo pravo službeno silvestrsko večerjo. Na večerjo, na kateri se bomo družili še z bratskim (ali bolje rečeno sestrskim) arhitekturnim birojem.

Tekoči puder sem nametala na faco kot omet. Potrebno je bilo prekriti dva ogromna, kot meteoritska kraterja, globoka podočnjaka. Našla sem lepo večerno obleko, ki je bila na moje neizmerno začudenje tudi oprana. Salonarje sem našla v eni izmed milijon škatel v kleti. Hlačne nogavice še zapakirane, torej skoraj nična možnost, da so nekje raztrgane. Razen lasje – ti so nepostriženi, skodrani in vsak las štrli nekam drugam, še posebej ponosno se držijo pokonci tisti sivi, ki jih ni več tako malo. Nerodno mi je bilo, ker nisem šla k frizerju že 4 mesece. Ampak že v redu, si rečem, bom preživela. Saj vendar vedo, da sem bolj športni tip, da mojo uniformo tvorijo raztrgane, široke kavbojke in razvlečena majica. In ko sem stisnjenih zob v bolečinah, zaradi vsesplošno deformiranih stopal, v salonarjih ponosno odkopitljala do hotela Jägeralpe in stopila med povabljene, sem nemudoma opazila…da izstopam.

Možakarji so se vsaj napravili v srajce. Toda ženske so definitivno tekmovale, katera bo oblekla bolj spran in razvlečen pulover. In sprano in razvlečeno softshell jakno. In jaz bi najraje potegnila iz torbice Perwoll in ga ponudila vsaki posebej.

O tem sem poslušala že premnogokrat – kako malo ženske v nemško govorečih deželah dajo na svoj videz. Vidim tudi po mestih in trgovinah. Tu se nasploh rade oblačijo v bolj športna oblačila dobre kvalitete. Vendar sem vseeno pričakovala, da si vsaj enkrat letno ob silvestrski večerji oblečejo kaj bolj svečanega. Ne, moram potarnati, da so me razočarale in to mene – kot modno nenavdušenko!

Če bi imela s seboj žakelj iz jute, bi se šla nemudoma preobleč. Tako pa sem v vsej sramoti  žvečila medium steak (ki je bil, mimogrede, fantastičen)  in se kmalu zamotila s še boljšimi sladicami in pozabila na modno katastrofo. Njihovo.

5bdb9309ebcb64553c7925968f4ac7c5
Vir: www.pinterest.com