Razpaljotka

Nemško besedo »Funken« oz. »Funkenfeuer« se v slovenščino prevaja kot »iskrice«, v bistvu pa lahko pomeni  tudi praznik kresovanja. Ta običaj je na zahodu Avstrije in v Švici zelo zakoreninjen, praznujejo pa ga vsako leto v nedeljo po pepelnični sredi (»Aschermittwoch«), ki je bila letos 6. marca. Ker pa je bilo tisti vikend napovedano slabo vreme, so zaradi varnostnih razlogov prestavili kresovanje na vikend kasneje, 16.3. Zakaj v soboto, če bi moralo biti »funkanje« v nedeljo? Zato, ker zraven obvezno spada tudi konkreten žur ob ognju in bi bila s tega vidika nedelja nekoliko neugodna.

Kres predstavlja konkretna skladovnica drv in odpadnega materiala, kot so npr. odslužene božične smrečice, in lahko meri tudi do 30 metrov v višino! Kresove se pogosto tudi straži, da jih kak nepridiprav ne bi predčasno zakuril (kar se je letos v Schoppernau tudi zgodilo). Na vrhu kresa navadno stoji lutka čarovnice, ki je napolnjena s smodnikom. Kres se zakuri in če pride do eksplozije čarovnice na vrhu, bo to pomenilo srečo in konec zime, če pa čarovnice ne raznese, bo to prineslo nesrečo. Prav tako velja za katastrofo, če se kres slučajno prevrne.

Letošnje »funkanje« bi bilo tako čisto običajno, če se v Vorarlbergu ne bi odločili, da bodo postavili najvišji kres na svetu. V Gaißau (Vorarlberg) so že leta 2000 podrli rekord z 41-metrskim kresom, ki ga je potem prerasel norveški v Ålesundu. Premišljena konstrukcija se je gradila kar nekaj dni, bilo je potrebno pridobiti dovoljenje oblasti, da se taka pošast sploh lahko zakuri, pripravi stojnice s hrano in pijačo, ter se z malo sreče počaka na primerno vreme.

DSC_0019.jpg

Z Leicinim inštrumentom so na dan prireditve izmerili točno višino, ki je pokazala, da je kres visok točno 60,64 m. Mislim, da mi ni treba poudarjati, da je to ogromno. Smo pa že ob popoldanskem ogledu dvigovali obrvi, kako blizu lustenauerske industrijske cone bo gorela ta gigantska bakla.

Zvečer sva se, Grega s kolesom, jaz s skirojem, odpravila na prizorišče, kjer je sprva izgledalo, da je pač pričakovana gneča, ko pa sem se skušala prebiti do prve stojnice s pijačo, sem ugotovila, da sem na nemogoči misiji. Stisnjena kot sardela v konzervi sem lahko samo nemočno čakala, da me gost oblak premnogih ljudi nekje izpljune. In me je, daleč od stojnice s pijačo, zato sem se strmala in odločila, da nam pivo priskrbim kar na bližnji bencinski črpalki. Na poti nazaj na prizorišče sem iz precejšnje daljave vendarle videla, da so kres prižgali, snov se je bliskovito vnela, dosegla čarovnico in glasen »buuuuum« so pospremili navdušeni kriki množice: kresovanje se je začelo.

Toplota ognja je segala vse do nas, ki smo bili varno pospravljeni na pločniku ob cesti kakih 200-250 metrov stran, ob čemer si težko predstavljam kako zelo toplo je moralo biti ljudem takoj za varnostno ograjo.

DSC_0015
Pri fotografiji ni bil uporabljen flash. 🙂 (Foto: Matthias Frank)

Ko je kres nekaj časa prav veselo gorel, je postalo jasno, da tisto kar notri gori, zaradi termike mešanja toplega in hladnega zaraka, leti naokrog – in to daleč naokrog – kot za stavo. V bistvu so goreče saje in delci leteli tako daleč, da so pokrili precejšnji del industrijske cone in organiziranega parkirišča za avtomobile, in gasilci so imeli nekaj dela, da so z vodnimi topovi obvarovali in hladili objekte. Medtem so se deli kresa zlomili in prevrnili, jaz pa sem bila vse bolj zadovoljna, da žulim pivo v varni razdalji ob debatiranju v slovenski družbi.

Medtem, ko sem razmišljala, da se mi omenjeni novi rekord zdi nekoliko nor, avstrijcem pa verjetno ne, sem se na »skirci« z eno nogo znova odrivala in vračala proti stanovanju nekaj kilometrov stran že okrog desetih zvečer, saj me je zgodaj zjutraj čakala nova smuka na schröckenskem pomladanskem snegu. Za konec pa še rek : »Če bo na »funkensko« nedeljo na nebu veliko zvezd, bodo v tem letu češnje bogato obrodile.«

Snega je dost za fse.

Na začetku je kazalo, da bo tipičen, s snegom bogat januar v Vorarlbergu, vendar je tudi za tukajšnje, vsega vajene ljudi, nekoliko nenavaden. Take količine snega, ki je zapadel v samo nekaj dnevih, sicer že nekaj let ne pomnijo, če pa res gre za vremenske razmere, ki se zgodijo vsakih 30-80 let (kot trdijo mediji), bi se pa dalo še razglabljati. Wälderji so konec koncev vajeni res marsičesa!

Prvi delavni teden v letu 2019 sem v pisarni prebila večinoma sama, saj se sodelavci niso prebili do Schröckna. Zaradi obilice novozapadlega snega je namreč nevarnost proženja snežnih plazov prevelika, da bi pristojni dopustili promet po regionalki L200, zato je večina okoliških cest zaprtih oz. neprevoznih. Trenutno so od sveta odrezani Schröcken, Warth, Lech, Zug, Zürs, St. Gallenkirch in verjetno še kakšna vas. Nevarnost proženja snežnih plazov je bila prejšnji teden ocenjena s četrto stopnjo, ki so jo včeraj povišali na peto, najvišjo.

Kaj za prebivalce teh vasic pomeni biti odrezan od sveta? Vožnjo z avtomobilom se seveda odsvetuje. Če se že odpre katera od cest in je nujno opraviti pot, se priporoča avto opremiti s kako termovko toplega čaja, odejo in polnim rezervoarjem goriva. Snežne verige so za vozila na sprednji ali zadnji pogon obvezne, prav tako tudi topla in nepremočljiva obutev. Krajani so doma običajno dobro založeni z živili. Tisti, ki nudijo nastanitve z zajtrki, se morajo nekoliko bolj potruditi s pekovskim pecivom, ki mora biti seveda sveže. Zato skrbijo okoliške pekarne, ki v izjemnih razmerah razvažajo kruh kar s teptalnikom snega (ratragom), saj po cestah ne gre in raje prečkajo hribe.

Šole in vrtci so zaprti, zato wälderski podmladek uživa nenadejane počitnice doma in dela snežake. 🙂 Se šalim, mislim, da snežakov niti ne morejo delati. Lahko pa kopljejo rove.

Kakšna je trenutna situacija v vasi sicer ne vem natančno. Ob koncu tedna sem namreč obtičala pri Gregu v dolini, saj povratek v vas ni bil več mogoč in trenutno čakam na navodila, kdaj se lahko vrnem v Schröcken. Predvidevam, da je snežna odeja narasla na okrogle tri metre. Spodnje fotografije so nastale v četrtek, 10. januarja.

Občina opravlja odlično delo z obveščanjem krajanov preko whatsapp skupine glede zapor, dostave kruha, zaprtja šol in podobnega. Prav tako aplikacija Katwarn pomaga pri izdajanju opozoril in svetovanju glede na lokacijo na kateri se nahajam. Čemu torej toliko žrtev v Avstriji, predvsem na Predarlskem? Večina ponesrečencev je smučarjev, ki so smučali izven urejenih prog oz. po zaprtih progah (le-te so zaprte z dobrih razlogom!) in tudi najbolj napredna lavinska tehnologija, ki so jo nosili, jim pri tako nestabilni snežni masi ni mogla pomagati. Zato bo s smučanjem in krpljanjem  potrebno še nekoliko počakati.

Prisilni dopust je za nekaj dober – opravila sem nekaj nujno potrebnih stvari in nakupila zalogo hrane. Ne manjka mi ničesar drugega, le Ina, ki je ostala v stanovanju. K sreči sem stanovanje ravno pred nekaj dnevi opremila z novim avtomatskim dozirnikom hrane za mačko, ki ima vgrajeno kamero, mikrofon in zvočnik. Tako lahko občasno preko aplikacije na pametnem telefonu prekontroliram, če je z Ino vse v redu. Razen tega, da deluje osamljeno, ji ni nič hudega. Je sita in na toplem. Vseeno pa komaj čakam, da jo znova vidim v živo in pocrkljam. Inka, hang on there!

201901131613021547392382552

Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

https://www.instagram.com/p/BUmq8H5jSxv/?taken-by=mad2nafish

https://www.instagram.com/p/BUxB1VZjMpy/?taken-by=mad2nafish

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

https://www.instagram.com/p/BUpSmL4Dcuj/?taken-by=mad2nafish

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

https://www.instagram.com/p/BRi0FdPjCbI/?taken-by=mad2nafish

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.