Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

  • V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.
15192706_958240514280152_5739945918992465495_n
Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)
  • Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
  • Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
  • Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
  • Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
  • Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
  • Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

dsc_0924

  • Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.
  • Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
  • Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
  • Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
  • Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
  • 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

dsc_6652

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.

Advertisements

Kravji bal

Prvega septembra krave tradicionalno zapuščajo planine. Opazila sem le manjšo skupino, ki je lagano-sportski zavzela celo širino ceste, zato sem sodelavca vprašala kje je preostala milijarda krav. “Ostale bodo izkoristile še nekaj dni v planinah, potem jih bomo pa prav tako pospremili v dolino.”

Seveda je bil včerajšnji dan pravi kravji bal, z žurko ob koncu dneva. Čeprav je bil četrtek in se je zvečer precej shladilo, se je zbralo ogromno domačinov, ki so bosi ali pa z lesenimi cokljami skakali naokrog ter plesali. Neverjetno razigrani postanejo tile Avstrijci, če je le kak sodček piva zraven. Lederhose, dirndli, klobučki – nekateri s samo kako vejico, drugi pa razkošno okrašeni, da ga je glava komaj nosila. Vprašala sem Martina kje ima svoj klobuk in rastlinje na njem, pa mi je razložil, da ima tudi to posebno tradicijo in pomen.

Kdor ima klobuk z zataknjeno vejico, pomeni, da je občasno v planinah pasel in pazil na krave. Kdor ima cel herbarij na glavi, pomeni, da je bil v planinah priden prav celo poletje. In ne, ne gre za mešano rastlinje, temveč za rožmarin, ki tukaj pač ne raste za vsakim vogalom. Zato se je tradicija obrnila še v eno smer: vejice rožmarina lahko ukradeš od drugega pastirja in zadeva je šla tako daleč, da se krade vsepovprek. Včasih poseže vmes celo policija. Zato je postalo toliko bolj zanimivo, ko smo predlagali Zisisu, naj pripelje prikolico rožmarina iz Grčije in ga bomo na črno prodajali tukajšnjim pastirjem. Kjer drugi vidijo tradicijo, jaz vidim biznis! In tako bo Zisis naslednje leto postal tajkun…

img_0987-650x435
Pastirice, pastirji in krave. (vir: vol.at)