Pomorska pustolovščina

Moja prva pomorska pustolovščina je že dodobra mimo, vendar sem se šele zdaj uspela usesti, pardon, uležati in zapisati svoje spomine in vtise. Bo pa tole zelo dolg zapis, že vnaprej opozorim.

Zadar

Odločitev leteti iz Memmingena (DE) v Zadar je bila odlična. Za slabih 50 evrov sem kupila povratno letalsko karto, ki spremeni 2000 kilometrov poti v »šalo malo«. Ker sem ljubiteljica potovanja z malo prtljage (kar se sicer v praksi na koncu nikoli ne izide in vedno spakiram približno trikratnik potrebnih stvari – hvala bogu za večji prtljažnik v avtu!), sem vztrajala le pri ročni prtljagi, v katero mi je na koncu uspelo stlačiti vse osnovne potrebščine ter oblačila. Cilj je bil dvakrat prenočiti v Zadru, potem pa se z druščino vkrcati na jadrnico za preostalih 7 dni.

Kako je lep Jadran v jesenskih dnevih! V Zadru še vedno prijetno toplo, obljudeno, vendar precej manj noro in nagneteno (je to sploh beseda?) kot je navadno poleti. Potrebnih je kakih petnajst minut avtobusne vožnje z zadarskega mini-letališča do glavne avtobusne postaje in nekaj minut hoje do zadarskega polotoka. Tu je prišla do izraza prednost potovanja z malo prtljage, saj je bilo z majhnim kovčkom bistveno lažje manevrirati po ozkih ulicah in pločnikih. Želodec je naznanjal čas za kosilo in bližal se je težek del tega dopusta – kje kositi? Restavracije, ena bolj imenitna kot druga, so si sledile kot po tekočem traku vsakih nekaj metrov, definitivno pa je bila za vsakim vogalom. Z Grego sva se odločila za hitro brskanje po Trip Advisorju in pristala pri »2Ribara«, kjer je bil začetek najine ribarske požrtije. V Vorarlbergu pogosto sanjarim o morskih jedeh, vendar se jih, zaradi dvomov o svežini in kvaliteti rib, zaenkrat še izogibam. Zato sem si prisegla, da se bom rib v Zadru najedla do sitega. Po kosilu je sledila nastanitev v že vnaprej rezerviranem prenočišču, ki je bilo v enem od zadrskih blokov – precej solidno za skormno ceno, gostitelj pa je bil prijazen in informativen. Še ena velika prednost jesenskega počitnikovanja so seveda nizke cene prenočišč.

Navdušile so me nizke cene pijač v kavarnah, predvsem pa kvaliteta kave, katere sem se napila skorajda do slabosti. Vorarlberški kofetki se pač v nobeni točki ne morejo primerjati s kavo, kakršno poznam od prej. Cene kosil in večerij niso bile tako zelo nizke, je pa bilo vse (z izjemo ocvrtih lignjev, le-ti so bili presenetljivo gumijasti) odličnega okusa in prava poslastica!

Kot najstarejše stalno naseljeno mesto na Hrvaškem, je Zadar zanimiv tudi za vse, ki jih zanima zgodovina in arhitektura, saj si je možno skorajda na vsakem koraku ogledati kak arhaičen del tega kraja – mestno obzidje (tudi iz rimskih časov), Kopenska vrata (16. stoletje), cerkev Sv. Donata in stolnica sv. Anastazije, pri kateri se je možno povzpeti na stolp in si ogledati mesto s praktično najvišje točke; forum, Univerzo v Zadru, urejene parke in še in še. Od moderne arhitekture je bilo nedvomno zanimivo obiskati urejeno nabrežje ob morskih orglah arhitekta Nikole Bašića, ki je z relativno enostavno idejo poskrbel za novo, množično obiskano znamenitost Zadra. Sončni zahodi na tej točki so res posebno doživetje!

Za obisk muzejev je žal zmanjkalo časa, saj sva z Grego v soboto opoldne s kovčki že pešačila do dogovorjenega mesta, kjer smo se srečali z Domnom, Barbaro in še enim Grego. V naglici sem sproti skočila v trgovino, kjer sem poleg ostalih malenkosti želela kupiti še zadrski liker maraskino, vendar sem bila pri tem površna in kupila pol litra ruma. Obisk okulista v bližnji prihodnosti mi očitno ne uide!

Jadranje, 1. dan

V nabito poln avto (prtljage + hrane in pijače za 7 dni) nam je uspelo stlačiti še najino prtljago in se skupaj odpravili v Biograd na Moru, kjer nas je v marini že čakala naša 10 metrov dolga lepotička po imenu Caprice (Beneteau Oceanis 34). Ker poprej še nikoli nisem bila članica pomorske ekipe, mi je bilo marsikaj na jadrnici neznanka. Po prevzemu jadrnice in hitri razporeditvi dela smo ob večernih urah že zapluli proti Pašmanu, kjer smo se privezali na bojo in pripravili večerjo, ter »bojni« plan za naslednji dan.

Tu pripenjam tudi zemljevid, na katerem je označeno naše celotno potovanje:

 

2. dan

Iz mirega zaliva v Pašmanu smo naslednjega dne krenili proti Ravi. Kljub temu, da je bil dan sončen, z malo vetra, smo pikirali naravnost proti temu majhnemu otoku, saj je bila vremenska napoved za naslednji dan precej divja. Naša dokaj neizkušena ekipa se je ob tem učila odpiranja jader, spoznavala z jadrnico in dan je prijetno mineval. V popoldanskih urah smo dosegli Ravo, kjer smo se varno privezali na bojo, plavali, dobro jedli in pili ter večer preživeli ob vnetem kartanju. Občasno mi je šlo rahlo zibanje najmanj na živce, vendar je bilo vse skupaj precej manj hudo, kot sem si predstavljala.

3. dan

Ko je povsod naokrog divjalo neurje, smo v varnem zalivu preživeli dan večinoma v podpalubju. Zopet dobro jedli, dobro pili, kartali in vneto spremljali vreme v kanalu med Dugim otokom ter Ugljanom/Pašmanom. Ko se je vreme popoldne nekoliko umirilo, smo se z jadrnico prestavili v sosednji zaliv, od koder smo s pomožnim čolničkom odpluli do obale in si peš ogledali Ravo. Naj vas ime ne zavede – Vela Rava je majhno, nerazvito naselje, na katerem najdete precej praznih hiš, komajda kakega človeka in niti eno vozilo, ki bi imelo registrske tablice. Kljub temu je bil sprehod prav zanimiva popestritev nekoliko statičnega dneva.

4. dan

Opogumili smo se in ob malenkost oslabljeni burji odpluli severozahodno proti Dugemu otoku, ogledati si enega od bunkerjev za vojaška plovila (podmornice), ki so bili v uporabi med hladno vojno.

Gre za ogromen tunel, katerega zaledje tvorijo rovi s posameznimi prostori. Danes je seveda vse prazno in samotno, desetletja nazaj pa so verjetno bili polni zalog, orodja in osebja, ki so plovila popravljali, zalagali z orožjem in hrano ter skrivali pred nasprotnikom. Ker bunkerji niso zaščiteni pred burjo, je bilo naše izplutje rahlo tvegano. Pri odvezu in obračanju nas je močan sunek vetra v trenutku premaknil nekaj metrov bližje plitvini in čeri! Domen je pognal 29 konjski motor s polno močjo, da je zarohnelo in Caprice se je brez posledic igrivo pognala stran od čeri proti odprtem morju (mi pa smo si globoko oddahnili).

Kljub temu, da nas je Domen opozarjal na moč vetra v Srednjem kanalu, me je bilo težko pripraviti na to, kako nenadno se bo jadrnica v orci nagnila in pospešila! Postrani nagnjeni smo nazaj južno pikirali z več kot spodobno hitrostjo, ko nam je v Iškem kanalu postalo jasno, da s tako majhno jadrnico v močnemu in čedalje močnejšemu vetru nimamo česa iskati. Zato smo zatočišče za čez noč poiskali v luki Luka. Izkazalo se je, da bo privez stresen. Močan veter nas je odnašal, globinomer je obupano piskal in piskal, ostali so skakali okrog, jaz pa nisem vedela česa se naj sploh lotim in sem napol hroma samo čakala trenutek, ko bo kobilica zahrustala v morsko dno in bomo imeli generalno sranje…ko je čudež od nekega človeka na pomolu podal muring, da smo privezali premec, zmetali vrvi na pomol in privezali krmo, ter vse zategnili tako, da ni bilo več dvomov, da se Caprice premakne. Vsak član naše mlade ekipe se je takrat malce postaral. Naučili smo se tudi, da se pred kakršnokoli »akcijo« naredi natančen načrt za kaj je kdo zadolžen in kaj je treba pravzaprav narediti. Od tistega kritičnega trenutka naprej smo to vsakič tudi naredili.

5. dan

Ponoči smo slabo spali, saj zaradi plimovanja nismo vedeli ali se bomo zbudili nagnjeni ali ne. Šola je šola, hvaležni smo bili, ker smo jo poceni odnesli. Ker se nam je Luka nekoliko priskutila, smo naslednje dopoldne zopet odpluli proti Ravi, kjer smo pojedli kosilo in nato krenili naprej proti Žutu.

6. dan

Šestega dne je bil na meniju del otočja Kornatov. Ker pa smo se tako fino imeli, jadrali »laganini« s 3,5 vozli in uživali ob pogledu na ta narodni park, smo se odločili, da objadramo celotne Kornate, prečimo Murtersko morje in se znova zasidramo na Pašmanu. Sidranje na Kornatih za nas ni prišlo v poštev, saj je iz naravovarstvenih razlogov precej drago. Ker je vremenska napoved oznanila brezveterje ob treh popoldne, smo poskušali čimbolje izkoristiti veter, kolikor ga je in priti čimdlje z jadri. Prišla je ura tri popoldne, mi pa smo ravno sproščeni pripluli do rta Opat in domnevali, da je jadranja za danes konec, ko je veter salamensko potegnil, nas v hipu nagnil v orco, da smo velikih oči zapirali in napenjali jadra ter nas je tako držal čez celotno Murtersko morje! Kako nas je vremenska napoved potegnila za nos! Caprice se je borila z valovi, nas je morje veselo pralo in tako smo utrujeni, lačni in premraženi ob mraku prispeli na cilj tistega dne – na Pašman. Ob vsem tem lahko rečem le kapo dol Barbari, ki je med vsem tem žokanjem levo, desno, gor, dol uspela pripraviti tortilje (meni je želodec poskakoval že, ko sem samo od daleč pokukala v podpalubje), ki smo jih v nekaj sekundah pojedli takoj, ko smo se privezali na bojo.

7. dan

Zadnji dan jadranja smo izkoristili za jadranje do Murterja, kjer se je v marini tudi Caprice na svojevrstni način odžejala z nafto (uspešno parkiranje smo pozneje navdušeno praznovali z rumom in ginom!), čofotanje v enem od mnogih simpatičnih zalivčkov in potem dolgo pot nazaj proti Biogradu, kjer smo si morali delno pomagati z močjo motorja. Parkirali smo našo sivo lepotičko nazaj v marino, kjer smo jo prevzeli, opravili formalnosti in še zadnjo noč prespali na jadrnici, naslednjega dne pa se odpravili domov.

In zaključek

Jadranje ni ravno za vsakogar. Pa ne samo zaradi bojazni, da te ugonobi morska bolezen. Na jadrnici se soočaš večinoma z majhnimi prostori, nenehno butanje glave in ostalih delov telesa  ob vse možne robove je norma, pri prtljagi je treba biti skromen in z ekipo je treba dobro sodelovati. To so asketske počitnice v smislu, da se porablja kolikor je mogoče malo vode iz rezervoarjev, obiski obljudenih krajev in trgovin so lahko bolj izjeme kot ne. Uporaba WC-ja na jadrnici je milo rečeno nenavadna! Je pa fino, ko si umivaš zobe in obraz in imaš pogled na popolnoma mirno morje, zvezde in samoto. Dokaj spektakularno čiščenje zob, torej.

Moram reči, da je bilo super in ob podoživljanju vsakega dne sem prepričana, da se bom jadranja udeležila še kdaj!