(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Advertisements

(A)cross s specialko

Dvakrat sem si na obraz nanesla debel sloj sončne kreme, zmetala športno opremo v Twingača in krenila proti Höchstu. Tam je bila moja izhodiščna točka za kolesarjenje okrog Bodenskega jezera. Že ko sem parkirala, sem opazila, da vreme pač ne bo dobro in za vsak slučaj sem oblekla tanko kolesarsko jakno, ki ščiti pred vetrom in manjšimi količinami dežja. Kolesarska pot je bila deloma tudi iz utrjenega makedama (tega seveda prej nisem vedela), ki pa je bil, zaradi deževja ponoči , popolnoma razmočen in blaten. Ko sem si nekajkrat obrisala blatna očala, sem ugotovila, da sem že neprepoznavno zasvinjana.

Naslednjih 60km me je pral dež. Niti tanka jakna ni več zadoščala, bila sem popolnoma premočena. Začelo me je skrbeti kako bo, ko se bom ustavila in prečkala jezero s trajektom. V glavi se mi je motal črn scenarij o 2-tedenski bolniški odsotnosti zaradi pljučnice.

Švicarska stran Bodenskega jezera je bila torej vremensko precej gnila. Toda malo pred nemškim Konstanzem je dež prenehal, malenkost sem pospešila tempo in uspelo se mi je skoraj v celoti posušiti! Voda je izpuhtela, pesek in blato sta pač ostala na meni. 🙂 Prišla sem ravno pravi čas, ko je trajekt prispel in avtomobili so ga začeli zapuščati. Okej, 60 avtov, to bo hitro mimo. Avtomobilov pa ni in ni zmanjkalo. Ko sem malo bolj pogledala, sem ugotovila, da gre očitno za srečanje malih dvosedežnih Smartov in uslužbenec mi je razložil, da so jih na trajekt stlačili kar 130.

S trajektom sem prispela v Meersburg, od tam pa s kolesom nadaljevala čez Friedrichshafen, Lindau, Bregenz in se vrnila nazaj v Höchst. Če me je v Švici neusmiljeno pralo, me je v Nemčiji in Avstriji sonce skorajda opeklo. Do avtomobila sem prišla kot kupček nečesa smrdljivega, umazanega, nagravžnega, v glavnem, oddivjala sem v stanovanje in preostanek vikenda posvetila pranju sebe, oblačil in, seveda, kolesa. 120km = opravljeno, srednja žalost. Naslednjič, ko se bom motala tam naokrog, pojdem na celotno pot okrog Bodenskega jezera in upam, da mi bo vreme bolj naklonjeno.

Najslajše mučenje

Dogaja se dovolj, da ne pomislim na dolgčas. Deževna sobota mi je omogočila, da sem opravila kar nekaj del za nazaj. V službi me čaka še en projekt »za zraven«. Poletje bo delovno! 🙂 Čez pol leta vam bom verjetno že lahko kaj pokazala, prej pa ne.

Moj prenosni računalnik je zakorakal v peto leto delovanja, kar v svetu tehnologije, ki se razvija z eksponentno hitrostjo, pomeni, da je že priletni gospod. Zato sem se odločila, da ga nadgradim z SSD diskom velikosti 1TB in ne morem verjeti, kakšna je razlika. »Na uč« ocenjujem, da je v praksi vsaj desetkrat hitrejši. Vloženega denarja ni škoda, kvečjemu se sprašujem, zakaj tega nisem storila prej.

Danes sem se zopet zbudila v sivo, megleno jutro, vendar je v času zajtrkovanja sonce že zmagalo v bitki in obetal se je čudovit dan. Tako čudovit, da ni bilo na sporedu nič drugega kot kolesarjenje. Nekateri so odšli na smučišče (ravno danes je bil čisto zadnji dan letošnje smučarske sezone), jaz pa sem navlekla zimsko opremo in kmalu sem krenila proti zahodu. Spust s teh hribov je fantastičen (res bo potrebno zamenjati očala, kljub vsemu lepemu to niso bile solze sreče) in teren praktično visi navzdol vse do Bezau-a, kjer sem se odločila obrniti.

Ne morem prehvaliti odličnih kolesarskih poti, označb in preprosto čudovite narave. Dvakrat sta me zmotila zemeljska/snežna plazova, ki sta pustila razdejanje na kolesrski poti, vendar sem pač kolo naložila na desno ramo in odtekla nekaj metrov. In bila blatna do kolen. Neverjetno, kako se pozna vseh pet pridobljenih kilogramov, v aerodinamični drži se s koleni drezam v viseči vamp.

V Bezau-u sem torej obrnila. Okej, tura bo pač nekje med 50 in 60km.Težko je predvidevati kako naporna bo pot nazaj, saj po zahodni strani še nisem kolesarila, vzhodna pa je, milo rečeno, brutalna. Pogumno sem se lotila hriba in razen tik pod Schroecknom-Unterboden sploh ni bilo kritično. Ravno tam sem grizla in grizla zadnji kilometer do doma, nekaj moči so mi vlivali avtomobilisti, ki so me nasmejano spodbujali z dvignjenim palcem (za primerjavo: v Sloveniji bi bil dvignjen zgolj sredinec in to že zato, ker sem na cesti) in, ko sem pregrizla kratek, ampak še malo bolj brutalen vzpon do domačije, je bilo konec luštnega. Začelo se je še bolj luštno. 🙂 Kolega sta me že od daleč opazila in pripravila hladno pijačo ter dodaten stolček, na katerih smo sedeli, debatirali in se greli kot kače na soncu.

DCIM100GOPRO
Pogled z mojega stolčka.

Ko sem si nekoliko oddahnila, sem se vrgla v peko mafinov, barvanje las ter prvi pravi poskus »time-lapsa« s kamero, ki je izpadel tako fenomenalno, da se kar tresem in cvilim. Komaj čakam, da zadevo poskusim »zares«!

Po Beli krajini.

Pretekli mesec je bil zelo poučen. Predvsem sem podcenjevala spremenljive vremenske razmere oz. dejstvo, da je jesen tu in z njo tudi nižje temperature. Ena od kolesarskih tur se je predčasno zaključila zaradi povsem prezeblih stopal. Eden od kolesarskih izletov se je končal praktično s pljučnico. Zato sem začela precej več razmišljati o športnih oblačilih.

Neizpodbitno dejstvo je, da so kvalitetna in boljša oblačila precej dražja. Zaradi različnih investicij sem nakup kvalitetne opreme prestavila na naslednje leto, zato trenutno uporabljam nizkocenovne trikoje, hlače, vetrovke, rokavice itd., ki mimogrede sploh niso tako zanič. Če kolesarite le nekajkrat na mesec, se izogibate ekstremnim vremenskim razmeram in ne kolesarite več kot npr. 80km/dan, se vam draga kolesarska oblačila preprosto ne izplačajo. Razlika v funkcionalnosti je minimalna. Povsem drugače je pri daljših in pogostejših turah, pri temperaturah manj kot 10°C, v dežju in  snegu, ko se lahko trening zaključi s hudim prehladom. V takih razmerah je potrebno uporabljati tkanino, ki ohranja kožo suho s tem, da vlago odvaja skozi različne sloje oblačil. Poceni roba nima teh sposobnosti, preverjeno 500-krat.

Ker sem torej na low-budget sceni, moram biti pri oblačenju toliko bolj inovativna in z večslojnim oblačenjem  improvizirati tisto fino zimsko kolesarsko vetrovko, ki si jo ogledujem že tretji mesec. Predvsem pa je med kolesarjenjem potrebno upoštevati zlato pravilo: ne ustavljaš se za več kot 3-5min! Nikoli. Nikdar. Naj bo razgled še tako lep. Po mojih izkušnjah je to zelo težko.

Letela sem torej čez megleno Novo mesto, spotoma na črpalki nagrabila nekaj frutabel in Pocket Coffee (stalnica na športnih podvigih – prava kava takoj in vedno na dosegu. Je lahko kaj boljšega?), nadaljevala čez Prečno in Sotesko, se obrnila proti Črmošnjicam, ki so mi postregle s soncem in s strupenim klancem nad Semičem. Za nagrado sem dobila enega lepših pogledov na Belo krajino in spust po super cesti. V Črnomlju sem bila kot bi trenil. Obrnila sem se proti Metliki in zagrizla v Gorjance. Fini trening za noge in za ravnotežje, ko po žepih iščeš še zadnji čist robec, da si obrišeš nos. Količina smrklja, ki ga pridela (moj) nos na kolesarski turi pri temperaturi 6°C je res fascinantna. Spust proti Novem mestu je bil klasika vključno z nasproti vozečim norim voznikom, ki me je zgrešil za nekaj centimetrov. Ostalih nekaj kilometrov sem se »razpedalala« in se počasi vrnila domov.

684351_2
Vir: Google Maps

Jesensko kolesarjenje je najlepše! Ni pregrevanja in dehidracije, zelenje se obarva v razkošne barve, pri vožnji skozi gozd name pada listje kot konfeti, vse se umirja, vendar je še ravno prav živahno.

DSC_0217

Vesela sem vsakega prevoženega kilometra v takem idiličnem vremenu in da mi je uspelo navdušiti nad kolesarstvom še nekaj bralcev.

Bianchi je zbolel.

Zadnjih 14 dni je bilo tako zelo dinamičnih, da, z izjemo brzinske fure do Krškega in šprinterske po bližnji okolici, sploh ni bilo časa sesti na kolo. Večino “prostega” časa sem za volanom kalkulirala, kako čim hitreje priti iz točke A v točke B. Spodnja fotografija me spomni kako je lepa nočna vožnja po Ljubljani.

Instasize_0920103118 (2)

Toda včeraj sem se le odpravila na daljšo kolesarsko turo! Vreme se je dopoldne komaj zadrževalo pred dežjem, vendar se je začelo jasniti. Začetno navdušenje so kvarile “lesene” noge, ki so se že nekoliko odvadile pedalanja. Rahlo, komaj občutno vzpenjanje od Zbur me je budilo, klanec pred Mokronogom pa me je pošteno predramil. Super dobre volje sem šla v aerodinamičen spust, ko mi je postalo jasno, da menjalnik ne bo več sodeloval z mano. Nikoli več. Obračala sem ročici, uporabila razne trike, prosila petkrat, poskusila ročno prestaviti verigo…veriga nikakor ni šla iz manjše “šajbe” na večjo. Ker nisem podkovana v nastavljanju menjalnika, sem se odločila, da bo manjša škoda, če vse skupaj pustim pri miru in se vrnem domov. Seveda se nisem obrnila, da bi se vrnila po isti poti domov. 🙂

Na mali “šajbi” sem tako kolesarila do Sevnice, prečkala Savo in pikirala proti Krškem. Tu gre za večinoma grob/razpokan asfalt, vendar s precej manj prometa in posledično varnejšo vožnjo. Tudi pogled na dolino je prelep. Neusmiljeno me je bičal čelni veter in vesela sem bila narokavnikov ter dokolenk. Vesela sem bila tudi, da bicikl ni obtičal v najtežji prestavi, haha.

Instasize_0920095736 (2)

Ker sem pred meseci naletela na cestno zaporo (makedam torej, ki se je vlekel vsaj 2km = 2km teka s kolesom na ramenih), sem iz previdnosti že pri Blanci prečkala most. Kmalu mi je bilo žal, saj bi lahko brez skrbi podaljšala do Brestanice, od tam naprej pa se res začne zapora. Čez Krško je bilo prometno kot že dolgo ne, zato sem se ob močnem bočnem vetru s težavo prebijala do Križaja, nato pa nekoliko spremenila smer in z vetrom pikirala čez Zameško in v Šmarješke Toplice.

Dolga tura se je na račun tehničnih težav skrajšala vsaj za 50km (v planu je bilo nadaljevati od Krškega vsaj do Obrežja), vendar je bilo 90km bolje kot nič. Na račun nizke (ali visoke – nikoli ne vem) prestave sem se navrtela kot hrček v svojem kolesu.