“Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!”

Za velikonočne praznike sem se odpravila v Slovenijo, kjer sem maksimalno izkoristila proste dni. Seveda je bilo druženje prekratko in v torek popoldne sem že pikirala “nazaj v planinski raj.” Glede na to, da sem obtičala v zastoju na avstrijsko-nemški meji, sem se v desetih urah vožnje ustavila zgolj na 10-minutni malici v McDonald’s-u v Reutte in tudi Twingo se je le enkrat odžejal.

Ko sem prispela, me je takole čakal lump Moritz in predvidevam, da se mu je prav lepo sanjalo o piščančjem zrezku…

IMG_20160330_182116268(1).jpg

Izčrpano sem se mu pridružila. Potrebno je bilo hitro obnoviti energijo, saj me je poleg službe čakala še tretja selitev vsega mojega imetja v slabih dveh mesecih. To je trenutno tudi črna pika celotne odisejade, saj zna biti nomadstvo precej utrujajoče – pol stvari je pospravljenih v škatle, nenehno iskanje stvari, stvari ležijo vsepovprek v avtu, garaži, stanovanju… Ampak! Prišel je dan, večer, ko sem se vselila v majhno stanovanje na vrhu hribčka s pogledom na pašnik, gore in Schroecken-Unterboden. Do stanovanja je tukaj priti težko.

IMG_20160402_080829887.jpg

Kot je razvidno s fotografije, ponekod sneg še vedno vztraja, vendar se povsod tali ob kar 17-20°C čez dan. Iz tega razloga se ta vikend niti nisem podala na smuči, saj si kvalitetne smuke pri takih temperaturah ne moreš privoščiti. Namesto smučanja sem jo mahnila proti zahodu. Na poti tja sem si ogledala enega od mnogih slapov tu – v supergah in s torbico v roki sem stopala po klinih, se umazala z blatom, vendar je bilo vredno tega. 🙂

IMG_20160402_130013163.jpg

Naslednje tri ure sem šarmirala po Dornbirnskem nakupovalnem centru z blatnimi hlačami in obutvijo. Zanimivo je, da prav ta Messepark pokriva nakupovalne potrebe prebivalcev praktično celega Bregenzwalda – majhne in večje vasi v hribih in dolini ter Bregenza. Nič čudnega, da je v Messeparku takšna gneča, da skoraj hodiš drug drugemu po čevljih. Bila je (utemeljena) ideja, da bi nakupovalni center razsširili, vendar menda ni bilo mogoče pridobiti vseh dovoljenj. Zanimivo – saj ima vsako mestece v Sloveniji več možnosti za opravljanje nakupov kot tukaj tretjina Vorarlberške regije. Ne manjka pa majhnih, butičnih trgovinic za najrazličnejše namene.

Zaradi dobrega vremena je pot vodila, jasno, proti Bodenskem jezeru. To jezero mi je čedalje bolj všeč. Nabrežje oz. obala ponuja odlične sprehajalne in kolesarske poti. Ob levi strani me je spremljala reka Ren, ki se izliva v jezero, še malo bolj levo pa je bilo že opaziti švicarsko ozemlje. Že samo jezero je fascinantno in dovolj dober motiv za milijon fotografij.

Untitled-1.jpg

Na tej lokaciji vlada neka čudna akustika. Izjemno dobro se je slišalo zvonenje cerkve na nemškem otočku Lindau, kar nekaj časa pa se je širil srhljiv, bobneč, zamolkel zvok. Sklepam, da so ga povzročale turistične ladje.

Na poti nazaj sem v enem od predorov začela v avtu histerično vpiti “Avtooo s sloveenskooo registraaacijoooo, dej trooob, leeej ga iz Kraaaanja jeee!” in ubogi Kranjčan je prejel izdatno dozo hupanja, vklopljenih vseh štirih smernikov, mahanja in smeha dveh norcev, ki očitno pogrešata slovensko grudo. Verjetno ni dojel kaj in zakaj ga je doletelo. Jaz pa sem bila navdušena, saj tu do tedaj nisem opazila nobenega avtomobila s slovensko registracijo. Kot da živim na popolnoma drugem koncu sveta in ne 500km stran od slovenske meje.

Advertisements

Vollgas!

Vollgas je moja nova najljubša nemška beseda (katera je bila pa prej? Ne vem, najbrž nobena), ki seveda pomeni “ful gas”. 🙂

Po kratki, a brutalni sobotni smuki nekoliko izven urejenih smučarskih prog, salti in potem, ko mi je (spet) ogabno škrtnilo v kolenu, sem končno dobila priložnost in pobegnila v Dornbirn po hrano. Veliko hrane. IMG_20160220_105808411.jpg

Dornbirn je manjše mesto z okrog 50 tisoč prebivalci. Severnovzhodnemu Vorarlbergu služi kot oaza sredi puščave. Ker pa je tokrat intenzivno deževalo, nisem imela volje raziskovati mesta ali pa podaljšati izlet do Bodenskega jezera in Bregenza. Zato sem se obrnila nazaj proti Schröcken-u.

Med tednom mi je enkrat celo uspelo pred garažo postaviti kolo na trenažer in odvrteti nekaj tako želenih minut. Seveda komaj čakam, da se ceste osušijo in odpeljem kak klanec, vendar glede na skoraj vsakodnevno sneženje, bom ta dan čakala še najmanj dva meseca.

351251.jpg

V kolesarskih čevljih sem se vrnila v stanovanje, kar pomeni cca. 10 m hoje po dvorišču. Naslednji dan sem opazila, da so kovinski deli na podplatu popolnoma zarjaveli. Vse vozne in pohodne površine izdatno solijo, tako da bo Twingo do poletja najverjetneje povsem zgnil. 😛

Nedeljo sem posvetila regeneraciji jeter po sobotnem (že skoraj tradicionalnem) klepetanju ob dobri pijači; čiščenju stanovanja in pranju oblačil. Predstavljam primer ekstremnega inženirstva.

IMG_20160221_135528060.jpg

Predvidevam, da bomo jutri kislih obrazov sedeli v pisarni in skušali ignorirati sonce, ki nas bo žgalo v vratove. Snežne nevihte čez vikend in sončni ponedeljki bodo tu očitno standard. Mrš.

montag.jpg

Še zanimiva zgodbica – sodelavec mora službeno v Lech. Ker je direktna pot do Lecha zaradi nevarnosti plazov prekinjena do maja, za drugo pot pa bi porabil kar dve uri več (v eno smer), bo v Lech odšel kar s snowboardom. Baje to ni nič nenavadnega, že kar nekaj biznisa se je sklenilo v smučarskem kombinezonu. Vollgas!