Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Advertisements

Moj najhladnejši junij.

Še domačini se čudijo letošnjim nizkim temperaturam in dežju. Za primerjavo: te dni je bilo lani tako toplo, da so vsi hodili naokrog v kratkih hlačah (še celo tu, v hribih), v Bodenskem jezeru pa so se lahko ohladili in na obali igrali igre z žogo. Pravkar sem odpeljala rutinsko vožnjo v hrib do Saloberja v zimskih kolesarskih oblačilih in med spustom me je grela le misel, da bom čez nekaj minut že v stanovanju. Za nameček me je pral dež in počasni avtomobili pred mano so mi pokvarili spust. Pa kdaj drugič.

 

Med tednom sem izkoristila zelo zgodnje jutranje ure za kolesarjenje, ker je bila to edina možnost kolesarjenja po suhem. Vsak dan je točno ob koncu službe začelo deževati, neverjetno. V Vorarlbergu pravijo, da “ni slabega vremena, so samo slaba oblačila” in se tega kar striktno držijo. Na primer – dež ne moti otrok med skakanjem po trampolinu ali igranju na dvorišču. Spomnim se svojih otroških dni, ko ob takem vremenu niti nosu nisem pomolila ven.

Ampak sedaj sem v Vorarlbergu. Zato se kljub dežju odpravim na hitro hojo do Körbersee-ja ali pa na dvorišču delam različne vaje za moč in eksplozivnost. Ko se mečem po tleh, delam žabje poskoke ipd. moram obenem tudi izjemno paziti, da ne pomendram vseh deževnikov, polžev in ostalega životinjskega carstva, ki jim deževne razmere nenormalno ugajajo.

Včasih pa pride dan, ko preprosto zmagaš nad vremenom. Če je našo vas ravno prečkal ogromen oblak, je bilo nižje na sprehodu od Schoppernaua do Aua prav spektakularno. Našla sem celo odličen piknik prostor z mizo, klopjo, vodo in kamnito pečjo, v drvarnici zraven pa si lahko postrežeš s poleni. Avstrijci resnično znajo pocrkljat turiste.

Včeraj se je naša trojica že tradicionalno odpravila v Bregenz, tokrat smo nakupovanju dodali pohod do utrdbe/cerkve Gebhardsberg. Zložljive dežnike smo s seboj vzeli bolj za hec in za to, da smo se v stilu srednjeveških mečevalcev tepli kot otroci med sprehodom v vrtcu. Vendar se je v cca. 5. minutah tako neverjetno ulil dež, da smo pol ure stali pod mostom, gledali grafite in upali, da bo neurje z grmenjem kmalu mimo.

DSC_0975.jpg

Kot za nagrado je sledilo nekaj prelepih sončnih ur in ob visoki vlagi v zraku smo zadovoljno prišvicali do utrdbe. Od tam se ponuja razgled na celotno dolino ob Bodenskem jezeru: Bregenz, Wolfurt, Dorbnirn, Schwarzach, Hard, Lustenau,…

DSC_0981

Sledil je kratek trening bilijarda, nato pa smo se dobili z ostalimi prijatelji v Dornbirnu in preživeli nadvse zabaven večer ob igrah s kartami in intenzivnem okušanju franconskih vin. 😛