Zverinica

Mislim, da se vsi strašno veselimo dopusta. Vendar je gradbenemu inženirju zaradi tega vsaj dvakrat blazno žal: prvič, ker je treba zagotoviti vso ustrezno papirologijo vsaj za dva tedna vnaprej, in drugič, ker bo en teden po dopustu v pisarni vladalo izredno stanje. In, ker je vorarlberški sotrpin Rok dosti bolj priden kot jaz, me je dvakrat prehitel pri pisanju bloga in opisal naš pohod iz Bad Ragaza ter obisk opere.

Kdor me kolikor toliko pozna, ve, da moje srce pripada smučem in cestnemu kolesu. In zdi se mi, da sem vam dolžna pojasniti, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih.

Lobi je bil v preprosto premočan. Zrušila sem se zaradi enormnega psihičnega pritiska, katerega so (nevede) izvajali skoraj vsi okrog mene. Kazali potke in poti, ki jih lahko prebrodim. Nato sem na te iste potke postala pozorna tudi pri pohodništvu. Take, lepe potke, z norimi razgledi in neomejenimi možnostmi za nadaljnje raziskovanje. Dala sem skozi nekaj debat ob pivu. In potem sem ga kupila, mojega prvega MTB-ja.

Danes sem se na Krku prvič odpravila iskat kakšno fino makedamsko pot, da se počasi navadim na lastnosti kolesa. Našla sem makedam, našla sem konkretno kamnito pot, metalo me je kot lutko sem ter tja, zverinica pa je ubogljivo požirala grbine, luknje, kamenje in še kaj. Ko je težavnost potke presegala moje znanje, sem se hodeča  peš ob kolesu čudila, kako me hrbet zaradi udarcev ne boli, kako ničesar še nisem uničila in kako lepo je, ko avtomobili ne švigajo mimo.

Če cestno kolo, zaradi punčkaste belo-roza barve, imenujem (Hello) Kitty, bom gorskega krstila kot Beast (Zverina). In dan je bil dober.

Advertisements

Life update.

Vedno se nekaj vrine vmes, da mi ne uspe naložiti novega zapisa – naj bo to urejanje papirologije ali pa čiščenje zažgane posode, ki je ostala od kosila. Ali pa lenoba. V tem zimskem vremenu (o ja,  tukaj je še konkretna zima ), ko zaradi snežno-dežnih neviht ni niti najmanjše možnosti, da se po službi usedem na kolo ali kako drugače rekreiram, me pogosto popade lenitis.

Minutka za zimsko statistiko:

  • skupno je v zimi 2015/2016 zapadlo slabih 8 metrov snega
  • v povprečni zimi v vorarlberških gorah zapade 11 metrov snega
  • domačini se spomnijo nekega leta, ko je zapadlo 22 metrov snega

Dokaz, da letošnji zimski podaljšek res malo pretirava, je to, da so cestne službe že pospravile obcestne količke (pardon, kole) in da so nekateri domačini na avtomobilih že zamenjali zimske za letne pnevmatike. Po celi noči sneženja, je težko najti cesto. Zato se voznik koncentrira na vrtenje volana, sovoznik na pol visi skozi okno in vpije: »Rechts, rechts, ja…, nein, links, LIIINKKKSS!«, jaz pa se, kot najbolj nekoristen potnik v avtu, držim za vse mogoče ročaje v pripravljenosti, da se prevrnemo. Ampak ni panike. Kole so zdaj namontirali nazaj, tako da z identificiranjem vozne podlage ni več problemov, snežni plugi so v pripravljenosti, domačini pa se znajdejo po svoje in si naokrog izposojajo avtomobile z zimsko opremo. In svet se spet počasi vrti naprej. In vsi si že res obupno želimo pomladi.

Za pravcati zaključek smučarske sezone sem obiskala koncert Top of The Mountain v Ischglu. To v praksi pomeni vsakoletno praznovanje začetka in konca smučarske sezone z znanimi glasbenimi imeni na višini 2320m.

DCIM112GOPRO
Predkoncertno lobiranje za dobro pozicijo.

Letos so to čast imeli britanski Muse, ki so naredili žur in pol, nekaj pa je prispevala tudi odlična panorama in sproščeno smučarsko vzdušje. Rezultat je bilo dvourno skakanje v smučarskih čevljih v prvi vrsti, lastništvo ogromnega napihljivega balona in plakata, ki je vabil na dogodek in smo ga sneli z nekega oglasnega panoja. V stanovanje sem prišla kot cunja. Nazadnje sem tako globoko spala na operacijski mizi po koktejlu anestetikov.

Untitled-2
“Moj balon je lahko dežnik.”