(A)cross s specialko

Dvakrat sem si na obraz nanesla debel sloj sončne kreme, zmetala športno opremo v Twingača in krenila proti Höchstu. Tam je bila moja izhodiščna točka za kolesarjenje okrog Bodenskega jezera. Že ko sem parkirala, sem opazila, da vreme pač ne bo dobro in za vsak slučaj sem oblekla tanko kolesarsko jakno, ki ščiti pred vetrom in manjšimi količinami dežja. Kolesarska pot je bila deloma tudi iz utrjenega makedama (tega seveda prej nisem vedela), ki pa je bil, zaradi deževja ponoči , popolnoma razmočen in blaten. Ko sem si nekajkrat obrisala blatna očala, sem ugotovila, da sem že neprepoznavno zasvinjana.

Naslednjih 60km me je pral dež. Niti tanka jakna ni več zadoščala, bila sem popolnoma premočena. Začelo me je skrbeti kako bo, ko se bom ustavila in prečkala jezero s trajektom. V glavi se mi je motal črn scenarij o 2-tedenski bolniški odsotnosti zaradi pljučnice.

Švicarska stran Bodenskega jezera je bila torej vremensko precej gnila. Toda malo pred nemškim Konstanzem je dež prenehal, malenkost sem pospešila tempo in uspelo se mi je skoraj v celoti posušiti! Voda je izpuhtela, pesek in blato sta pač ostala na meni. 🙂 Prišla sem ravno pravi čas, ko je trajekt prispel in avtomobili so ga začeli zapuščati. Okej, 60 avtov, to bo hitro mimo. Avtomobilov pa ni in ni zmanjkalo. Ko sem malo bolj pogledala, sem ugotovila, da gre očitno za srečanje malih dvosedežnih Smartov in uslužbenec mi je razložil, da so jih na trajekt stlačili kar 130.

S trajektom sem prispela v Meersburg, od tam pa s kolesom nadaljevala čez Friedrichshafen, Lindau, Bregenz in se vrnila nazaj v Höchst. Če me je v Švici neusmiljeno pralo, me je v Nemčiji in Avstriji sonce skorajda opeklo. Do avtomobila sem prišla kot kupček nečesa smrdljivega, umazanega, nagravžnega, v glavnem, oddivjala sem v stanovanje in preostanek vikenda posvetila pranju sebe, oblačil in, seveda, kolesa. 120km = opravljeno, srednja žalost. Naslednjič, ko se bom motala tam naokrog, pojdem na celotno pot okrog Bodenskega jezera in upam, da mi bo vreme bolj naklonjeno.

Po Beli krajini.

Pretekli mesec je bil zelo poučen. Predvsem sem podcenjevala spremenljive vremenske razmere oz. dejstvo, da je jesen tu in z njo tudi nižje temperature. Ena od kolesarskih tur se je predčasno zaključila zaradi povsem prezeblih stopal. Eden od kolesarskih izletov se je končal praktično s pljučnico. Zato sem začela precej več razmišljati o športnih oblačilih.

Neizpodbitno dejstvo je, da so kvalitetna in boljša oblačila precej dražja. Zaradi različnih investicij sem nakup kvalitetne opreme prestavila na naslednje leto, zato trenutno uporabljam nizkocenovne trikoje, hlače, vetrovke, rokavice itd., ki mimogrede sploh niso tako zanič. Če kolesarite le nekajkrat na mesec, se izogibate ekstremnim vremenskim razmeram in ne kolesarite več kot npr. 80km/dan, se vam draga kolesarska oblačila preprosto ne izplačajo. Razlika v funkcionalnosti je minimalna. Povsem drugače je pri daljših in pogostejših turah, pri temperaturah manj kot 10°C, v dežju in  snegu, ko se lahko trening zaključi s hudim prehladom. V takih razmerah je potrebno uporabljati tkanino, ki ohranja kožo suho s tem, da vlago odvaja skozi različne sloje oblačil. Poceni roba nima teh sposobnosti, preverjeno 500-krat.

Ker sem torej na low-budget sceni, moram biti pri oblačenju toliko bolj inovativna in z večslojnim oblačenjem  improvizirati tisto fino zimsko kolesarsko vetrovko, ki si jo ogledujem že tretji mesec. Predvsem pa je med kolesarjenjem potrebno upoštevati zlato pravilo: ne ustavljaš se za več kot 3-5min! Nikoli. Nikdar. Naj bo razgled še tako lep. Po mojih izkušnjah je to zelo težko.

Letela sem torej čez megleno Novo mesto, spotoma na črpalki nagrabila nekaj frutabel in Pocket Coffee (stalnica na športnih podvigih – prava kava takoj in vedno na dosegu. Je lahko kaj boljšega?), nadaljevala čez Prečno in Sotesko, se obrnila proti Črmošnjicam, ki so mi postregle s soncem in s strupenim klancem nad Semičem. Za nagrado sem dobila enega lepših pogledov na Belo krajino in spust po super cesti. V Črnomlju sem bila kot bi trenil. Obrnila sem se proti Metliki in zagrizla v Gorjance. Fini trening za noge in za ravnotežje, ko po žepih iščeš še zadnji čist robec, da si obrišeš nos. Količina smrklja, ki ga pridela (moj) nos na kolesarski turi pri temperaturi 6°C je res fascinantna. Spust proti Novem mestu je bil klasika vključno z nasproti vozečim norim voznikom, ki me je zgrešil za nekaj centimetrov. Ostalih nekaj kilometrov sem se »razpedalala« in se počasi vrnila domov.

684351_2
Vir: Google Maps

Jesensko kolesarjenje je najlepše! Ni pregrevanja in dehidracije, zelenje se obarva v razkošne barve, pri vožnji skozi gozd name pada listje kot konfeti, vse se umirja, vendar je še ravno prav živahno.

DSC_0217

Vesela sem vsakega prevoženega kilometra v takem idiličnem vremenu in da mi je uspelo navdušiti nad kolesarstvom še nekaj bralcev.

Obalni kolesarski maraton

»Če sta na vremenski sliki narisani dve puščici, se kolesarjenju obeta nič dobrega. Oziroma nič lahkega.« sem v duhu meteorološke znanosti razglabljala/filozofirala na poti do Obale. Avto je živahno premetavalo z ene strani voznega pasu na drugo. Burja.

Instasize_0928182620

Na enem izmed mnogih parkirišč, pripravljenih za udeležence Obalnega kolesarskega maratona, je bilo možno pustiti vozilo in se v polni bojni opremi odpeljati na štart v center Kopra, kjer se je bilo potrebno tudi prijaviti. Tam je bilo že nagnetenih cca. 600 kolesarskih navdušencev, ki jih oblačno vreme in veter nista motila. Vzdušje je bilo nasploh sproščeno in veselo, jaz pa malo zakrčena, saj se mi je obetal prvi večji rekreativni kolesarski maraton.

Instasize_0928183139

Štartala sem iz ozadja iz razumljivih razlogov. 🙂 Začetek maratona zato ni bil eksploziven, kot tisti na televizijskih prenosih dirk, ampak se je kača kolesarjev le počasi vila skozi Koper čez krožišča proti Bertokom. Osredotočenost na ostale udeležence je morala biti na višku, saj dobesedno ni bilo prostora za napake. Na ravnini se je začelo lovljenje skupin, ki imajo podoben tempo. V burji se je vožnja v skupini izkazala podobno kot počivališče, dokler si nisi nabral moči in pobegnil naprej do naslednje skupine. Nekajkrat je zapihalo res brutalno in je bilo nujno močno držati krmilo in ne pasti v obcestni jarek. Večinoma sem varčevala z energijo v nizki legi in dodatno krivila hrbet in vrat, da sem absorbirala kar se da malo vetra. Zanimivo bi bilo, če bi ves ta veter pihal v hrbet…

Od Rižane se je teren začel vzpenjati, skupine so se raztrgale in posamezni kormorani smo večinoma osamljeno vrteli v hrib. Od začetka si nisem upala prestaviti na manjši zobnik, saj je bil moj invalidni Bianchi na tovrstna prestavljanja pripravljen le za silo. Izkazalo se je, da je serviser odlično opravil delo, veriga je švigala malo levo in malo desno in rožnata gmota (=barva opreme in mojih ličk) je počasi grizla v hrib. Vmes sem se »maščevala« in prehitela posameznike, ki so me prehiteli ob začetku klanca ter malo pred Kubedom končno dohitela kolega. V Kubedu sva se ustavila za nekaj sekund za okrepčilo in švignila naprej.

Imela sem občutek, da smo z vzponom v največji meri zaključili, pa temu ni bilo tako. Sledilo je nekaj sladkih, kratkih, strmih vzponov čez najlepši del trase – med vinogradi, tam nekje visoko nad morjem, kdove kje. Razgiban teren je dajal občutek, da srednje dolga trasa ni dolga samo 48km, temveč precej več. Vendar niti za sekundo ni bila dolgočasna.

V Marezigah se je začel spust. Verjetno sem malo pozabila na obrabljene gume na kolesu, ker se nas je troje neustrašno zapodilo proti Kopru. Kljub slabi vetrni zaščiti oči (naslednja investicija so kvalitetna očala), solzah, ki so lile po obrazu in vratu, vetrovki, ki je plapolala kot padalo…sem dosegla osebni hitrostni rekord in prebila bariero nezaupanja v kolo pri spustu. Sledila je vožnja po Kopru in fotofiniš zaključek v ciljno areno nabito z navijači, radovedneži in tekmovalci. Uradne fotografije si lahko ogledate tu.

Super prepihana, super vzdušje, super trasa in super odpeljan moj prvi kolesarski maraton. 🙂

Instasize_0928182914