Luksuz na +2500m

Elegantno se bom pretvarjala, kot da ni minilo pet mesecev od zadnje objave na blogu. To je vse kar lahko rečem sebi v obrambo.

Prejšnji vikend, ko sem se za nekaj minut mudila v Sloveniji, sem v Kibubi nepričakovano naletela na dobro kupčijo pri nakupu popotniškega nahrbtnika in sem zato za ta vikend postavila cilj: gremo v gore za dva dneva. Niti mamljivi predlogi o MTB vikendu v Naudersu ali obisk prijatelja (oprosti, Rok!) me nista spravila s tira – gremo u brda! Z Grego sva v petek zvečer spakirala nekaj, kar je spominjalo na gmoto prtljage iz Patagonije, ter v soboto zjutraj krenila proti Engadinu, natančneje proti Scuolu. Vremenska napoved se je spremenila vsaj sedemkrat v zadnjih nekaj dneh, zato sva računala, da naju bo vsaj enkrat v nedeljo nekje na poti pošteno opral dež. Potiho sem si želela vsaj nekaj dežja, da dokončno preizkusim vsa dežna oblačila.

Potrebnih je dve uri in pol vožnje, da se iz doline Rena prebiješ mimo Davosa, preko prelaza Flüela do Scuola – naselja na koncu Švice oz. na koncu sveta. Scuol je seveda v osrčju retoromanskega kantona Graubünden – uradni jezik je ta nora mešanica jezikov retoromanščina o kateri sem že enkrat pisala. Statistika govori, da se število retoromansko govorečih vztrajno manjša, kar se mi zdi velika škoda. Imam neko čudno željo, da bi retoromanščino uvrstila na seznam jezikov, katerih bi se v prihodnosti lotila naučiti, potem pa se vedno spomnim, da imam več kot dovolj dela s svojo balkansko nemščino..

Scuol se torej izgovori kot »škuol«, v nemščini pa se mu reče Schuls.

Z Grego sva se v Scuolu ustavila pred prvo kavarno, na hitro pojedla zajtrk in popila kavo ter z avtom odbrzela do, začuda brezplačnega, parkirišča. Pot do Scuola lahko, mimogrede, opravite tudi z vlakom, kar bi bilo v najinem primeru skorajda enako hitro kot z avtom. Od vlaka naju je odvrnila cena karte – ta znaša okrog 25 CHF v eno smer. Hiter račun v glavi pokaže, da bo Kia popila mnogo manj kot sto frankov. Še vedno se ne morem sprijazniti z astronomskimi cenami kart javnega prevoza v redni prodaji. Po več kot enem letu življenja v Švici še kar naprej bentim nad cenami.

Do avtobusne postaje je pet minut hoje in avtobusa na srečo nisva zamudila. Vzela bom nazaj vse, kar sem si kadarkoli mislila o šoferskem poklicu – predvsem to, da je monoton. Voznik tega avtobusa namreč praznuje rojstni dan kar vsak dan, ko se srečno vrne domov. Ozka cesta se vije strmo navzgor proti vasici S-charl (izgovori se »ščarl«), ki se nahaja na 1800 metrih nad morsko gladino. Renčanje motorja spremlja glasno, polifonično hupanje na vsakem ovinku, saj je cesta mnogo preozka, da bi se srečali dve vozili. Včasih le-ta ima ograjo, včasih pač ne. Včasih se vije ob vrtoglavem prepadu in včasih ob strmem pobočju. Prava škoda, da konkretnega video posnetka te poti (še) ni moč najti na youtube-u. Snemati nisem mogla, saj sem se na vso moč osredotočala na to, da ne bom pobruhala sopotnikov.

Kljub vsemu smo prispeli v S-charl in od tam je bilo izhodišče najinega pohoda. Sprva malo manj strmo, nato pa se je začel naklon stopnjevati. Zavila sva na modro označeno pot, ki velja za zahtevno, zato pritoževanje ni bilo na mestu. Pot se je postavila konkretno navkeber, pri čemer je bilo potrebno kar nekaj energije vložiti v vzdrževanje ravnotežja, saj je hoja malodane potekala le še po prstih, na hrbtu pa je bilo nekaj kilogramov več kot navadno. Nekaj (neizkušenih) pohodnikov se je pri vračanju v dolino stežka borilo s strmo peščeno podlago. To pa so bili praktično tudi zadnji pohodniki, ki sva jih srečala v naslednjih nekaj urah.

Malo pred prelazom, sva z Grego občutila prve vplive višine nad 2800m nad morsko gladino. Občasno silovito razbijanje srca, rahlo vrtoglavost in kakšno pavzo več kot običajno bi pripisala prav temu fenomenu. Prelaz sva dosegla brez problemov in takoj sva bila nagrajena s pogledom na prelepo jezero Lischana (Lajet da Lischana, 2855 mnv).

Nekoliko zaskrbljeno sem pogledovala v smeri proti vrhu Piz Lischana, ki se je skrival za neimenovanim tritisočakom. Zgledalo je še precej daleč, jaz sem obupano lovila sapo, dan pa se je prevešal v pozno popoldne. Prvotni načrt, da bivakirava ob omenjenemu jezeru, sva opustila in se odpravila naprej v, kar se je izkazalo za deželo kozorogov.

Teren se je nekoliko izravnal in je predstavljal ogromno planoto. Naletela sva na družino kozorogov, ki se je mirno nastavljala zadnjim sončnim žarkom. Po malici sva se odločila nadaljevati pot proti nemarkirani poti, vendar brez nahrbtnikov. Te sva pustila za skalo in upala, da si kozorogi ne bodo postregli z večerjo.

Hoja brez nahrbtnikov je bila kot hoja po oblakih! Pospešeno sva se povzpela na greben, po katerem sva nadaljevala vse do Lischane. Pustiti nahrbtnike malo nižje je bila odlična ideja, že zaradi tega, ker je ozka, vendar dobro vidna potka, zahtevala nekaj več pozornosti kot tista poprej. Ko sem zagledala vrh Lischane me je, priznam, malo stisnilo. Nekaj let prej se je nenadoma utrgal velik del kamnine* in prvotni vrh je postal zaradi nestabilnosti neprehoden. Levi del vrha pa ostaja varen in ga je možno osvojiti. Kljub temu se mi je zdel nekoliko prezahteven, zato sem se oklevajoče lotila zadnjega vzpona tistega dne in previdno stopala po poti navzgor. Strah je bil očitno nekoliko pretiran, saj se z malo previdnosti zlahka osvoji vrh.

Vrh je na 3105 metrih in razgled je res fenomenalen. Ker se je dan začel poslavljati, sva naredila nekaj fotografij, se vpisala v vpisno knjigo, petkrat vdihnila in se previdno spustila do grebena, prestrašila nekaj gamsov in srečno prispela do nahrbtnikov.

V daljavi je bilo možno opaziti bližajočo se nevihto, zato sva sklenila, da se spustiva čim nižje, po možnosti do naslednjega jezera (Lais da Rims, 2686 mnv), kjer bova lahko bivakirala. Odločitev je bila pravilna. Prispela sva do vodnega vira, postavila šotor, pripravila večerjo in jo že v temi pojedla. Kakšno uro kasneje naju je nevihta z grmenjem dosegla (ta večna vprašanja »od kod za vraga se je vzela nevihta, če so vremenarji cel teden napovedali jasno soboto?«), vendar na srečo ni bilo nič dramatičnega. Spala sem slabo zaradi bolečega hrbta in kolena, vendar je bilo jutro ob jezeru tako lepo, da sem kmalu pozabila na pomanjkanje lepotnega spanca.

Po zajtrku sva spakirala opremo in se počasi lotila spusta. Čakalo naju je kar 14 kilometrov spusta, kar je pomenilo, da sicer ne bo strmo, bo pa na koncu vseeno znašal 1600 višinskih metrov. Pot nazaj v civilizacijo je bila prvo polovico fantastična: polna svizcev, kozorogov, vodotokov, da ne omenjam hoje po galeriji Uina (Uina Schlucht ali Uina Dadaint), ki je bila cel spektakel! Nato pa se je pot umirila in se zreducirala na dolgočasno gozdno cesto, ki se je vlekla in vlekla. Spust sem na koncu čutila v vsaki koščici v stopalih in sprva suveren korak se je zmanjšal na dolžino stopicljanja in drobencljanja ob katerem so se mi začele nabirati solze v očeh. Vendar moram priznati, da se še nikoli ni tako izplačalo šepati, kot po taki pohodniški turi. Vraga, še celo kak teden na berglah bi požrla, če bi bilo treba!

*Delno zrušenje konice so naključno zabeležili pohodniki, ki so malo pred tem sestopili z vrha Lischane.

“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik

IMG_4307
Foto: Jure Česnik

IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik

IMG_4408
Foto: Jure Česnik

IMG_4480
Foto: Jure Česnik

IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik

IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)

IMG_4014
Foto: Jure Česnik

IMG_4040
Foto: Jure Česnik

IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik

cof
Foto: Jure Česnik

cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik

IMG_4189
Foto: Jure Česnik

IMG_4246
Foto: Jure Česnik

IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

https://www.instagram.com/p/BUmq8H5jSxv/?taken-by=mad2nafish

https://www.instagram.com/p/BUxB1VZjMpy/?taken-by=mad2nafish

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

https://www.instagram.com/p/BUpSmL4Dcuj/?taken-by=mad2nafish

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

“Run, Forrest, run!”

Vse kaže, da bo jesen precej lepša kot je bila spomlad. Za mano so hladni, toda sončni dnevi in tudi naslednji teden bo večinoma lep. Zato vsak prost trenutek izkoriščam za gibanje v naravi.

Danes sem jo mahnila na hribček, katerega imena na karti sploh ne najdem-na smerokazih pa je pisalo Haile/Haite/Heite, ne spomnim sem več dobro. Pot se začne takoj za hišo, kjer je potrebno po stotih metrih prečkati edini pašnik, ki še “obratuje” konec septembra. Krave so me dokaj začudeno gledale, jaz pa sem delala hitre in boječe korake. Krave so bile vedno del mojega življenja in pri nas doma so bile prijazne, razvajene in brigale so se zase. Zato ne vem od kod mi nenehen strah, ko prečkam pašnik s temi simpatičnimi prežvekovalci. Naj bom sama ali v družbi, najraje se pašnikom izogibam.

Verjetno se bojim krav, ker sem nekoč prebrala, da je statistično precej večja možnost, da te ubije krava kot marsikatera druga žival, brala sem tudi o agresivnosti goveda in nenazadnje je bilo v Avstriji zaradi njih zabeleženih že kar nekaj žrtev med pohodniki. In če dobro pomislim, me tudi na Irskem niso prav lepo sprejele. Opažam, da ima tukaj večina krav odstranjene rogove, vendar kaj ko je morilsko orožje pravzaprav njihova teža, s katero poteptajo žrtev. In krave so tu kar dobro porejene.

Zato sem še bolj sumljivo merila na njih, one pa name. Z olajšanjem sem zaprla ogrado za seboj in se zadovoljno zapodila v hrib. Na vrh sem prišla 45 minut pred časom označenim na tabli, zato sklepam, da je bil trening soliden.

G0011636.jpg
Levo za mojo glavo Höferspitze, v sredini je Mohnenfluh, v dolini pa Schröcken.

Sestop je bil otežen, saj sem zaradi slabo vidnih označb kar nekajkrat zašla. Problem je, da so markacije popolnoma obledele, “potka” pa ni samo ena, temveč jih je zaradi ovc in krav čez poletje mali milijon. Vse je poteptano.

https://www.instagram.com/p/BKyaLouAmdb/?taken-by=mad2nafish

Na poti nazaj sem morala spet prečkati pašnik, opazila sem, da nekaj bližnjih krav leži in prežvekuje, dve kravi pa sta se še vedno pasli nekoliko višje na hribu. Zdelo se je mirno, zato sem v ritmu glasbe, ki mi je igrala na ipodu, drobencljala čez pašnik.

Nenadoma sem s kotičkom očesa zagledala, da se je ena od krav zapodila po klancu navzdol z neverjetno hitrostjo in naravnost proti meni. Vedno sem bila borbena in v šoli pri športni vzgoji sem vedno dala vse od sebe. Toda tole danes je bil pa šprint, ki se ga ne bi sramoval niti Usain Bolt. Nisem uspela niti pokukati čez ramena, slišala sem le topotanje nečesa težkega za seboj, svojih korakov nisem slišala, zato sklepam, da sem kar poletela, ko sem se končno vrgla skozi ogrado, tekla kar naprej in se za vsak slučaj ustavila šele pred vrati stanovanja.

Danes so se tako uradno zaostrili odnosi med Sanjo in kravami. Premirje se prekinja za nedoločen čas.

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?