Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

“Run, Forrest, run!”

Vse kaže, da bo jesen precej lepša kot je bila spomlad. Za mano so hladni, toda sončni dnevi in tudi naslednji teden bo večinoma lep. Zato vsak prost trenutek izkoriščam za gibanje v naravi.

Danes sem jo mahnila na hribček, katerega imena na karti sploh ne najdem-na smerokazih pa je pisalo Haile/Haite/Heite, ne spomnim sem več dobro. Pot se začne takoj za hišo, kjer je potrebno po stotih metrih prečkati edini pašnik, ki še “obratuje” konec septembra. Krave so me dokaj začudeno gledale, jaz pa sem delala hitre in boječe korake. Krave so bile vedno del mojega življenja in pri nas doma so bile prijazne, razvajene in brigale so se zase. Zato ne vem od kod mi nenehen strah, ko prečkam pašnik s temi simpatičnimi prežvekovalci. Naj bom sama ali v družbi, najraje se pašnikom izogibam.

Verjetno se bojim krav, ker sem nekoč prebrala, da je statistično precej večja možnost, da te ubije krava kot marsikatera druga žival, brala sem tudi o agresivnosti goveda in nenazadnje je bilo v Avstriji zaradi njih zabeleženih že kar nekaj žrtev med pohodniki. In če dobro pomislim, me tudi na Irskem niso prav lepo sprejele. Opažam, da ima tukaj večina krav odstranjene rogove, vendar kaj ko je morilsko orožje pravzaprav njihova teža, s katero poteptajo žrtev. In krave so tu kar dobro porejene.

Zato sem še bolj sumljivo merila na njih, one pa name. Z olajšanjem sem zaprla ogrado za seboj in se zadovoljno zapodila v hrib. Na vrh sem prišla 45 minut pred časom označenim na tabli, zato sklepam, da je bil trening soliden.

G0011636.jpg
Levo za mojo glavo Höferspitze, v sredini je Mohnenfluh, v dolini pa Schröcken.

Sestop je bil otežen, saj sem zaradi slabo vidnih označb kar nekajkrat zašla. Problem je, da so markacije popolnoma obledele, “potka” pa ni samo ena, temveč jih je zaradi ovc in krav čez poletje mali milijon. Vse je poteptano.

Na poti nazaj sem morala spet prečkati pašnik, opazila sem, da nekaj bližnjih krav leži in prežvekuje, dve kravi pa sta se še vedno pasli nekoliko višje na hribu. Zdelo se je mirno, zato sem v ritmu glasbe, ki mi je igrala na ipodu, drobencljala čez pašnik.

Nenadoma sem s kotičkom očesa zagledala, da se je ena od krav zapodila po klancu navzdol z neverjetno hitrostjo in naravnost proti meni. Vedno sem bila borbena in v šoli pri športni vzgoji sem vedno dala vse od sebe. Toda tole danes je bil pa šprint, ki se ga ne bi sramoval niti Usain Bolt. Nisem uspela niti pokukati čez ramena, slišala sem le topotanje nečesa težkega za seboj, svojih korakov nisem slišala, zato sklepam, da sem kar poletela, ko sem se končno vrgla skozi ogrado, tekla kar naprej in se za vsak slučaj ustavila šele pred vrati stanovanja.

Danes so se tako uradno zaostrili odnosi med Sanjo in kravami. Premirje se prekinja za nedoločen čas.

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?