Ena kratka o delu v gradbeništvu.

Vsake toliko časa me popade izjemna žalost in razočaranje nad lastnimi sivimi celicami. Sicer še niso minili štirje meseci dela v projektantskem biroju, pa si občasno že domišljam, da obvladam stvar. In sama pri sebi malce zaviham z nosom, ko moram narisati armaturni načrt manjšega prizidka. Oh, kako enostavno, to pa vse znam. In bolj kot brskam po podatkih, bolj mi je jasno, da stvar ni več enostavna, ker so komplikacije pri pritrditvi konstrukcije na obstoječ del, manjkajo stebri, pa nevarnost preboja plošče je, pa pol geometrije od arhitekta ne štima in, če čisto nič drugega, zmanjka statične višine oz. prostora, da bi natlačila vso potrebno železje. Ura teče in zabijam čas na banalnem projektu.

Več kot 16 let izobrazbe, mene pa stvari v življenju še kar naprej presenečajo. Predvsem v službi. Inženirji se učijo še posebno dolgo. In ni nič narobe s tem, rada se učim. Vendar v praksi včasih zmanjka kondicije, zmanjka sape in zmanjka samozaupanja. Pride res kratek trenutek, ko se vprašam, kako močno se mi je zbledlo, da sem se vpisala na FGG. Ker se vsake toliko časa počutim nekompetentno, nesposobno in nebogljeno, mi kolena klecajo, ko hodim proti pisarni. Tam me čaka ekipa, ki za fruštek navrže kako smešno anekdoto, potem pa me Martin pokliče v pisarno in pokaže najnovejše fotografije z gradbišča in razlaga, kako se vse dobro ujema z načrti. In naenkrat vse štima, vse je vredu, vse se je lepo izteklo in ne more biti bolje. In živeli smo srečno do konca dni.

https://www.instagram.com/p/BGNTWe2p32O/?taken-by=mad2nafish

Bianchi je zbolel.

Zadnjih 14 dni je bilo tako zelo dinamičnih, da, z izjemo brzinske fure do Krškega in šprinterske po bližnji okolici, sploh ni bilo časa sesti na kolo. Večino “prostega” časa sem za volanom kalkulirala, kako čim hitreje priti iz točke A v točke B. Spodnja fotografija me spomni kako je lepa nočna vožnja po Ljubljani.

Instasize_0920103118 (2)

Toda včeraj sem se le odpravila na daljšo kolesarsko turo! Vreme se je dopoldne komaj zadrževalo pred dežjem, vendar se je začelo jasniti. Začetno navdušenje so kvarile “lesene” noge, ki so se že nekoliko odvadile pedalanja. Rahlo, komaj občutno vzpenjanje od Zbur me je budilo, klanec pred Mokronogom pa me je pošteno predramil. Super dobre volje sem šla v aerodinamičen spust, ko mi je postalo jasno, da menjalnik ne bo več sodeloval z mano. Nikoli več. Obračala sem ročici, uporabila razne trike, prosila petkrat, poskusila ročno prestaviti verigo…veriga nikakor ni šla iz manjše “šajbe” na večjo. Ker nisem podkovana v nastavljanju menjalnika, sem se odločila, da bo manjša škoda, če vse skupaj pustim pri miru in se vrnem domov. Seveda se nisem obrnila, da bi se vrnila po isti poti domov. 🙂

Na mali “šajbi” sem tako kolesarila do Sevnice, prečkala Savo in pikirala proti Krškem. Tu gre za večinoma grob/razpokan asfalt, vendar s precej manj prometa in posledično varnejšo vožnjo. Tudi pogled na dolino je prelep. Neusmiljeno me je bičal čelni veter in vesela sem bila narokavnikov ter dokolenk. Vesela sem bila tudi, da bicikl ni obtičal v najtežji prestavi, haha.

Instasize_0920095736 (2)

Ker sem pred meseci naletela na cestno zaporo (makedam torej, ki se je vlekel vsaj 2km = 2km teka s kolesom na ramenih), sem iz previdnosti že pri Blanci prečkala most. Kmalu mi je bilo žal, saj bi lahko brez skrbi podaljšala do Brestanice, od tam naprej pa se res začne zapora. Čez Krško je bilo prometno kot že dolgo ne, zato sem se ob močnem bočnem vetru s težavo prebijala do Križaja, nato pa nekoliko spremenila smer in z vetrom pikirala čez Zameško in v Šmarješke Toplice.

Dolga tura se je na račun tehničnih težav skrajšala vsaj za 50km (v planu je bilo nadaljevati od Krškega vsaj do Obrežja), vendar je bilo 90km bolje kot nič. Na račun nizke (ali visoke – nikoli ne vem) prestave sem se navrtela kot hrček v svojem kolesu.