Les Arcs, MTB počitnice

V soboto zjutraj je kangoo že veselo brnel skozi precejšen del Švice vse do Francije, kjer se je začela naša gorsko-kolesarska pustolovščina. Pridružila sem se namreč druščini iz The Inside Line, ki so ta teden namenili kolesarjenju po najlepših potkah v Les Arcs-u. Po šestih urah vožnje iz Rheintal-a se je teren iz ravnine preobrazil v precej bolj hribovit in gorat relief, do koder vodijo izvrstne cestne povezave in avto se je končno ustavil na dvorišču pred prelepo, staro hišo pred katero je že stala Emily, naša MTB vodička. Glej ga zlomka, vsi najavljeni gostje smo prispeli skoraj istočasno, zato nam je Emily po dobrodošlici takoj pomagala pri nastanitvi. Po spoznavnem večeru (dva Slovenca, devet Britancev) smo se zgodaj odpravili spat, saj je bila že zjutraj na sporedu prva tura.

Ne morem reči, da mi ni bilo težko pri srcu, ko sem se peljala z žičnico proti vrhu. Praktično vsi v skupini so gorski kolesarji z izkušnjami in znanjem, od tega so nekateri tudi tekmovalci oz. nekdanji tekmovalci. Samo eno dekle je bilo popolni začetnik. In jaz nekje vmes. In nekako sem pristala v skupini z vsemi temi norci, ki so se prva dva spusta še nekako držali nazaj, potem pa so že vsi s kolesi poskakovali preko potočkov, lukenj, korenin, skakalnic in kaj vem česa še, medtem, ko sem se sama z izbuljenimi očmi obupano držala krmila, nisem zgrešila niti ene blatne luže, ob polnih in polovičnih padcih pridno nabirala modrice, sopihala, bentila, poganjala pedala, se valjala po blatu in kamenju, objemala drevesa, prosila kolo za odpuščanje, prosila zdravstveno zavarovalnico za milost in…in prikolesarila do konca, v dolino. In nemudoma sem hotela iti še enkrat!

DSC_0100
V ozadju se med oblaki skriva Mount Blanc.

Moram reči, da je nekaj fascinantnega v tem, da se počasi zarasteš v aluminijasto konstrukcijo kolesa, z njim sodeluješ in barantaš pri strmih, z luknjami in koreninami bogatimi potkami. Včasih so široke kot cesta, spet drugič čisto ozke in prepadne. Takrat je bolje preusmeriti pogled bolj naprej, kjer te »na varnem« že čaka skupina, s katero voziš, se malo pošališ, dobiš porcijo poguma in motivacije, ter nabereš nekaj energije za nov spust. Na nadmorski višini okrog dva tisoč metrov se bistveno lažje diha, rahel veter hladi pregrete kolesarje, vzmetenje se odpre in zabava prične (kot sem že namignila, je pojem zabave precej relativen). Kakih tisoč višinskih metrov nižje, ko se naš spust konča, pa je pokrajina razbeljena, tako kot naše zavore, ki so zmehčane in čigumaste, dlani pa v krčih poskušajo spustiti krmilo.

39064454_10160827209130327_6658514848692830208_n.jpg
Borci. (foto: Fi Caryl)

Naša vodička Emily nas je vodila tako po uradnih, urejenih MTB poteh, kot po »naravnih« poteh, od katerih so bile nekatere tudi bolj »domače« izdelave, kar je turo še bolj začinilo. Take poti niso označene in zato jih je s ceste praktično nemogoče opaziti. Videti je kot le še eno izmed mnogih grmovij, vendar ne – tam se skriva ozka, strma stezica, ki se izkaže kot posladek za izkušenega gorskega kolesarja. Za neizkušenega gorskega kolesarja se manifestira kot manjša količina prhke črne zemlje med zobmi (prav ste sklepali, pri enem izmed malce strmejših spustov sem z glavo zarila v to črno, gozdno prst).

Čeprav je bila velika večina vzponov opravljenih s pomočjo žičnic in šatla, nas je Emily včasih gnala tudi v hrib. To je pomenilo vneto poganjanje pedal, rinjenje kolesa ter nošenje kolesa na ramenih/hrbtu. Slednje je imelo še toliko večji vtis na celotno odpravo – pri dodatnih 14. kilogramih teže na hrbtu, so noge še bolj trpele, stopala so prav počasi stopicala po hribu navzgor, dihanje pa je spominjalo bolj na staro lokomotivo. Ko smo dosegli vrh grebena, smo se olajšano zgrudili v travo in sestradano pojedli malico, ki smo jo vsak dan spakirali v nahrbtnike.

39072582_10160827209905327_3085670265414221824_n
Ko ni šlo drugače, smo naložili kolesa na hrbet ali naročje. (foto: Fi Caryl)
DSC_0070
Funikular oz. tirna vzpenjača s katero smo se vračali v našo vas.
DSC_0076
Šatl, ki nas je popeljal v višje ležeče predele.
DSC_0082
Land Rover + dober voznik = ni bojazni, da kam ne bi “zlezli”

Vso hrano, vključno s tisto, ki smo jo pojedli tekom ture, je pripravljal David, druga polovica tandema The Inside Line. Občasno je vozil z nami, sicer pa je skrbel, da smo primanjkljaj kalorij uspešno nadomestili s slastnimi sendviči, doma narejenimi energijskimi tablicami, bogatimi britanskimi zajtrki in večerjami, ter kolači. Skratka, tip je pravcati kulinarični čarovnik. Skrbel je tudi, da v hladilniku nikoli ni zmanjkalo hladnega piva, kar pri toliko žejnih kolesarjih in vročini ni bila lahka naloga.

Sreda je bila namenjena počivanju, poljubni rekreaciji ali pa raziskovanju okolice. Ni nas bilo malo takih, ki se nismo mogli zadržati in smo vseeno odšli s kolesi v bike park. Končalo se je z novo kolekcijo modric, oteklin, popolnoma premočeno garderobo pa tudi Zverinica je potrebovala zdravnika, zato sem se naslednji dan odpovedala turi  in raje počivala ter sušila kolesarsko opremo. Med pitjem vroče kave in pogledovanjem skozi okno (deževalo je praktično cel dan), sem bila potiho zadovoljna, ker sem ostala doma. Ko so ostali člani odprave popoldne končno prispeli do koče, jih je bilo potrebno oprati kar s cevjo za zalivanje, saj je vsakega izmed njih prekrivala plast blata.

39003887_10160827210500327_7926845229804552192_n
Medtem, ko sem sama počivala, so se tile borci pogumno lotili novih spustov. (foto: Fi Caryl)
Untitled-1
Dobre volje in popolnoma umazani – to je gorsko kolesarjenje.

Zadnji dan je zaznamovalo lepo vreme, spektakularna tura in moj strah pred ponovnim padcem. Ta je namreč hromil moje gibanje, lovljenje ravnotežja, sproščenost in vse ostalo, kar bi mi pomagalo, da bi pot navzdol premagala bolje kot sem jo. Vendar so me Emily in ostali člani skupine potolažili, da se včasih tako zgodi in da je včasih zavoljo napredka potrebno narediti kak korak nazaj. Recimo, da je ravno to lekcija tokratnega zapisa.

DSC_0090

DSC_0131

DSC_0133

DSC_0141

38869783_10160827211815327_5867648152152047616_n
(foto: Fi Caryl)
38878182_10160827220090327_2142745349884739584_n
(foto: Fi Caryl)
38917937_10160827221445327_1959837909817229312_n
(foto: Fi Caryl)
38933081_10160827211095327_8888857967839936512_n
(foto: Fi Caryl)
38975589_10160827211230327_308282560549486592_n
(foto: Fi Caryl)

Vodička je nekaj odsekov prilagodila mojim sposobnostim in tako turo ohranila zanimivo za vse, tudi zame, kar je bila še ena izmed mnogih pozitivnih točk teh počitnic.

Moj načrt za prihodnje je vsekakor pridobiti še več znanja, izboljšati kako komponento na kolesu, kupiti še kak kos kolesarskih oblačil, predvsem pa se tudi v prihodnje udeležiti tako imenitnih počitnic!

 

Advertisements

Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Dej luč pržgi

Dnevne svetlobe in časa se ne da kupiti. Ali pač?

Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.

Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.

Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.

Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.

Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.

DSC_0589
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)

Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.

Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.

Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.

Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.

Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.

 

Moj NE kolesarskim stezam.

Idejo za ta zapis sem dobila prav vsakič, ko sem v zadnjem letu in pol kolesarila, ob prihodu domov pa sem se spraševala ali razmišljam prav ali pač samo egoistično.

Ko sem se iz izjemne kolesarske ture nasmejano vračala po bregenzerwaldski cesti proti Schröcknu, si nisem mislila, da bom kot potolčen kupček žalosti v Andelsbuchu čakala sodelavca, da me pride iskat. In točno to se je zgodilo.

Moja slaba lastnost je, da sem formalistka – rada se držim pravil in kjer najdem kolesarsko pot, se peljem po njej, saj je vendarle namenjena kolesarjem in njihovi varnosti! In ko sem se peljala po na novo urejeni cesti skozi Andelsbuch, sem ugotovila, da je za mano precejšnja kolona vozil. Na moji desni se je začel razkošno širok prazen pločnik in odločila sem se, da se vozilom umaknem ob prvi priložnosti. Opazila sem, da se kmalu pločnik zniža in tam bom s kolesom poskočila na kolesarsko stezo/cono za pešce. Žal sem v zadnji milisekundi opazila, da robnik sploh ni tako nizek, moj vpadni kot pa veliko preoster, da bi se vse skupaj izšlo. Z Bianchijem sva se skatapultirala na pločnik nekoliko bolj spektakularno, kot je bilo predvideno (seveda se je vse dogajalo mnogo prehitro, da bi lahko odpela čevlje s pedal) in sama sreča je bila, da me tista kolona vozil za mano ni povozila. Pristala sem na desnem kolenu, komolcu in glavi. Še vedno pritrjena na kolo.

V želji, da bi bilo kolesarjenje varno, sem se poškodovala in kriva sem si popolnoma sama. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (do zdaj že številnih) incidentov na kolesarskih stezah analizirala in prišla do zaključka, da cestno kolo spada na cesto in nikamor drugam.

  • vsi robniki niso speljani na nivo asfaltne površine, kar onemogoča kolesarjem z ozkimi gumami, da se vključijo na cono za pešce in kolesarje. V najboljšem primeru si sčasoma uničiš kolesne obroče (majkemi je to drago), v najslabšem primeru s kolesom narediš salto (opisano zgoraj)
  • kolesarske steze so namenjene kolesarjem s povprečno hitrostjo 15km/h ali manj. Pogosto so ozke in s strašno ostrimi ovinki.
  • pešci se navadno sprehajajo tudi po kolesarskih stezah. Nihče nikamor ne gleda, nekateri slabo slišijo, nekateri ne slišijo ničesar, zato mi tudi zvonček ne bi veliko pomagal. Predvsem pa so pešci nepredvidljivi. Ko ravno mislim, da bo oseba pred menoj še naslednjih 5 sekund hodila naravnost, se ta oseba kar naenkrat tik pred mano odloči za korak v levo. Baaaaaaaam!
  • nenazadnje so kolesarske steze največkrat speljane tako, da se je nemogoče konstantno hitro peljati. Nenehno zaviranje, pospeševanje, zijanje kam je izginila kolesarska pot in kako se spet vključiti nanjo je na daljših turah IZČRPAJOČE.

Zato me sedaj lahko privežete na sramotilni steber, prijavite na policijo in spljuvate po fejsbuku – po kolesarskih stezah se bom vozila le še izjemoma in na določenih odsekih izven naselij. Zavoljo lastne varnosti! Svoboda cestnim kolesom!

 

(A)cross s specialko

Dvakrat sem si na obraz nanesla debel sloj sončne kreme, zmetala športno opremo v Twingača in krenila proti Höchstu. Tam je bila moja izhodiščna točka za kolesarjenje okrog Bodenskega jezera. Že ko sem parkirala, sem opazila, da vreme pač ne bo dobro in za vsak slučaj sem oblekla tanko kolesarsko jakno, ki ščiti pred vetrom in manjšimi količinami dežja. Kolesarska pot je bila deloma tudi iz utrjenega makedama (tega seveda prej nisem vedela), ki pa je bil, zaradi deževja ponoči , popolnoma razmočen in blaten. Ko sem si nekajkrat obrisala blatna očala, sem ugotovila, da sem že neprepoznavno zasvinjana.

Naslednjih 60km me je pral dež. Niti tanka jakna ni več zadoščala, bila sem popolnoma premočena. Začelo me je skrbeti kako bo, ko se bom ustavila in prečkala jezero s trajektom. V glavi se mi je motal črn scenarij o 2-tedenski bolniški odsotnosti zaradi pljučnice.

Švicarska stran Bodenskega jezera je bila torej vremensko precej gnila. Toda malo pred nemškim Konstanzem je dež prenehal, malenkost sem pospešila tempo in uspelo se mi je skoraj v celoti posušiti! Voda je izpuhtela, pesek in blato sta pač ostala na meni. 🙂 Prišla sem ravno pravi čas, ko je trajekt prispel in avtomobili so ga začeli zapuščati. Okej, 60 avtov, to bo hitro mimo. Avtomobilov pa ni in ni zmanjkalo. Ko sem malo bolj pogledala, sem ugotovila, da gre očitno za srečanje malih dvosedežnih Smartov in uslužbenec mi je razložil, da so jih na trajekt stlačili kar 130.

S trajektom sem prispela v Meersburg, od tam pa s kolesom nadaljevala čez Friedrichshafen, Lindau, Bregenz in se vrnila nazaj v Höchst. Če me je v Švici neusmiljeno pralo, me je v Nemčiji in Avstriji sonce skorajda opeklo. Do avtomobila sem prišla kot kupček nečesa smrdljivega, umazanega, nagravžnega, v glavnem, oddivjala sem v stanovanje in preostanek vikenda posvetila pranju sebe, oblačil in, seveda, kolesa. 120km = opravljeno, srednja žalost. Naslednjič, ko se bom motala tam naokrog, pojdem na celotno pot okrog Bodenskega jezera in upam, da mi bo vreme bolj naklonjeno.

Najslajše mučenje

Dogaja se dovolj, da ne pomislim na dolgčas. Deževna sobota mi je omogočila, da sem opravila kar nekaj del za nazaj. V službi me čaka še en projekt »za zraven«. Poletje bo delovno! 🙂 Čez pol leta vam bom verjetno že lahko kaj pokazala, prej pa ne.

Moj prenosni računalnik je zakorakal v peto leto delovanja, kar v svetu tehnologije, ki se razvija z eksponentno hitrostjo, pomeni, da je že priletni gospod. Zato sem se odločila, da ga nadgradim z SSD diskom velikosti 1TB in ne morem verjeti, kakšna je razlika. »Na uč« ocenjujem, da je v praksi vsaj desetkrat hitrejši. Vloženega denarja ni škoda, kvečjemu se sprašujem, zakaj tega nisem storila prej.

Danes sem se zopet zbudila v sivo, megleno jutro, vendar je v času zajtrkovanja sonce že zmagalo v bitki in obetal se je čudovit dan. Tako čudovit, da ni bilo na sporedu nič drugega kot kolesarjenje. Nekateri so odšli na smučišče (ravno danes je bil čisto zadnji dan letošnje smučarske sezone), jaz pa sem navlekla zimsko opremo in kmalu sem krenila proti zahodu. Spust s teh hribov je fantastičen (res bo potrebno zamenjati očala, kljub vsemu lepemu to niso bile solze sreče) in teren praktično visi navzdol vse do Bezau-a, kjer sem se odločila obrniti.

Ne morem prehvaliti odličnih kolesarskih poti, označb in preprosto čudovite narave. Dvakrat sta me zmotila zemeljska/snežna plazova, ki sta pustila razdejanje na kolesrski poti, vendar sem pač kolo naložila na desno ramo in odtekla nekaj metrov. In bila blatna do kolen. Neverjetno, kako se pozna vseh pet pridobljenih kilogramov, v aerodinamični drži se s koleni drezam v viseči vamp.

V Bezau-u sem torej obrnila. Okej, tura bo pač nekje med 50 in 60km.Težko je predvidevati kako naporna bo pot nazaj, saj po zahodni strani še nisem kolesarila, vzhodna pa je, milo rečeno, brutalna. Pogumno sem se lotila hriba in razen tik pod Schroecknom-Unterboden sploh ni bilo kritično. Ravno tam sem grizla in grizla zadnji kilometer do doma, nekaj moči so mi vlivali avtomobilisti, ki so me nasmejano spodbujali z dvignjenim palcem (za primerjavo: v Sloveniji bi bil dvignjen zgolj sredinec in to že zato, ker sem na cesti) in, ko sem pregrizla kratek, ampak še malo bolj brutalen vzpon do domačije, je bilo konec luštnega. Začelo se je še bolj luštno. 🙂 Kolega sta me že od daleč opazila in pripravila hladno pijačo ter dodaten stolček, na katerih smo sedeli, debatirali in se greli kot kače na soncu.

DCIM100GOPRO
Pogled z mojega stolčka.

Ko sem si nekoliko oddahnila, sem se vrgla v peko mafinov, barvanje las ter prvi pravi poskus »time-lapsa« s kamero, ki je izpadel tako fenomenalno, da se kar tresem in cvilim. Komaj čakam, da zadevo poskusim »zares«!

Po Beli krajini.

Pretekli mesec je bil zelo poučen. Predvsem sem podcenjevala spremenljive vremenske razmere oz. dejstvo, da je jesen tu in z njo tudi nižje temperature. Ena od kolesarskih tur se je predčasno zaključila zaradi povsem prezeblih stopal. Eden od kolesarskih izletov se je končal praktično s pljučnico. Zato sem začela precej več razmišljati o športnih oblačilih.

Neizpodbitno dejstvo je, da so kvalitetna in boljša oblačila precej dražja. Zaradi različnih investicij sem nakup kvalitetne opreme prestavila na naslednje leto, zato trenutno uporabljam nizkocenovne trikoje, hlače, vetrovke, rokavice itd., ki mimogrede sploh niso tako zanič. Če kolesarite le nekajkrat na mesec, se izogibate ekstremnim vremenskim razmeram in ne kolesarite več kot npr. 80km/dan, se vam draga kolesarska oblačila preprosto ne izplačajo. Razlika v funkcionalnosti je minimalna. Povsem drugače je pri daljših in pogostejših turah, pri temperaturah manj kot 10°C, v dežju in  snegu, ko se lahko trening zaključi s hudim prehladom. V takih razmerah je potrebno uporabljati tkanino, ki ohranja kožo suho s tem, da vlago odvaja skozi različne sloje oblačil. Poceni roba nima teh sposobnosti, preverjeno 500-krat.

Ker sem torej na low-budget sceni, moram biti pri oblačenju toliko bolj inovativna in z večslojnim oblačenjem  improvizirati tisto fino zimsko kolesarsko vetrovko, ki si jo ogledujem že tretji mesec. Predvsem pa je med kolesarjenjem potrebno upoštevati zlato pravilo: ne ustavljaš se za več kot 3-5min! Nikoli. Nikdar. Naj bo razgled še tako lep. Po mojih izkušnjah je to zelo težko.

Letela sem torej čez megleno Novo mesto, spotoma na črpalki nagrabila nekaj frutabel in Pocket Coffee (stalnica na športnih podvigih – prava kava takoj in vedno na dosegu. Je lahko kaj boljšega?), nadaljevala čez Prečno in Sotesko, se obrnila proti Črmošnjicam, ki so mi postregle s soncem in s strupenim klancem nad Semičem. Za nagrado sem dobila enega lepših pogledov na Belo krajino in spust po super cesti. V Črnomlju sem bila kot bi trenil. Obrnila sem se proti Metliki in zagrizla v Gorjance. Fini trening za noge in za ravnotežje, ko po žepih iščeš še zadnji čist robec, da si obrišeš nos. Količina smrklja, ki ga pridela (moj) nos na kolesarski turi pri temperaturi 6°C je res fascinantna. Spust proti Novem mestu je bil klasika vključno z nasproti vozečim norim voznikom, ki me je zgrešil za nekaj centimetrov. Ostalih nekaj kilometrov sem se »razpedalala« in se počasi vrnila domov.

684351_2
Vir: Google Maps

Jesensko kolesarjenje je najlepše! Ni pregrevanja in dehidracije, zelenje se obarva v razkošne barve, pri vožnji skozi gozd name pada listje kot konfeti, vse se umirja, vendar je še ravno prav živahno.

DSC_0217

Vesela sem vsakega prevoženega kilometra v takem idiličnem vremenu in da mi je uspelo navdušiti nad kolesarstvom še nekaj bralcev.