Odjava davčnega rezidentstva

Odjava davčnega rezidentstva je varna rešitev za vsakogar, ki dela v tujini, saj je v tem primeru posameznik v Sloveniji opravičen plačevanja davkov od prihodkov iz zaposlitve. To pomeni tudi, da ni za pričakovati položnic z vrtoglavimi zneski iz Finančne uprave Republike Slovenije.

Glede na to, da so plače v marsikateri evropski državi precej višje kot v Sloveniji in nemalokrat tudi precej manj obdavčene (na primer Švica, Avstrija, Nemčija), je lahko celoletni znesek, ki ga je treba plačati FURS-u (dohodnina) štiri- ali celo več-mestna cifra. Če je med državama sklenjena mednarodna pogodba o izogibanju dvojnega obdavčevanja, svoji matični državi plačuješ “samo” razliko med davkoma, toda kot že omenjeno – zneski so lahko precej visoki. Posameznika glava še bolj zaboli ob dejstvu, da ima FURS pravico do terjanja davčnih dolgov za 5 let nazaj. Nekateri, ki solidne dohodke iz tujine niso javljali davčni upravi, so bili za poplačilo dolgov prisiljeni vzeti kredit… Pa tudi kak sedativ.

Še pred selitvijo v tujino se je potrebno seznaniti s slovensko davčno zakonodajo. Na FURS-u ne poznajo šale. Z leti se je postopek odjave davčnega rezidentstva znatno otežil in potrebno je urediti stvari na način, ki ne dopušča, da bi se kandidatu odločba prevesila v škodo. Jaz sem se stvari lotila precej natančno in sistematično. V tujini sem:

  • najprej prijavila stalno prebivališče (kasneje ga spremenila v stalno prebivališče)
  • odprla bančni račun
  • poskrbela za zdravstveno zavarovanje
  • podpisala pogodbo o zaposlitvi
  • pridobila potrdilo o “evropskem delavcu” (kar je obvezno v Avstriji)
  • po nekaj mesecih sem pridobila potrdilo z avstrijske davčne uprave, da sem registrirana v njihovi bazi (avstrijska davčna številka)

Nato sem v Sloveniji:

  • zamenjala osebni dokument (zaradi novega stalnega prebivališča)
  • ukinila bančni račun v Sloveniji
  • delniške naložbe pretopila na nov bančni račun
  • odjavila stalno prebivališče
  • prekinila zdravstveno zavarovanje
  • prekinila telefonsko naročniško razmerje
  • pridobila potrdilo o zavarovalniški dobi za avtomobil (za prenos bonusov na tujo zavarovalnico)
  • šla k frizerki, hehe

Potem sem v Avstriji:

  • opravila tehnični pregled za vozilo
  • uvozila, registrirala in zavarovala vozilo (tu mi je prav prišlo potrdilo s strani slovenske zavarovalnice – “bonusi”)
  • plačala davek na vozilo
  • fino bi bilo zamenjati tudi vozniško dovoljenje (jaz ga nisem, vendar nimam niti nobenih problemov s tem)

V Sloveniji sem nato v roku 30-ih dni odjavila vozilo iz prometa in vrnila registrske tablice.

Od vsega zgoraj naštetega sem zbirala potrdila in jih skenirala, izpolnila obrazec “Ugotovitev rezidentskega statusa“, napisala dopis z razlago in dodala še nekaj neformalnih zadev, ki so dokazovale, da je “center interesov v tujini”. To je tudi predmet razprave. Zdi se mi namreč, da se vloge obravnavajo individualno in nujno je dokazati kje posameznik koristi določene storitve, kot je npr. zdravnik, zobozdravnik, šolanje itd. V mojem primeru sem opisovala tudi s kakšnimi dejavnostmi se tukaj ukvarjam, skenirala sem npr. sezonsko smučarsko karto, članstvo v tukajšnji knjižnici ipd. Dokazala sem, da živim predaleč od slovenske meje, da bi od matične države dejansko imela korist v kakršnemkoli smislu. Naj vas niti ne preseneti vprašanje v obrazcu katero pohištvo ste odnesli v tujino. Odgovarjajte iskreno, natančno in poskrbite, da bo zadeva tudi na papirju izgledala kar se da ugodno za razrešitev vloge. In ne pošiljajte samo izpolnjenega obrazca, ker to FURS-u prinaša dodatno delo pri pridobivanju informacij z vseh strani.

Celotno papirnato goro sem poslala v Slovenijo s povratnico, da sem imela potrjen datum prejema. Zdelo se mi je namreč, da utegnem na odgovor čakati več mesecev (oz. v vsakem primeru več kot je zakonski rok za odgovor…).

Moja vloga je bila obdelana in ugodno rešena v samo dveh tednih.

“Tole je pa ogromno dela.” Res je. Toda praktično vse z namenom, da mi od mesečnih prihodkov ostane vsaj malo več, glede na to, da si z “ugodnostmi” v Sloveniji tukaj prav nič ne morem pomagati. Primer dnevnih migrantov je pač nekoliko drugačen… Trenutno se ne obremenjujem s tem, kaj se bo z mojim davčnim rezidentstvom zgodilo, ko se bom odselila nazaj v domače kraje. Verjetno mi ne bo potrebno na kolenih prositi, da mi obdavčijo prihodek…

 

Kratka proza o tem kako je Twingo skorajda opravil tehnični pregled.

V obraz dokaj neestetsko bledo-zelene barve sem se zjutraj odpravila od doma. Počutila sem se kot mati problematičnega otroka, ki gre na govorilne ure. Twingo je v tretji prestavi pri 120 km/h živahno rohnel proti Mellau in pridno loščil vse cevi, ki jih ta mala stvarca premore. Tistih nekaj začudenih pogledov v vaseh sva gladko ignorirala. Sedaj je na vrsti borba. Borba za življenje in smrt. Borba za najino nadaljnje druženje. Borba, ki lahko popolnoma osiromaši mojo denarnico. Borba za svetlečo nalepko, ki pomeni, da je vozilo uspešno opravilo tehnični pregled, ki je prvi pogoj, da lahko registriram vozilo v Avstriji.

Twingo je na dvorišču Renaultovega servisa izgledal še malo bolj ubog (eno malenkost zarjavel pa tudi en okrasni pokrov na kolesu manjka, mimogrede) in še malo manjši. Tako kot verjetno tudi jaz. Predala sem ključe mehaniku, ki je najprej opravil testno vožnjo, nato pa avto odpeljal v delavnico in opravljal preizkuse zavor. Ko je Twingo nemočen visel na dvigalki, je možakar poklical sodelavce, češ kako izgleda Twingo pri opravljenih 200 000 km. Še nekaj pritajenega smeha sem slišala. Ajme.

“Sie haben drei Sachen.” Nekaj v meni je umrlo. “Jjjjaaa?”

Stranski smerniki bodo morali biti oranžne barve, ker je nesprejemljivo, da so bele barve, četudi je to tovarniško. Desna meglenka je očitno poginila med sobotnih bahanjem po Dornbirnu z novimi zvočniki in spuščenimi stekli. Levi končnik (vsaj upam, da je omenil končnik, ker nimam pojma kako se mu reče po nemško) pa je menda strašno kaput, kar mu sicer ne verjamem, ampak naj mu bo. Seveda so se ponudili, da bodo vse uredili, ko dobijo rezervni del.

Kljub temu, da nisva dobila svetleče nalepke, vse kaže na to, da bova tudi midva kmalu fejst nobel. Moram pa poudariti, da so na tukajšnjih pregledih strašno pedantni, si vzamejo kar veliko časa in ne morem verjeti, da mi niso zagnojili zaradi tistih treh kvadratnih centimetrov rje. Je pa tudi res, da je težko reči kdo je bolj simpatično kukal – Twingo s svojimi učki ali jaz izza vogala.