Dober čevap je sreče znak.

Po dolgi dopoldanski pripravi koles (kot neučakan otrok sem že nameravala sitnariti, kdaj bodo kolesa nared in naložena v avtu, vendar sem ugotovila, da ne bo prav dosti pomagalo) smo se le nakapljali v Feldkirchu in odpravili na prvo družno kolesarjenje čez drn in strn. Rok nas je vodil najprej večinoma v klanec, po poteh, ki jih nikoli nisem zasledila niti na karti, kaj šele kako drugače, in kmalu smo se pošteno zadihali in ogreli. Čeprav je v visokogorju še kar nekaj snega in so gore tako zaenkrat za pohodništvo neprimerne, se je v dolini pomlad že prav bahavo začela.

IMG-20180414-WA0000.jpg

DSC_0006_4 Po daljšem spustu po makedamu in dejstvu, da nam je Rok zapravil možnost za pripravo odličnega golaža (pri brzenju navzdol je namreč za malo zgrešil srno, ki je prečkala pot), smo bili prisiljeni želodce napolniti nekako drugače. Pa smo se odločili, da poiščemo tisto gostilno, ki naj bi po ljudskem izročilu in balkanski mitologiji pripravljala prave, pravcate, balkanske…čevapčiče.

Z negotovostjo smo sledili navigaciji in se znašli sredi neke industrijske cone, v kateri se je za živo mejo skrivala rahlo zanemarjena bajtica, ki so jo obkrožale mize, stoli ter nekaj zarjavelih kosov opreme za žar. Previdno smo posedli za mizo. Magnifico se je vrtel v na radiu v notranjosti lokala. Naročili smo tisto pivo, ki so ga pač imeli. »Nešto bi pojeli.« Odgovor je bil, da strežejo samo eno jed – čevapčiče. Odlično, 10 komadov za slehernega lačnega kolesarja bo menda dovolj.
Priznam, pričakovanja so bila nizka. Vendar, ko se je pred mano znašla lepinja, prepojena z juho, porcija čevapov s čebulo, ajvarjem in fejk kajmakom, sem morala priznati, da smo naleteli na biser v Vorarlbergu. Dober obrok se prepozna po tišini obedovalcev. Niti fotografirati nisem uspela svojega krožnika. Niti neumesna jagoda za dekoracijo me ni zmotila. Jedli smo čevapčiče in to proper čevapčiče, ob katerih se mi še zdaj med pisanjem cedijo sline.


Nikdar več ne bom lačna (kot da sem pri svoji kilaži že kdaj bila) in tavala okrog McDonaldsov.

Advertisements

(De)motivacijska.

V pičlih desetih minutah se mi je zgodilo toliko grozljivih stvari, da sem sklenila, da se je najbolje utaboriti pred računalnik, TV ali podobno napravo in delati prav nič. Ko sem prvič letos navlekla kolesarska oblačila nase – pri tem bi si zaslužila vsaj pohvalo, če že ne medalje, saj sem si med prazničnim žretjem priborila minimalno pet dodatnih kilogramov – si pripravila kolo in se v zanosu največje možne motiviranosti ponosno postavila pred hišo, sem zgroženo ugotovila, da nimam zadnje luči. Zadnja luč, prav tako izjemno pomembna pri kolesarjenju v popolni temi, je ostala na Zverinici, ki je parkirana v Dolini, 60 kilometrov stran. Iskreno sem se opravičila rožnatemu Bianchiju, ki je nič kriv romal nazaj v klet, kjer je depresivno slonel na stojalu že vsaj zadnje tri mesece. Večino zime je tu gori namreč težko in nevarno kolesariti, zato na teren niti ne silim preveč brezglavo.

No, ker sem ob pospravljanju opreme postala ravno prav lačna, sem se odločila, da bom za spremembo pojedla nekaj zdravega, zato sem začela sestavljati blender, ko me je že drugič popadla smrtna groza – imam rezilo, nimam pa tesnila, ki je nujno potrebno, da med mešanjem ne naredim razdejanja po kuhinji. Ina ga je med igro zopet uspela nekam pognati/stlačiti/skriti in ga iščem že nekaj dni zapored pod različnim pohištvom in preprogrami (Ina ima najraje prav razne elastike, tesnila, bluetooth slušalke ipd.).

Epilog bo verjetno isti, kot že nekajkrat do zdaj: primorana bom na Ebayu kupiti drugo tesnilo. Besno sem zagnala vse sestavne dele nazaj v omaro. Vendar se še vedno nisem vdala. Jedla bom zdravo in pika. Narezala si bom sadje v sadno solato in uživala v zdravem obroku. Med rezanjem manga si nisem mogla kaj, da ga ne bi polovico že sproti pojedla, ko se mi je košček sadja zaletel v grlu tako grdo, da bi med kašljanjem na koncu skoraj bruhala. Kašljam zdaj tudi že kako uro, pravzaprav se sploh ne spomnim kakega okusa je bila na koncu ta imenitna sadna solata.

Prišel bo dan, ko bom kupila še eno zadnjo Cateye-vo luč za na kolo, pet rezervnih tesnil za mikser in prišel bo dan, ko bom hrano dejansko začela tudi žvečiti. Verjamem vase.

 

Suzi je mačka in pol.

Sneži in sneži. Naslednji teden se menda obeta spet več kot pol metra snega. V preteklih dnevih je precej tudi deževalo, kar je popolnoma uničilo razmere za smučanje, vendar narava spet intenzivno dela na tem, da bo teren spet pripravljen na dričanje.

Bodimo realni – smučanje je nevaren šport. Smučar si lahko na mnogo načinov poškoduje okončine, toda naslednjega opozorila se nisem nadejala: pazi na padce v globok sneg. Četudi ne zadeneš skal ali česa podobnega, se pri padcu na glavo lahko zapičiš kot koplje. To pomeni, da razmere nekako postanejo podobne tistim, ko te zasuje snežni plaz. Sneg kar naenkrat postane pretežak, da bi se lahko izkopal ven in grozi ti zadušitev. Član našega delovnega kolektiva jo je odnesel brez posledic bolj zaradi srečnega naključja (ena roka je štrlela proti površju in mu je uspelo narediti zračni kanal) kot zaradi česa drugega. Dva metra (ali več) globok sneg je res puhast in nebeški, vendar ima svoje skrivnosti.

IMG_20160224_131441.jpg
Nima vsaka pisarna takega razgleda.

Včeraj smo si pripravili lazanja party, ki se je spet zavlekel pozno v večer. Družbo nam je delala luštna, debela in zelo družabna Suzi. Ta je zavzela svoj stol in se obnašala tako človeško, da sem bila kar v pripravljenosti, kdaj bo začela govoriti. Čez nekaj ur je trikrat z raskavim glasom zamijavkala, in takrat smo ji odprli vrata, da je lahko kot po urniku obiskovala še ostale stanovalce v hiši.

DSC_0082.JPG
Naša prijateljica Suzi.

Pogovor ji najverjetneje ni bil zanimiv – beseda je tekla namreč o gradnji v Vorarlbergu (trije siti inženirji za mizo, kaj ste pa pričakovali). Gradnja tu je še posebej stresna, ker je možnost opravljanja gradbenih del zgolj izven zimske sezone. Ropotanja in razgrajanja s stroji si med sezono zaradi gostov ne morejo privoščiti, četudi bi jim narava s snegom prizanesla… Zato je poleti tempo nor. Zanimivo je tudi, da je potresna odpornost stavb zaradi majhne možnosti potresov mnogo manjša kot v Sloveniji.

Kadar pa ne jemo, pijemo in čvekamo, večer preživljamo kot solisti. Poslušanje Chopina je očitno postal moj ritual. 1 ura in 56 minut je premalo…