“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.