“Run, Forrest, run!”

Vse kaže, da bo jesen precej lepša kot je bila spomlad. Za mano so hladni, toda sončni dnevi in tudi naslednji teden bo večinoma lep. Zato vsak prost trenutek izkoriščam za gibanje v naravi.

Danes sem jo mahnila na hribček, katerega imena na karti sploh ne najdem-na smerokazih pa je pisalo Haile/Haite/Heite, ne spomnim sem več dobro. Pot se začne takoj za hišo, kjer je potrebno po stotih metrih prečkati edini pašnik, ki še “obratuje” konec septembra. Krave so me dokaj začudeno gledale, jaz pa sem delala hitre in boječe korake. Krave so bile vedno del mojega življenja in pri nas doma so bile prijazne, razvajene in brigale so se zase. Zato ne vem od kod mi nenehen strah, ko prečkam pašnik s temi simpatičnimi prežvekovalci. Naj bom sama ali v družbi, najraje se pašnikom izogibam.

Verjetno se bojim krav, ker sem nekoč prebrala, da je statistično precej večja možnost, da te ubije krava kot marsikatera druga žival, brala sem tudi o agresivnosti goveda in nenazadnje je bilo v Avstriji zaradi njih zabeleženih že kar nekaj žrtev med pohodniki. In če dobro pomislim, me tudi na Irskem niso prav lepo sprejele. Opažam, da ima tukaj večina krav odstranjene rogove, vendar kaj ko je morilsko orožje pravzaprav njihova teža, s katero poteptajo žrtev. In krave so tu kar dobro porejene.

Zato sem še bolj sumljivo merila na njih, one pa name. Z olajšanjem sem zaprla ogrado za seboj in se zadovoljno zapodila v hrib. Na vrh sem prišla 45 minut pred časom označenim na tabli, zato sklepam, da je bil trening soliden.

G0011636.jpg
Levo za mojo glavo Höferspitze, v sredini je Mohnenfluh, v dolini pa Schröcken.

Sestop je bil otežen, saj sem zaradi slabo vidnih označb kar nekajkrat zašla. Problem je, da so markacije popolnoma obledele, “potka” pa ni samo ena, temveč jih je zaradi ovc in krav čez poletje mali milijon. Vse je poteptano.

https://www.instagram.com/p/BKyaLouAmdb/?taken-by=mad2nafish

Na poti nazaj sem morala spet prečkati pašnik, opazila sem, da nekaj bližnjih krav leži in prežvekuje, dve kravi pa sta se še vedno pasli nekoliko višje na hribu. Zdelo se je mirno, zato sem v ritmu glasbe, ki mi je igrala na ipodu, drobencljala čez pašnik.

Nenadoma sem s kotičkom očesa zagledala, da se je ena od krav zapodila po klancu navzdol z neverjetno hitrostjo in naravnost proti meni. Vedno sem bila borbena in v šoli pri športni vzgoji sem vedno dala vse od sebe. Toda tole danes je bil pa šprint, ki se ga ne bi sramoval niti Usain Bolt. Nisem uspela niti pokukati čez ramena, slišala sem le topotanje nečesa težkega za seboj, svojih korakov nisem slišala, zato sklepam, da sem kar poletela, ko sem se končno vrgla skozi ogrado, tekla kar naprej in se za vsak slučaj ustavila šele pred vrati stanovanja.

Danes so se tako uradno zaostrili odnosi med Sanjo in kravami. Premirje se prekinja za nedoločen čas.

Kravji bal

Prvega septembra krave tradicionalno zapuščajo planine. Opazila sem le manjšo skupino, ki je lagano-sportski zavzela celo širino ceste, zato sem sodelavca vprašala kje je preostala milijarda krav. “Ostale bodo izkoristile še nekaj dni v planinah, potem jih bomo pa prav tako pospremili v dolino.”

Seveda je bil včerajšnji dan pravi kravji bal, z žurko ob koncu dneva. Čeprav je bil četrtek in se je zvečer precej shladilo, se je zbralo ogromno domačinov, ki so bosi ali pa z lesenimi cokljami skakali naokrog ter plesali. Neverjetno razigrani postanejo tile Avstrijci, če je le kak sodček piva zraven. Lederhose, dirndli, klobučki – nekateri s samo kako vejico, drugi pa razkošno okrašeni, da ga je glava komaj nosila. Vprašala sem Martina kje ima svoj klobuk in rastlinje na njem, pa mi je razložil, da ima tudi to posebno tradicijo in pomen.

Kdor ima klobuk z zataknjeno vejico, pomeni, da je občasno v planinah pasel in pazil na krave. Kdor ima cel herbarij na glavi, pomeni, da je bil v planinah priden prav celo poletje. In ne, ne gre za mešano rastlinje, temveč za rožmarin, ki tukaj pač ne raste za vsakim vogalom. Zato se je tradicija obrnila še v eno smer: vejice rožmarina lahko ukradeš od drugega pastirja in zadeva je šla tako daleč, da se krade vsepovprek. Včasih poseže vmes celo policija. Zato je postalo toliko bolj zanimivo, ko smo predlagali Zisisu, naj pripelje prikolico rožmarina iz Grčije in ga bomo na črno prodajali tukajšnjim pastirjem. Kjer drugi vidijo tradicijo, jaz vidim biznis! In tako bo Zisis naslednje leto postal tajkun…

img_0987-650x435
Pastirice, pastirji in krave. (vir: vol.at)