Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?

Moj boj.

Moj prvi delovni dan je minil, ni bil ravno najlažji dan v mojem življenju. Toda časa za samopomilovanje ni bilo, saj smo s sodelavcema večer začeli ob pivu (in predstavitvi krajev iz katerih prihajamo 🙂 ), nato pa smo se odpravili na prireditev v središču vasi. Tam je potekalo tekmovanje v veleslalomu z lesenimi smučmi.

To so smuči, ki so narejene iz lamel vinskega soda, tako da si lahko kar predstavljate kakšen karving se je obetal, haha.

DSC_0066
Smučarska oprema.

Seveda se nas je trojica sprva udeležila prireditve izključno v vlogi gledalcev, malce kasneje pa smo že bili na vrhu hriba, kjer so nam pripeli smuči in nestrpno čakali na spust. Kozolci, ki s(m)o jih tekmovalci delali, so bili res neverjetni. Neverjetno je bilo tudi to, da se s takimi smučmi izjemno hitro pade tudi, ko samo stojiš pri miru na startu. Sploh ne vem kako mi je to uspelo.

DSC_0069Pognala sem se s starta. Šibam z lesenim kolom v roki, se več peljem po tazadnji kot po smučeh. Vmes se je bilo še treba ustaviti na šnopcu (to je bil pa Šnopc z veliko začetnico, po grlu je žgalo do jutra. Verjetno nekaj na osnovi bencina.), nato pa sem morala nadaljevati z vijuganjem. Ne vem kaj mi je bilo bolj smešno – to, da vsakih pet metrov padem in se še med drsanjem borbeno poganjam z lesenim kolom ali komentatorjevo navdušeno rohnenje v mikrofon, da prihaja v cilj tekmovalka iz Slovenije, ki je naslednica Tine Maze. Nekaj je že moralo biti na tem – uvrstila sem se na deseto mesto in za nagrado dobila čepico. 🙂

Malo smo se še podružili pod šotorom (na srečo je padal dež, ne upam si pomisliti kako bi smučali, če bi bila proga poledenela…), nato pa se odpravili naprej. S pomočjo snežnih verig, lopatke, lesenega kola in dvigalke smo rešili avto snežnega objema, kar smo morali proslaviti z rundami piva, encijana, piva, jegra ter plesom do pozne noči. Všeč so mi ponedeljkove žurke. 🙂