(A)cross s specialko

Dvakrat sem si na obraz nanesla debel sloj sončne kreme, zmetala športno opremo v Twingača in krenila proti Höchstu. Tam je bila moja izhodiščna točka za kolesarjenje okrog Bodenskega jezera. Že ko sem parkirala, sem opazila, da vreme pač ne bo dobro in za vsak slučaj sem oblekla tanko kolesarsko jakno, ki ščiti pred vetrom in manjšimi količinami dežja. Kolesarska pot je bila deloma tudi iz utrjenega makedama (tega seveda prej nisem vedela), ki pa je bil, zaradi deževja ponoči , popolnoma razmočen in blaten. Ko sem si nekajkrat obrisala blatna očala, sem ugotovila, da sem že neprepoznavno zasvinjana.

Naslednjih 60km me je pral dež. Niti tanka jakna ni več zadoščala, bila sem popolnoma premočena. Začelo me je skrbeti kako bo, ko se bom ustavila in prečkala jezero s trajektom. V glavi se mi je motal črn scenarij o 2-tedenski bolniški odsotnosti zaradi pljučnice.

Švicarska stran Bodenskega jezera je bila torej vremensko precej gnila. Toda malo pred nemškim Konstanzem je dež prenehal, malenkost sem pospešila tempo in uspelo se mi je skoraj v celoti posušiti! Voda je izpuhtela, pesek in blato sta pač ostala na meni. 🙂 Prišla sem ravno pravi čas, ko je trajekt prispel in avtomobili so ga začeli zapuščati. Okej, 60 avtov, to bo hitro mimo. Avtomobilov pa ni in ni zmanjkalo. Ko sem malo bolj pogledala, sem ugotovila, da gre očitno za srečanje malih dvosedežnih Smartov in uslužbenec mi je razložil, da so jih na trajekt stlačili kar 130.

S trajektom sem prispela v Meersburg, od tam pa s kolesom nadaljevala čez Friedrichshafen, Lindau, Bregenz in se vrnila nazaj v Höchst. Če me je v Švici neusmiljeno pralo, me je v Nemčiji in Avstriji sonce skorajda opeklo. Do avtomobila sem prišla kot kupček nečesa smrdljivega, umazanega, nagravžnega, v glavnem, oddivjala sem v stanovanje in preostanek vikenda posvetila pranju sebe, oblačil in, seveda, kolesa. 120km = opravljeno, srednja žalost. Naslednjič, ko se bom motala tam naokrog, pojdem na celotno pot okrog Bodenskega jezera in upam, da mi bo vreme bolj naklonjeno.

Bianchi je zbolel.

Zadnjih 14 dni je bilo tako zelo dinamičnih, da, z izjemo brzinske fure do Krškega in šprinterske po bližnji okolici, sploh ni bilo časa sesti na kolo. Večino “prostega” časa sem za volanom kalkulirala, kako čim hitreje priti iz točke A v točke B. Spodnja fotografija me spomni kako je lepa nočna vožnja po Ljubljani.

Instasize_0920103118 (2)

Toda včeraj sem se le odpravila na daljšo kolesarsko turo! Vreme se je dopoldne komaj zadrževalo pred dežjem, vendar se je začelo jasniti. Začetno navdušenje so kvarile “lesene” noge, ki so se že nekoliko odvadile pedalanja. Rahlo, komaj občutno vzpenjanje od Zbur me je budilo, klanec pred Mokronogom pa me je pošteno predramil. Super dobre volje sem šla v aerodinamičen spust, ko mi je postalo jasno, da menjalnik ne bo več sodeloval z mano. Nikoli več. Obračala sem ročici, uporabila razne trike, prosila petkrat, poskusila ročno prestaviti verigo…veriga nikakor ni šla iz manjše “šajbe” na večjo. Ker nisem podkovana v nastavljanju menjalnika, sem se odločila, da bo manjša škoda, če vse skupaj pustim pri miru in se vrnem domov. Seveda se nisem obrnila, da bi se vrnila po isti poti domov. 🙂

Na mali “šajbi” sem tako kolesarila do Sevnice, prečkala Savo in pikirala proti Krškem. Tu gre za večinoma grob/razpokan asfalt, vendar s precej manj prometa in posledično varnejšo vožnjo. Tudi pogled na dolino je prelep. Neusmiljeno me je bičal čelni veter in vesela sem bila narokavnikov ter dokolenk. Vesela sem bila tudi, da bicikl ni obtičal v najtežji prestavi, haha.

Instasize_0920095736 (2)

Ker sem pred meseci naletela na cestno zaporo (makedam torej, ki se je vlekel vsaj 2km = 2km teka s kolesom na ramenih), sem iz previdnosti že pri Blanci prečkala most. Kmalu mi je bilo žal, saj bi lahko brez skrbi podaljšala do Brestanice, od tam naprej pa se res začne zapora. Čez Krško je bilo prometno kot že dolgo ne, zato sem se ob močnem bočnem vetru s težavo prebijala do Križaja, nato pa nekoliko spremenila smer in z vetrom pikirala čez Zameško in v Šmarješke Toplice.

Dolga tura se je na račun tehničnih težav skrajšala vsaj za 50km (v planu je bilo nadaljevati od Krškega vsaj do Obrežja), vendar je bilo 90km bolje kot nič. Na račun nizke (ali visoke – nikoli ne vem) prestave sem se navrtela kot hrček v svojem kolesu.