Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Life update.

Vedno se nekaj vrine vmes, da mi ne uspe naložiti novega zapisa – naj bo to urejanje papirologije ali pa čiščenje zažgane posode, ki je ostala od kosila. Ali pa lenoba. V tem zimskem vremenu (o ja,  tukaj je še konkretna zima ), ko zaradi snežno-dežnih neviht ni niti najmanjše možnosti, da se po službi usedem na kolo ali kako drugače rekreiram, me pogosto popade lenitis.

Minutka za zimsko statistiko:

  • skupno je v zimi 2015/2016 zapadlo slabih 8 metrov snega
  • v povprečni zimi v vorarlberških gorah zapade 11 metrov snega
  • domačini se spomnijo nekega leta, ko je zapadlo 22 metrov snega

Dokaz, da letošnji zimski podaljšek res malo pretirava, je to, da so cestne službe že pospravile obcestne količke (pardon, kole) in da so nekateri domačini na avtomobilih že zamenjali zimske za letne pnevmatike. Po celi noči sneženja, je težko najti cesto. Zato se voznik koncentrira na vrtenje volana, sovoznik na pol visi skozi okno in vpije: »Rechts, rechts, ja…, nein, links, LIIINKKKSS!«, jaz pa se, kot najbolj nekoristen potnik v avtu, držim za vse mogoče ročaje v pripravljenosti, da se prevrnemo. Ampak ni panike. Kole so zdaj namontirali nazaj, tako da z identificiranjem vozne podlage ni več problemov, snežni plugi so v pripravljenosti, domačini pa se znajdejo po svoje in si naokrog izposojajo avtomobile z zimsko opremo. In svet se spet počasi vrti naprej. In vsi si že res obupno želimo pomladi.

Za pravcati zaključek smučarske sezone sem obiskala koncert Top of The Mountain v Ischglu. To v praksi pomeni vsakoletno praznovanje začetka in konca smučarske sezone z znanimi glasbenimi imeni na višini 2320m.

DCIM112GOPRO
Predkoncertno lobiranje za dobro pozicijo.

Letos so to čast imeli britanski Muse, ki so naredili žur in pol, nekaj pa je prispevala tudi odlična panorama in sproščeno smučarsko vzdušje. Rezultat je bilo dvourno skakanje v smučarskih čevljih v prvi vrsti, lastništvo ogromnega napihljivega balona in plakata, ki je vabil na dogodek in smo ga sneli z nekega oglasnega panoja. V stanovanje sem prišla kot cunja. Nazadnje sem tako globoko spala na operacijski mizi po koktejlu anestetikov.

Untitled-2
“Moj balon je lahko dežnik.”

Vollgas!

Vollgas je moja nova najljubša nemška beseda (katera je bila pa prej? Ne vem, najbrž nobena), ki seveda pomeni “ful gas”. 🙂

Po kratki, a brutalni sobotni smuki nekoliko izven urejenih smučarskih prog, salti in potem, ko mi je (spet) ogabno škrtnilo v kolenu, sem končno dobila priložnost in pobegnila v Dornbirn po hrano. Veliko hrane. IMG_20160220_105808411.jpg

Dornbirn je manjše mesto z okrog 50 tisoč prebivalci. Severnovzhodnemu Vorarlbergu služi kot oaza sredi puščave. Ker pa je tokrat intenzivno deževalo, nisem imela volje raziskovati mesta ali pa podaljšati izlet do Bodenskega jezera in Bregenza. Zato sem se obrnila nazaj proti Schröcken-u.

Med tednom mi je enkrat celo uspelo pred garažo postaviti kolo na trenažer in odvrteti nekaj tako želenih minut. Seveda komaj čakam, da se ceste osušijo in odpeljem kak klanec, vendar glede na skoraj vsakodnevno sneženje, bom ta dan čakala še najmanj dva meseca.

351251.jpg

V kolesarskih čevljih sem se vrnila v stanovanje, kar pomeni cca. 10 m hoje po dvorišču. Naslednji dan sem opazila, da so kovinski deli na podplatu popolnoma zarjaveli. Vse vozne in pohodne površine izdatno solijo, tako da bo Twingo do poletja najverjetneje povsem zgnil. 😛

Nedeljo sem posvetila regeneraciji jeter po sobotnem (že skoraj tradicionalnem) klepetanju ob dobri pijači; čiščenju stanovanja in pranju oblačil. Predstavljam primer ekstremnega inženirstva.

IMG_20160221_135528060.jpg

Predvidevam, da bomo jutri kislih obrazov sedeli v pisarni in skušali ignorirati sonce, ki nas bo žgalo v vratove. Snežne nevihte čez vikend in sončni ponedeljki bodo tu očitno standard. Mrš.

montag.jpg

Še zanimiva zgodbica – sodelavec mora službeno v Lech. Ker je direktna pot do Lecha zaradi nevarnosti plazov prekinjena do maja, za drugo pot pa bi porabil kar dve uri več (v eno smer), bo v Lech odšel kar s snowboardom. Baje to ni nič nenavadnega, že kar nekaj biznisa se je sklenilo v smučarskem kombinezonu. Vollgas!