Suzi je mačka in pol.

Sneži in sneži. Naslednji teden se menda obeta spet več kot pol metra snega. V preteklih dnevih je precej tudi deževalo, kar je popolnoma uničilo razmere za smučanje, vendar narava spet intenzivno dela na tem, da bo teren spet pripravljen na dričanje.

Bodimo realni – smučanje je nevaren šport. Smučar si lahko na mnogo načinov poškoduje okončine, toda naslednjega opozorila se nisem nadejala: pazi na padce v globok sneg. Četudi ne zadeneš skal ali česa podobnega, se pri padcu na glavo lahko zapičiš kot koplje. To pomeni, da razmere nekako postanejo podobne tistim, ko te zasuje snežni plaz. Sneg kar naenkrat postane pretežak, da bi se lahko izkopal ven in grozi ti zadušitev. Član našega delovnega kolektiva jo je odnesel brez posledic bolj zaradi srečnega naključja (ena roka je štrlela proti površju in mu je uspelo narediti zračni kanal) kot zaradi česa drugega. Dva metra (ali več) globok sneg je res puhast in nebeški, vendar ima svoje skrivnosti.

IMG_20160224_131441.jpg
Nima vsaka pisarna takega razgleda.

Včeraj smo si pripravili lazanja party, ki se je spet zavlekel pozno v večer. Družbo nam je delala luštna, debela in zelo družabna Suzi. Ta je zavzela svoj stol in se obnašala tako človeško, da sem bila kar v pripravljenosti, kdaj bo začela govoriti. Čez nekaj ur je trikrat z raskavim glasom zamijavkala, in takrat smo ji odprli vrata, da je lahko kot po urniku obiskovala še ostale stanovalce v hiši.

DSC_0082.JPG
Naša prijateljica Suzi.

Pogovor ji najverjetneje ni bil zanimiv – beseda je tekla namreč o gradnji v Vorarlbergu (trije siti inženirji za mizo, kaj ste pa pričakovali). Gradnja tu je še posebej stresna, ker je možnost opravljanja gradbenih del zgolj izven zimske sezone. Ropotanja in razgrajanja s stroji si med sezono zaradi gostov ne morejo privoščiti, četudi bi jim narava s snegom prizanesla… Zato je poleti tempo nor. Zanimivo je tudi, da je potresna odpornost stavb zaradi majhne možnosti potresov mnogo manjša kot v Sloveniji.

Kadar pa ne jemo, pijemo in čvekamo, večer preživljamo kot solisti. Poslušanje Chopina je očitno postal moj ritual. 1 ura in 56 minut je premalo…

 

Moj boj.

Moj prvi delovni dan je minil, ni bil ravno najlažji dan v mojem življenju. Toda časa za samopomilovanje ni bilo, saj smo s sodelavcema večer začeli ob pivu (in predstavitvi krajev iz katerih prihajamo 🙂 ), nato pa smo se odpravili na prireditev v središču vasi. Tam je potekalo tekmovanje v veleslalomu z lesenimi smučmi.

To so smuči, ki so narejene iz lamel vinskega soda, tako da si lahko kar predstavljate kakšen karving se je obetal, haha.

DSC_0066
Smučarska oprema.

Seveda se nas je trojica sprva udeležila prireditve izključno v vlogi gledalcev, malce kasneje pa smo že bili na vrhu hriba, kjer so nam pripeli smuči in nestrpno čakali na spust. Kozolci, ki s(m)o jih tekmovalci delali, so bili res neverjetni. Neverjetno je bilo tudi to, da se s takimi smučmi izjemno hitro pade tudi, ko samo stojiš pri miru na startu. Sploh ne vem kako mi je to uspelo.

DSC_0069Pognala sem se s starta. Šibam z lesenim kolom v roki, se več peljem po tazadnji kot po smučeh. Vmes se je bilo še treba ustaviti na šnopcu (to je bil pa Šnopc z veliko začetnico, po grlu je žgalo do jutra. Verjetno nekaj na osnovi bencina.), nato pa sem morala nadaljevati z vijuganjem. Ne vem kaj mi je bilo bolj smešno – to, da vsakih pet metrov padem in se še med drsanjem borbeno poganjam z lesenim kolom ali komentatorjevo navdušeno rohnenje v mikrofon, da prihaja v cilj tekmovalka iz Slovenije, ki je naslednica Tine Maze. Nekaj je že moralo biti na tem – uvrstila sem se na deseto mesto in za nagrado dobila čepico. 🙂

Malo smo se še podružili pod šotorom (na srečo je padal dež, ne upam si pomisliti kako bi smučali, če bi bila proga poledenela…), nato pa se odpravili naprej. S pomočjo snežnih verig, lopatke, lesenega kola in dvigalke smo rešili avto snežnega objema, kar smo morali proslaviti z rundami piva, encijana, piva, jegra ter plesom do pozne noči. Všeč so mi ponedeljkove žurke. 🙂