Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Da bo kolesarjeva denarnica manj uboga

Nisem sponzorirana s strani kateregakoli proizvajalca športne opreme (čeprav bi bila lahko, a me slišite, barabe???) in tole ni oglas. Rada pa delim koristne informacije in, če je med vami kak kolesar (rekreativni ali migrant v šolo/službo), ga bo morda naslednje zanimalo. Tudi sama se razveselim nasvetov glede opreme ali kolesarjenja.

Dolgo časa sem iskala določen kos kolesarske opreme in sicer brezrokavnik, ki bi imel dovolj zračen hrbet, da me znoj ne bi zalival, in hkrati prsni del neprepusten za veter, kar bi pri spustih zimski jakni dodatno pomagalo pri ogrevanju telesa. Pri poplavi proizvajalcev kolesarske opreme bi rekla, da najti pravo zadevo ne bo pretežka naloga, pa sem se očitno zmotila. Najti brezrokavnik s hrbtnimi žepi je skorajda nemogoče. Lecol izdeluje odličnega, vendar se mi zdi vseeno malce predrag. Zato sem prečesala internet, znane in manj znane znamke in po nekem naključju našla Morvelo. Kolesarska oblačila izdelujejo šele od leta 2009, vendar so na prvi pogled dovolj resni, imajo zanimiv dizajn, o kvaliteti izdelave pa sem prebrala nekaj spodbudnih stavkov s testov. Zato sem se odločila, da naročim brezrokavnik in “base layer” majico.

Majica je izjemno tanka, lahka in prosojna, pa vendarle se mi je zdela topla. Zlahka se jo zloži v priloženo miniaturno vrečko iz blaga in pospravi v žep. Brezrokavnik je sestavljen iz različnih materialov, umazano bele in črne barve, na pogled in otip dobre kvalitete. In s štirimi žepi na hrbtni strani. Spredaj neprepusten za veter, hrbet pa nekoliko bolj zračen. In sem šla na poskusno vožnjo v hrib.

Pri vožnji v hrib sem zaradi pretoplih oblačil do Neßlega že plavala v znoju. Tam sem obrnila in oddrvela navzdol. Brezrokavnik mi je res v veliko pomoč pri ogrevanju. Pri današnjih temperaturah ne potrebujem več niti polarnega buffyja, saj imam vrat toliko bolj zaščiten, ozko krojen brezrokavnik pa ne bo plapolal niti pri večji hitrosti, tudi za moj nekoliko daljši trup je še vedno dovolj dolg, da učinkovito pokrije ledvici.

Zanimalo me je kako jo bo odnesla spodnja majica. Dodobra premočena me niti ni presenetila, saj se izredno veliko potim. Zanimivo pa je bilo, da se je majica posušila dobesedno v nekaj minutah, tako, da me ni niti zazeblo. Predvidevam, da bi se ob daljši vožnji po ravnini ali spustu majica prav tako osušila. Neverjetno, mokra majica mi je do zdaj vedno prinesla zgolj in samo pljučnico. Ne glede na to, kako kvalitetna je bila. Še ena zanimivost – omenjeni base layer ne smrdi. Tudi, če ga je potrebno ožeti. Ne smrdi. Ne morem verjeti. Moje majice smrdijo že, če jih samo iz omare potegnem.

Sklep – uspelo mi je najti proizvajalca očitno cenovno dostopnejše, vendar kvalitetne robe. Veseli me, da širijo ponudbo in dodajajo estetske in uporabne izdelke. Všeč mi je bolj individualen, “true”, ambiciozen pristop k prodaji, všeč mi je, da ženska kolekcija ni punčkasta in všeč mi je, da base layer ne smrdi. Všeč mi je, da Morvelo nudi izdaten popust pri ponovnem nakupu, če se skarambolirate, pustite nekaj kože na cesti in raztrgate njihove produkte. Vsaj enkrat bi lahko to že izkoristila.

Če si želite kupiti kaj iz njihove kolekcije, kliknite na link do 20% popusta 

Obalni kolesarski maraton

»Če sta na vremenski sliki narisani dve puščici, se kolesarjenju obeta nič dobrega. Oziroma nič lahkega.« sem v duhu meteorološke znanosti razglabljala/filozofirala na poti do Obale. Avto je živahno premetavalo z ene strani voznega pasu na drugo. Burja.

Instasize_0928182620

Na enem izmed mnogih parkirišč, pripravljenih za udeležence Obalnega kolesarskega maratona, je bilo možno pustiti vozilo in se v polni bojni opremi odpeljati na štart v center Kopra, kjer se je bilo potrebno tudi prijaviti. Tam je bilo že nagnetenih cca. 600 kolesarskih navdušencev, ki jih oblačno vreme in veter nista motila. Vzdušje je bilo nasploh sproščeno in veselo, jaz pa malo zakrčena, saj se mi je obetal prvi večji rekreativni kolesarski maraton.

Instasize_0928183139

Štartala sem iz ozadja iz razumljivih razlogov. 🙂 Začetek maratona zato ni bil eksploziven, kot tisti na televizijskih prenosih dirk, ampak se je kača kolesarjev le počasi vila skozi Koper čez krožišča proti Bertokom. Osredotočenost na ostale udeležence je morala biti na višku, saj dobesedno ni bilo prostora za napake. Na ravnini se je začelo lovljenje skupin, ki imajo podoben tempo. V burji se je vožnja v skupini izkazala podobno kot počivališče, dokler si nisi nabral moči in pobegnil naprej do naslednje skupine. Nekajkrat je zapihalo res brutalno in je bilo nujno močno držati krmilo in ne pasti v obcestni jarek. Večinoma sem varčevala z energijo v nizki legi in dodatno krivila hrbet in vrat, da sem absorbirala kar se da malo vetra. Zanimivo bi bilo, če bi ves ta veter pihal v hrbet…

Od Rižane se je teren začel vzpenjati, skupine so se raztrgale in posamezni kormorani smo večinoma osamljeno vrteli v hrib. Od začetka si nisem upala prestaviti na manjši zobnik, saj je bil moj invalidni Bianchi na tovrstna prestavljanja pripravljen le za silo. Izkazalo se je, da je serviser odlično opravil delo, veriga je švigala malo levo in malo desno in rožnata gmota (=barva opreme in mojih ličk) je počasi grizla v hrib. Vmes sem se »maščevala« in prehitela posameznike, ki so me prehiteli ob začetku klanca ter malo pred Kubedom končno dohitela kolega. V Kubedu sva se ustavila za nekaj sekund za okrepčilo in švignila naprej.

Imela sem občutek, da smo z vzponom v največji meri zaključili, pa temu ni bilo tako. Sledilo je nekaj sladkih, kratkih, strmih vzponov čez najlepši del trase – med vinogradi, tam nekje visoko nad morjem, kdove kje. Razgiban teren je dajal občutek, da srednje dolga trasa ni dolga samo 48km, temveč precej več. Vendar niti za sekundo ni bila dolgočasna.

V Marezigah se je začel spust. Verjetno sem malo pozabila na obrabljene gume na kolesu, ker se nas je troje neustrašno zapodilo proti Kopru. Kljub slabi vetrni zaščiti oči (naslednja investicija so kvalitetna očala), solzah, ki so lile po obrazu in vratu, vetrovki, ki je plapolala kot padalo…sem dosegla osebni hitrostni rekord in prebila bariero nezaupanja v kolo pri spustu. Sledila je vožnja po Kopru in fotofiniš zaključek v ciljno areno nabito z navijači, radovedneži in tekmovalci. Uradne fotografije si lahko ogledate tu.

Super prepihana, super vzdušje, super trasa in super odpeljan moj prvi kolesarski maraton. 🙂

Instasize_0928182914