Prišel, videl, jedel.

13.2.

Z Grego sva se poslovila od kampa Paine Grande prav nič zgodaj. Poslovila sva se od nekaterih pohodnikov, ki so treking zapustili na tem mestu in se z ladjo odpeljali do Guarderia Lago Pehoe ter  nato v civilizacijo. Po hitrem postopku sva se poslovila tudi od debele plasti peska, ki ga je silovit veter ponoči odnesel v šotor in je prekrival praktično vso opremo. Sanjarim o pralnem in sušilnem stroju ter zalogi pralnega detergenta.

Odločila sem se, da se odpovem dodatnemu dnevnemu izletu do Mirador Britannica, ki bi sicer doprinesel še kakih deset kilometrov pešačenja. Silovito kašljanje in izguba glasu mi nista niti približno delala usluge. Grega se je iz solidarnosti odločil za enako pot in nadaljevala sva hojo proti kampu Cuernos. Vreme je do zdaj nasploh zelo dobro sodelovalo z nami, z izjemo kake dežne kaplje, kar pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, kaj tu včasih doživljajo nekateri (manj srečni) popotniki. Pot se od zdaj naprej zlije v tako zelo znani W-Trek (na zemljevidu ima obliko črke W), ki ga opravlja širša populacija pohodnikov. Število teh tu skokovito naraste in pogosto se vijejo cele kolone ljudi v spremstvu vodnika, ki jih je pogosto težko prehiteti, ter si s tem zagotoviti nekaj spokojnosti pri hoji. Moram reči, da mi je to kar malce pokvarilo treking na tej južni strani.

Z desne strani so se razkazovala številna jezera, z leve strani pa gorovje Torres. Noge so bile nekakšna srednja žalost, je pa nahrbtnik končno postajal nekoliko lažji. Ko sva dosegla kamp Italiano, pri kateremu se pot razcepi za Mirador Britannico in naslednji kamp Cuernos, sva ugotovila, da je tudi slabo včasih za kaj dobro. Kamp je bil podobno skromno opremljen kot Perros in dejstvo, da nikakor nismo dobili prostega mesta v njem, ni bilo tako brezupno. Na poti do Cuernosa, nedaleč od Italiana, sva opazila nov kamp v gradnji, kar pomeni, da bo v naslednji sezoni ali dveh na tem delu precej bolj prijetno taboriti.

3

4

5

Kamp Cuernos se je skrival v grmičevju na pobočju, kjer smo prvič postavili šotore na dejanske lesene platforme. Kline so nadomestili žeblji in bilo je potrebno zelo veliko pazljivosti, da nismo stopili na kakega od njih. V bistvu sem tako pazila na žeblje, da sem očitno izgubila občutek za ostale nevarnosti in sem grozljivo telebnila ob doskoku na vlažno skalo. K temu je zagotovo nekaj pripomoglo nošenje plastičnih in nestabilnih crocsov. Hektolitri popitega polnomastnega mleka v otroštvu pa so pripomogli k temu, da sem jo odnesla le z udarninami in ne z zlomom golenice.

Kljub temu, da sva iz Paine Grande krenila relativno pozno, sva prispela še dovolj zgodaj za pripravo prenočišča, tuširanje, pranje oblek in aklimatizacijo. Razgled je bil super in kvarilo ga je le pripravljanje neba k dežju. Odločitev, da skrajšava pot, je bila nekaj najboljšega, saj so bile noge, kljub vsakodnevnemu dolgemu in kvalitetnemu počitku, kar naprej utrujene. Na poti do kuhinje sem se spotaknila kot še nikoli in si razbila prst na nogi. Samopoškodovanje obvladam še naprej.

6

8
Med mnogimi nalepkami na steklu sem seveda takoj opazila tudi slovensko – od zavarovalnice Triglav!

Ob mraku smo posedeli  v lepo opremljenemu baru, kjer smo jedli izvrstne quesadille, popili pivo in preizkusili pisco – to je čilenska žgana pijača iz grozdnega soka. Po nekaj rundah igranja kart sem se odtihotapila v šotor, kjer sem prebrala dva stavka na kindlu in v trenutku zaspala.

9

14.2.

Ponoči me je prebudilo bučanje orkanskega vetra, ki je z največjim veseljem skušal pretrgati vrvice šotora. K sreči se to ni zgodilo. Zjutraj sem se skoraj zaletela v lisico, ki se je odpravila v iskanje ostankov hrane okrog šotorov, šla v kuhinjo pozajtrkovat in na sporedu je bilo zopet pospravljanje šotorov, ter polnjenje nahrbtnikov.

10

Oprane obleke se niso posušile, nekaj sem ji nosila okrog pasu, za ostale pa sem upala, da se ne bodo usmradile do naslednjega kampa. Čakal nas je prelep sončen, pa tudi precej vetroven dan. Sunek vetra nas je popolnoma nepripravljene našel poleg majhnega jezera in je bil tako silovit, da sem se komajda obdržala na nogah. Le majhen dodaten sunek vetra bi bil potreben in bi plavala v jezeru. Hoditi proti zadnjem kampu na tem trekingu je bil lep občutek, še posebej, ker smo ga prestali brez večjih težav, oprema se je dobro izkazala, z vremenom smo pa več kot očitno imeli srečo. Podplati so me že resnično pekli (da ne omenjam bolečin z vseh strani razbite desne noge), ko smo dosegli kamp Central, kar me spodbuja k tuhtanju ali so treking čevlji še vedno primerni za hojo, če je telo nenadoma težje za 20kg. Čevlji so bili super udobni in lahki, vendar se je po nekaj urah hoje ponavljala zgodba s pekočimi podplati in morda bi se na tem mestu bolje izkazali nizki pohodni čevlji. Vsekakor stvar debate za naslednjič.

11

12

13

14

15

16

16_2

17

18

19

Utrujena sva postavila šotor in preostanek dneva preprosto jedla, se odpravila na sprehod do začetnega centra (»Welcome center«) od koder smo pred enim tednom štartali in nabirala energijo za naslednji dan. Za naslednji dan smo se odločili, da s hojo začnemo že ob pol štirih zjutraj/ponoči in poskušamo doseči razgledno točko Mirador Las Torres še pred sončnim vzhodom.

20

 

V Hosterii Las Torres smo si privoščili nekaj za pod zob in prvič sem doživela, da je bil pred mano postavljen kos torte, katerega sem se malodane ustrašila. Bil je preprosto največji kos torte, ki ga je kdorkoli kdaj odrezal zame. A poznate tisti občutek, ko se vam vedno zdi, da na rojstnodnevnem praznovanju vedno dobite nekoliko manjši kos torte kot si ga želite? No, tega sem s težavo snedla.

Sledilo je tuširanje in po dolgem čakanju v vrsti sem si izborila kabino, katere vrata so se naključno sama na široko odpirala (kljub kljukici za zaklepanje, res neverjetno). Tega med iskrenim veseljem nad tekočo in toplo vode, obrnjena v steno, nisem takoj opazila.

15.2.

Ura je tri ponoči in dež pada kot iz škafa. Prav, bom končno preizkusila dežni pončo in dežne hlače. Opremljeni z malimi nahrbtniki in čelnimi svetilkami smo se potiho odpravili iz kampa. Pot do razgledne točke je ponoči zaprta in med tuhtanjem zakaj bi temu bilo tako, se je Grega spomnil, da morda zaradi divjih živali – pum. Od tiste minute nisem nehala misliti na te, sicer prelepe mačke.

Dež ni jenjal in pončo je po treh urah vzpona le premočil. Pot je bila občasno kar zahtevna in je vodila po skalah ter strugah hudournikov. Smo pa opazili, da nismo edini na poti. Drobne svetle pikice so bile pred nami in za nami. Niti sledu o pumah. Dobro.

Tik pred ciljem sem se oblekla v vso kolikor toliko suho obleko, kar sem jo imela v nahrbtniku, nadela rokavice in termo buffe, vendar me je kljub temu kar treslo od mraza. Na razgledni točki je bilo očitno, da iz razgleda in sončnega vzhoda ne bo nič (to je bilo pravzaprav jasno že ob štartu v dežju) in ob kruljenju in kašljanju (gnoj je v kepah frčal iz pljuč) sem se hitro postrgala z vrha proti dolini.

21
“Razgled glih ni neki.”  Tako imenovani “Stolpi” se sramežljivo skrivajo v megli.

Z Grego se nisva ustavila niti v kampu Chileno na poti, temveč nadaljevala proti šotoru v Centralu in potrebovala sem vsaj dve uri hoje, da sem se ogrela. Ko sva okrog desetih dopoldne prispela do šotora, naju je pozdravilo sonce, preoblekla sem se v suha oblačila ter se šla pogreti in spočiti v spalko. Tam sem zaspala vsaj za uro, če ne dve, in se prebudila ravno pravi čas, da nama je uspelo delno posušiti šotor, vse pospraviti in spakirati, ter se odpraviti proti izhodišču in koncu trekinga, kjer nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v civilizacijo, v Puerto Natales. Tja nas je peljal šofer, ki smo ga zdaj že poznali iz poti pred tednom dni. Na hitro je pogledal po avtobusu, če vsi sedimo, vzel nekaj čipsa iz vrečke, katero sem ravno držala v rokah in hitro krenil za volan. Med vožnjo po makedamu, kasneje pa po ozki asfaltirani cesti, je prešerno pozdravljal nasproti vozeče kolege, prevzemal telefonske klice, pregledoval dokumentacijo, whatsapp-al, predvsem pa nas je varno pripeljal v Puerto Natales.

22

V Puerto Natales smo prišli pozno popoldne. Prijavili smo se v simpatičen hostel, se razbremenili nahrbtnikov, razprostrli šotorske ponjave čez večino sobe in se odpravili ven nekaj pojest, saj smo bili milo rečeno sestradani. Končali smo v bližnji gostilni ob okusnem rib-eye steaku, odličnem čilenskem vinu in dan je bil znova dober.

23
Z vlago popolnoma nasičen Gregov mobilni telefon je od zdaj naprej fotografijam dodajal specialne meglene efekte. Rib-eye steak se kljub temu slastno sveti.

Naj omenim, da sem si pred potovanjem optimistično kupila topne lističe s šamponom v majhni in priročni embalaži. No, moja ugotovitev je, da je ta šampon ena sama laž in ne opere niti plešaste glave, kaj šele moje neukrotljive grive. Zato sem si umivala lase z vsem, kar mi je prišlo pod roke – od kremnega trdega mila za telo, do tekočega mila za roke in detergenta za posodo. V tej točki nisem več vedela, kaj nosim na glavi in ali bom ta poc las lahko še kdaj razčesala. Toda okej, nič hudega, ker nisem imela prav dosti časa za razmišljanje o tem. Naslednjo jutro ob sedmih nas je že čakal avtobus iz Puerto Natalesa v El Calafate in v mehki, topli postelji so bile skrbi z lasmi milijon kilometrov proč.

Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik
IMG_4307
Foto: Jure Česnik
IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik
IMG_4408
Foto: Jure Česnik
IMG_4480
Foto: Jure Česnik
IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik
IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.