La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

1

2

3

4

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

5

6

7

8

9

10

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

11

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

12

13

14

15

16

17

18

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

19

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

20

21

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

23

24

25

26

27

28

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

29

30

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

31

32

33

34

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

35

36

37

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

38

39

40

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

41

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

4243

Prišel, videl, jedel.

13.2.

Z Grego sva se poslovila od kampa Paine Grande prav nič zgodaj. Poslovila sva se od nekaterih pohodnikov, ki so treking zapustili na tem mestu in se z ladjo odpeljali do Guarderia Lago Pehoe ter  nato v civilizacijo. Po hitrem postopku sva se poslovila tudi od debele plasti peska, ki ga je silovit veter ponoči odnesel v šotor in je prekrival praktično vso opremo. Sanjarim o pralnem in sušilnem stroju ter zalogi pralnega detergenta.

Odločila sem se, da se odpovem dodatnemu dnevnemu izletu do Mirador Britannica, ki bi sicer doprinesel še kakih deset kilometrov pešačenja. Silovito kašljanje in izguba glasu mi nista niti približno delala usluge. Grega se je iz solidarnosti odločil za enako pot in nadaljevala sva hojo proti kampu Cuernos. Vreme je do zdaj nasploh zelo dobro sodelovalo z nami, z izjemo kake dežne kaplje, kar pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, kaj tu včasih doživljajo nekateri (manj srečni) popotniki. Pot se od zdaj naprej zlije v tako zelo znani W-Trek (na zemljevidu ima obliko črke W), ki ga opravlja širša populacija pohodnikov. Število teh tu skokovito naraste in pogosto se vijejo cele kolone ljudi v spremstvu vodnika, ki jih je pogosto težko prehiteti, ter si s tem zagotoviti nekaj spokojnosti pri hoji. Moram reči, da mi je to kar malce pokvarilo treking na tej južni strani.

Z desne strani so se razkazovala številna jezera, z leve strani pa gorovje Torres. Noge so bile nekakšna srednja žalost, je pa nahrbtnik končno postajal nekoliko lažji. Ko sva dosegla kamp Italiano, pri kateremu se pot razcepi za Mirador Britannico in naslednji kamp Cuernos, sva ugotovila, da je tudi slabo včasih za kaj dobro. Kamp je bil podobno skromno opremljen kot Perros in dejstvo, da nikakor nismo dobili prostega mesta v njem, ni bilo tako brezupno. Na poti do Cuernosa, nedaleč od Italiana, sva opazila nov kamp v gradnji, kar pomeni, da bo v naslednji sezoni ali dveh na tem delu precej bolj prijetno taboriti.

3

4

5

Kamp Cuernos se je skrival v grmičevju na pobočju, kjer smo prvič postavili šotore na dejanske lesene platforme. Kline so nadomestili žeblji in bilo je potrebno zelo veliko pazljivosti, da nismo stopili na kakega od njih. V bistvu sem tako pazila na žeblje, da sem očitno izgubila občutek za ostale nevarnosti in sem grozljivo telebnila ob doskoku na vlažno skalo. K temu je zagotovo nekaj pripomoglo nošenje plastičnih in nestabilnih crocsov. Hektolitri popitega polnomastnega mleka v otroštvu pa so pripomogli k temu, da sem jo odnesla le z udarninami in ne z zlomom golenice.

Kljub temu, da sva iz Paine Grande krenila relativno pozno, sva prispela še dovolj zgodaj za pripravo prenočišča, tuširanje, pranje oblek in aklimatizacijo. Razgled je bil super in kvarilo ga je le pripravljanje neba k dežju. Odločitev, da skrajšava pot, je bila nekaj najboljšega, saj so bile noge, kljub vsakodnevnemu dolgemu in kvalitetnemu počitku, kar naprej utrujene. Na poti do kuhinje sem se spotaknila kot še nikoli in si razbila prst na nogi. Samopoškodovanje obvladam še naprej.

6

8
Med mnogimi nalepkami na steklu sem seveda takoj opazila tudi slovensko – od zavarovalnice Triglav!

Ob mraku smo posedeli  v lepo opremljenemu baru, kjer smo jedli izvrstne quesadille, popili pivo in preizkusili pisco – to je čilenska žgana pijača iz grozdnega soka. Po nekaj rundah igranja kart sem se odtihotapila v šotor, kjer sem prebrala dva stavka na kindlu in v trenutku zaspala.

9

14.2.

Ponoči me je prebudilo bučanje orkanskega vetra, ki je z največjim veseljem skušal pretrgati vrvice šotora. K sreči se to ni zgodilo. Zjutraj sem se skoraj zaletela v lisico, ki se je odpravila v iskanje ostankov hrane okrog šotorov, šla v kuhinjo pozajtrkovat in na sporedu je bilo zopet pospravljanje šotorov, ter polnjenje nahrbtnikov.

10

Oprane obleke se niso posušile, nekaj sem ji nosila okrog pasu, za ostale pa sem upala, da se ne bodo usmradile do naslednjega kampa. Čakal nas je prelep sončen, pa tudi precej vetroven dan. Sunek vetra nas je popolnoma nepripravljene našel poleg majhnega jezera in je bil tako silovit, da sem se komajda obdržala na nogah. Le majhen dodaten sunek vetra bi bil potreben in bi plavala v jezeru. Hoditi proti zadnjem kampu na tem trekingu je bil lep občutek, še posebej, ker smo ga prestali brez večjih težav, oprema se je dobro izkazala, z vremenom smo pa več kot očitno imeli srečo. Podplati so me že resnično pekli (da ne omenjam bolečin z vseh strani razbite desne noge), ko smo dosegli kamp Central, kar me spodbuja k tuhtanju ali so treking čevlji še vedno primerni za hojo, če je telo nenadoma težje za 20kg. Čevlji so bili super udobni in lahki, vendar se je po nekaj urah hoje ponavljala zgodba s pekočimi podplati in morda bi se na tem mestu bolje izkazali nizki pohodni čevlji. Vsekakor stvar debate za naslednjič.

11

12

13

14

15

16

16_2

17

18

19

Utrujena sva postavila šotor in preostanek dneva preprosto jedla, se odpravila na sprehod do začetnega centra (»Welcome center«) od koder smo pred enim tednom štartali in nabirala energijo za naslednji dan. Za naslednji dan smo se odločili, da s hojo začnemo že ob pol štirih zjutraj/ponoči in poskušamo doseči razgledno točko Mirador Las Torres še pred sončnim vzhodom.

20

 

V Hosterii Las Torres smo si privoščili nekaj za pod zob in prvič sem doživela, da je bil pred mano postavljen kos torte, katerega sem se malodane ustrašila. Bil je preprosto največji kos torte, ki ga je kdorkoli kdaj odrezal zame. A poznate tisti občutek, ko se vam vedno zdi, da na rojstnodnevnem praznovanju vedno dobite nekoliko manjši kos torte kot si ga želite? No, tega sem s težavo snedla.

Sledilo je tuširanje in po dolgem čakanju v vrsti sem si izborila kabino, katere vrata so se naključno sama na široko odpirala (kljub kljukici za zaklepanje, res neverjetno). Tega med iskrenim veseljem nad tekočo in toplo vode, obrnjena v steno, nisem takoj opazila.

15.2.

Ura je tri ponoči in dež pada kot iz škafa. Prav, bom končno preizkusila dežni pončo in dežne hlače. Opremljeni z malimi nahrbtniki in čelnimi svetilkami smo se potiho odpravili iz kampa. Pot do razgledne točke je ponoči zaprta in med tuhtanjem zakaj bi temu bilo tako, se je Grega spomnil, da morda zaradi divjih živali – pum. Od tiste minute nisem nehala misliti na te, sicer prelepe mačke.

Dež ni jenjal in pončo je po treh urah vzpona le premočil. Pot je bila občasno kar zahtevna in je vodila po skalah ter strugah hudournikov. Smo pa opazili, da nismo edini na poti. Drobne svetle pikice so bile pred nami in za nami. Niti sledu o pumah. Dobro.

Tik pred ciljem sem se oblekla v vso kolikor toliko suho obleko, kar sem jo imela v nahrbtniku, nadela rokavice in termo buffe, vendar me je kljub temu kar treslo od mraza. Na razgledni točki je bilo očitno, da iz razgleda in sončnega vzhoda ne bo nič (to je bilo pravzaprav jasno že ob štartu v dežju) in ob kruljenju in kašljanju (gnoj je v kepah frčal iz pljuč) sem se hitro postrgala z vrha proti dolini.

21
“Razgled glih ni neki.”  Tako imenovani “Stolpi” se sramežljivo skrivajo v megli.

Z Grego se nisva ustavila niti v kampu Chileno na poti, temveč nadaljevala proti šotoru v Centralu in potrebovala sem vsaj dve uri hoje, da sem se ogrela. Ko sva okrog desetih dopoldne prispela do šotora, naju je pozdravilo sonce, preoblekla sem se v suha oblačila ter se šla pogreti in spočiti v spalko. Tam sem zaspala vsaj za uro, če ne dve, in se prebudila ravno pravi čas, da nama je uspelo delno posušiti šotor, vse pospraviti in spakirati, ter se odpraviti proti izhodišču in koncu trekinga, kjer nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v civilizacijo, v Puerto Natales. Tja nas je peljal šofer, ki smo ga zdaj že poznali iz poti pred tednom dni. Na hitro je pogledal po avtobusu, če vsi sedimo, vzel nekaj čipsa iz vrečke, katero sem ravno držala v rokah in hitro krenil za volan. Med vožnjo po makedamu, kasneje pa po ozki asfaltirani cesti, je prešerno pozdravljal nasproti vozeče kolege, prevzemal telefonske klice, pregledoval dokumentacijo, whatsapp-al, predvsem pa nas je varno pripeljal v Puerto Natales.

22

V Puerto Natales smo prišli pozno popoldne. Prijavili smo se v simpatičen hostel, se razbremenili nahrbtnikov, razprostrli šotorske ponjave čez večino sobe in se odpravili ven nekaj pojest, saj smo bili milo rečeno sestradani. Končali smo v bližnji gostilni ob okusnem rib-eye steaku, odličnem čilenskem vinu in dan je bil znova dober.

23
Z vlago popolnoma nasičen Gregov mobilni telefon je od zdaj naprej fotografijam dodajal specialne meglene efekte. Rib-eye steak se kljub temu slastno sveti.

Naj omenim, da sem si pred potovanjem optimistično kupila topne lističe s šamponom v majhni in priročni embalaži. No, moja ugotovitev je, da je ta šampon ena sama laž in ne opere niti plešaste glave, kaj šele moje neukrotljive grive. Zato sem si umivala lase z vsem, kar mi je prišlo pod roke – od kremnega trdega mila za telo, do tekočega mila za roke in detergenta za posodo. V tej točki nisem več vedela, kaj nosim na glavi in ali bom ta poc las lahko še kdaj razčesala. Toda okej, nič hudega, ker nisem imela prav dosti časa za razmišljanje o tem. Naslednjo jutro ob sedmih nas je že čakal avtobus iz Puerto Natalesa v El Calafate in v mehki, topli postelji so bile skrbi z lasmi milijon kilometrov proč.

You can be bitter or better.

8.2.2020

Ob šestih smo popadali s postelj, saj ni bilo časa za drnjohanje. Čez eno uro nas je namreč čakala dvourna vožnja iz Puerto Natalesa do Laguna Amarge – izhodišča našega trekinga. Ko smo zapustili Puerto Natales, smo se nekaj časa peljali po očitno tipični patagonijski stepi, enkrat vmes ustavili na razgledni točki od koder se je videlo gorovje Torres kamor smo bili namenjeni, nato pa dosegli začetek narodnega parka. Še preden smo vstali s sedežev avtobusa, nas je nagovoril tamkajšnji ranger, eden izmed mnogih, ki držijo red v tem nacionalnem parku. Na kratko nam je razložil pravila obnašanja in najbolj se nam je v spomin vtisnil stavek »You can be bitter or better«, kar lahko prevedemo in postavimo v kontekst kot: lahko kljubuješ in poskušaš kršiti pravila, lahko pa jih spoštuješ in poskrbiš, da si bo pokrajino ogledalo še veliko generacij za tabo. Nič od povedanega nas ni šokiralo, saj smo se že vnaprej dobro pozanimali. Brez ognja kjerkoli izven kampov, tudi šotoriti je prepovedano izven kampov, smeti se odnaša s seboj ipd. racionalne zahteve. Najprej smo se prijavili in plačali vstopnino, šele potem so nam dovolili prevzeti prtljago. Nato smo ulovili prvi možni transfer do izhodiščnega kampa, kamor nas je peljal nekdo z očitnimi dirkaškimi ambicijami. Makedam, luknje in prah so bili vsepovsod in to je od zdaj naprej komični simbol našega potovanja.

Ne morem reči, da smo štartali sveži in spočiti. Presneto težke nahrbtnike smo si zategovali okrog pasu, da smo čimveč teže nosili na bokih in ne ramenih, noge so bile po vseh dnevih sedenja nekoliko goveje, sonce pa je pripekalo skozi tipično tanek sloj ozona na tem delu sveta. Zadnji obiski dostojnih stranišč. Kazanje relevantnih papirjev na vhodu. Nastavljanje pohodnih palic in naglavnih pokrival. In smo krenili. 14 kilometrov se je sprva nekam vleklo. Tudi pot ni bila posebno fascinantna. Začelo se je na široki poti, ki se je zožala v gozdno, nato pa v peš pot. Še vedno je dišalo po civilizaciji, pa tudi po visoki travi in čistih potokih. Kamp Seron smo dosegli brez težav, prvič postavili šotore, spoznali nekaj pohodnikov, predvsem pa spoznali, da s tamkajšnjimi komarji ni heca. Takega napada od teh žuželk ne pomnim. Kakršnakoli obramba v smislu repelentov v spreju, mahanja in mlatenja je popolnoma neuspešna.

IMG_20200208_172307

IMG_20200208_182951

Kamp je bil sicer dobro opremljen s prostorom za kuhanje, sanitarijami, nekoliko zadet oskrbnik nam je prešerno odgovoril, naj šotore postavimo kar kamorkoli in da bo jutri enako (sončno) vreme, iz kuhinje je dišalo po dobri hrani, edino kar nas je ohladilo, je bila cena piva. Če se prav spomnim, dobrih deset evrov za pločevinko. Tudi nam, v Švici vsega hudega vajenim tlačanom, se je to zdelo oderuško. Potolažili smo se s požirkom slovenskega šnopca in romunsko palinko, obiskali bližnjo ledeno mrzlo reko in ob mraku bežali pred komarji.

Najbolj sem bila hvaležna, ko sem se stuširana in sita zavlekla v toplo spalno vrečo in brala knjigo na Kindlu, medtem, ko se je zunaj šotora začelo naglo ohlajati, komarji pa mi, zaradi mreže, niso mogli blizu.

9.2.

Mater, kako je bilo hladno ponoči. Kam se je izgubila vsa tista toplota, oz. bolje rečeno vročina, ki nas je pražila cel dan? Med oblačenjem v dnevna športna oblačila, si brundam, da bom naslednjo noč namesto navadnih bombažnih pajkic in kratke majice oblekla termo perilo. Jutro je bilo hladno, nebo oblačno in prav nič ni kazalo, da bi bilo vreme isto kot včeraj. Kljub temu se je bilo treba intenzivno namazati s sončno kremo. Z Grego sva pozajtrkovala ovseno kašo (mleko v prahu+voda+ovseni kosmiči), ki ni bila nikjer blizu ovseni kaši, kakršno pripravim doma. Pač poješ tisto kar imaš in upaš, da te bo kar se da najbolj nasitilo. In upaš, da bo nahrbtnik nenadoma lažji za dva kilograma.

Pospravili smo šotore in odšli na pot.

DSC_0074_1

DSC_0089_1

DSC_0081_1

DSC_0095

Iz kampa Seron do kampa Dickson je bilo relativno ravnih 19 kilometrov poti. Všeč mi je bilo, da do tega trenutka ni bilo gneče na poti. Tako bo ostalo verjetno vse dokler ne pridemo na južno stran, ki pa je precej bolj obljudena in obiskana. Med potjo se začutila ponavljajoče trenje in bolečino v mezinčku na nogi. Namesto, da bi se ustavila in nalepila obliž proti žuljem, kot bi naredil vsak razumen homo sapiens, sem situacijo ignorirala in šla naprej. »Če hoče biti žulj, pa naj bo. Kaj mi pa more?« Napaka.

Brez težav smo dosegli zelo prijeten in urejen kamp Dickson. Z veseljem ga uvrstim na moj namišljeni seznam najljubših krajev na svetu. Spoznali smo nekaj več popotnikov, s katerimi se bomo očitno vsak večer srečevali, saj smo namenjeni na isto pot. Večinoma so prijazni, zgovorni, vsak s svojo zgodbo. Zvečer smo se sprehodili nekaj minut stran do jezera Dickson, kjer smo prvič ugledali ledenik. Predstava svetlobe in oddaljenih padavin je bila v kombinaciji z ledom fantastična.

10.2.

Krajši, višinsko rahlo bolj zahteven dan zame postaja nočna mora. Mezinček na levi nogi me zverinsko boli. Celo pot skušam ignorirati bolečino in uživati v pogledu na nov ledenik, vendar si res oddahnem, ko prispem v kamp Los Perros, ki je definitivno bolj asketski, kot luksuzna kampa poprej. Pri hoji mi ne pomaga niti dejstvo, da sem se takoj preobula v crocse. Po rutinskem postavljanju šotora in poznemu kosilu, sem si končno snela nogavico: mezinček je zatekel skoraj na dvojno velikost, spodaj pa se je čez celo površino bahal ogromen žulj. Z ognjem sem razkužila švicarski nož in predrla žulj. Takoj, ko je začela iztekati oranžna tekočina, sem se počutila bolje. Nogo sem namakala v ledeno mrzlem potoku in upala, da bo do jutra žulj stvar preteklosti. Jutri nas namreč čaka verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja: 800 višinskih metrov navzgor, 1300 navzdol ter bojda enajst ur hoje. Nahrbtniki se nam ne zdijo nič lažji, kljub temu, da pridno jemo. Ranger v kampu nam je napovedal lepo vreme, nas opomnil nad uporabo sončnih očal in sončne kreme, saj bomo velik del dneva gledali v smer ledenika, ki zna biti v sončnem vremenu strup za oči. Rangerja smo vprašali tudi, kako kaj izgleda pot in v polomljeni angleščini je odgovoril, da je prvi del poti do prelaza John Gardner »uuuuuuffffff« težak, potem pa »flat and easy«. To torej pomeni, da bo vzpon, ki se začne praktično takoj po štartu iz kampa, naporen, predvidevali smo, da tudi spust s takšno maso na hrbtu ne bo trivialen, potem pa praktično sprehod po bolj kot ne ravninskem delu mimo kampa Paso (kjer nismo imeli namen prespati) vso do kampa Grey. Izi čizi. Baje.

Mezinček sem razkuževala in mazala z vsemi žavbami, da bi se do naslednjega dne vsaj malo zacelil in šla zgodaj spat. Za začetek pohoda smo namreč določili šesto uro zjutraj, predtem pa je bilo treba še pospraviti šotore in ostalo opremo.

DSC_0104

DSC_0113

IMG_20200210_021237

11.2.

Ob 6:15 smo začeli z novo etapo našega trekinga. Pot se je kmalu postavila navkeber in ni jenjala vse do prelaza John Gardner. Res ni šala hoditi nekaj ur navzgor z 20 kilogramskim lenivcem na hrbtu, vendar se mi vseeno ni zdelo tako grozno naporno, ko smo mislili da bo. Še posebej, ko nam je ranger obljubil, da je najhujši prav ta vzpon, vse drugo pa je milina.

Na prelazu smo dobili čudovito darilo v obliki fenomenalnega razgleda na ledenik. Malo smo pomalicali, fotografirali, vreme se je pripravljalo na dež in odločili smo se nadaljevati pot s prelaza proti kampu Grey. Kljub uporabi pohodniških palic, nam je hoja navzdol dodobra utrudila kolena. Poleg tega je bilo potrebno zelo paziti, saj je so bile nekatere stopnice precej visoke, podlaga pa spolzka. Seveda sem se enkrat konkretno zapeljala po zadnji plati.

DSC_0134

IMG_20200211_113451

IMG_20200211_121846

IMG_20200211_131753

Po dolgem spustu je šla pot nekoliko spet navzgor, pa navzdol, navzgor, navzdol… Uf, noge so postajale utrujene. Z Grego sva v dežju dosegla kamp Paso, ki je bil definitivno najbolj aksetski kamp od vseh. V majhni odprti kolibi, kjer je bilo dovoljena uporaba gorilnikov, se nas je nabralo kar nekaj pohodnikov, ki smo si pripravili kratko kosilo, da bi si povrnili moči in lahko nadaljevali nekaj, kar definitivno ni bilo »flat and easy«. V nadaljevanju sva srečala nekaj precej obnemoglih pohodnikov, ki so verjetno prav tako čakali na kaj lažjo pot. Nič ne de. Vsaj gozd je na srečo dobro ščitil pred dežjem.

IMG_20200211_170156

IMG_20200211_174029

IMG_20200211_182816

IMG_20200211_191109

Po devetih urah smo pridrobencljali v kamp Grey, kjer nas je čakala najeta sobica (v času našega rezerviranja so bila vsa šotorišča menda že zasedena, zato smo rezervirali eno od zadnjih razpoložljivih sobic), kar je bilo super. Tuš s toplo vodo in suha soba z udobnimi posteljami – kaj bi še rad? Oprali smo si obleke, jih poskušali posušiti v sobi in stuširani odšli na večerjo v kočo. Nekaj podobnega pire krompirju ter kuhan kos piščanca smo pomlatili kot sestradane zveri. Porcija je bila kar nekam premajhna.

DSC_0195

12.2.

V kampu Grey je majhna ponev, ki sem jo vlekla s seboj ves ta čas, končno prišla na svoj račun. Z Grego sva kupila nekaj jajc in jih za zajtrk spekla na gorilniku. V drugačnih okoliščinah bi rekla, da ni bil ravno kulinarični presežek, toda tisto jutro bi lahko obed kandidiral za michelinovo zvezdico. Na hitro smo skočili tudi do bližnje razgledne točke.

IMG_20200212_135606

DSC_0210_1

Po zajtrku smo se odpravili v kamp Paine Grande. Na poti nas je na desni strani še vedno spremljal ledenik Grey oz. posamezne ledene gore. Prvič smo tudi izkusili moč vetrov v teh krajih, čeprav imam občutek, da niso pokazali vsega kar znajo. Pot je znova prečkala hrib nad jezerom Grey, nabralo se je za kakih 400 višinskih metrov, vendar nikjer blizu strahote prejšnjega dne. Noge si niso niti približno opomogle in vsi predrti žulji ter vnete mišice so komaj sodelovale. Po nekaj dnevih pitja čiste, toda ledeno mrzle vode iz potokov, je tudi moje grlo imelo vsega dovolj in začela se je obupana borba z gnojem, ki je v sunkih letel ven iz pljuč. Oziroma iz kjerkoli že. Tudi glas je šel v maloro. Zato sem bila posebno srečna, ko sem v daljavi zagledala naselbino v obliki kampa Paine Grande, prestolnico vetra in lisic. Med prenočevanjem je bilo potrebno pritrditi vsak kos opreme (posebej čevlje) tako, da jih lisice niso odnesle. Te so precej večje od naših evropejskih in so očitno že vajene popotnikov, saj se je ena popolnoma približala šotoru in se namenila povohati (in odnesti?) vrečko z opremo. Kar se mene tiče, bi lahko okrog šotora hodili bigfooti in mamuti, pa se ne bi pustila motiti. Zaspala sem kot medved.

IMG_20200212_171555

DSC_0227

DSC_0235_1

 

“Ali je še kaj prostora tam na jugu?”

5.2., 6.2.2020

Ob počasni hoji proti železniški postaji sem ugotovila, da moja senca spominja na ogromen avokado na dveh nogah. Nahrbtnik je deloval resnično zastrašujoče, vedela sem tudi, da bo rokovanje z njim v naslednjih treh tednih še kako zanimivo. V rokah sem držala majhen, »daypack« nahrbtnik, v katerem so bile stvari, ki jih želim med letom imeti pri sebi. Nenehno kalkuliram, če sem karkoli pozabila doma. Čez nekaj minut so se na postajo primajali še vsi ostali avokadi.

DSC_0231

Karte za vlak do Züricha smo kupili že precej vnaprej in, ker je bilo poceni, smo si privoščili potovanje kar v prvem razredu. Nejca smo v zadnjem trenutku zbudili iz globoke kome v katero je padel po slabi uri vožnje. Pohvale vredno je, da vlak pripelje prav do letališča, zato smo lahko takoj začeli z oddajanjem prtljage in iskanjem pravega terminala in čakalnice.

Let iz Züricha v Madrid je bil rutinski, s tisto malo »piksno« od letala. V Madridu smo imeli dobri dve uri časa za prestop, kar smo porabili za prehod na drugi terminal (madridsko letališče je ogromno!), kjer nas je ob polnoči čakala malo večja »piksna«. Nočni let je praktičen, saj ga lahko prespiš in se pripraviš na nov dan, ali pa opazuješ lučke v oddaljenosti in poskušaš ugotoviti, katero mesto je na vidiku.  13-urni let v Buenos Aires je bil zame čudna mešanica dremanja, prehranjevanja, dremanja, turbulence, ogleda filma in poslušanja glasbe, ter znova dremanja. Grega je bil mnogo bolj konstanten – ogledal si je štiri filme in ob pristanku ob devetih zjutraj v Buenos Airesu deloval…utrujeno.

DSC_0002_1

IMG_20200206_113102_1

IMG_20200206_124652

Kljub uporabi kompresijskih nogavic sem imela nekoliko zatečene gležnje in po kratkem praznovanju ob prevzemu prispele prtljage, sem se takoj preobula v vizualno ogabne, vendar udobne crocse.

Buenos Aires je ogromen, gostota poselitve znaša fascinantnih 14000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar nanese na tri milijone prebivalcev v samem mestu in skoraj 16 milijonov na celotnem metropolitanskem območju. Časovne razlike je samo 4 ure, kar ne povzroča večjih težav s t.i. »jet lagom«. Trenutno je tam poletje v polnem zagonu.

Imeli smo kakih 20 ur časa, da se preselimo na drugo letališče, od koder bomo poleteli v El Calafate. Prosti čas smo izkoristili za kratek skok v mesto na kosilo, kjer nas je pot zanesla v La Morado. Tam smo si z mahanjem rok in Simoninim znanjem španščine naročili empanade – žepke iz nebeško hrustljavo zapečenega testa, polnjene z različnimi mesnimi ali zelenjavnimi nadevi, ki smo jih zalili z argentinskim pivom. Prvi kulinarični vtis je bil več kot odličen in polnih želodcev smo se odpravili na promenado, kjer smo, kot nasedli kiti na obali, ležali pod soncem, prebavljali in lovili minute spanca. Za kaj več nismo imeli energije, pa še manevriranje z velikimi nahrbtniki v večni gneči Buenos Airesa bi bilo v vsakem primeru nekoliko težavno.

IMG_20200206_184152

IMG_20200206_192800

IMG_20200206_192559

DSC_0016_1

DSC_0018_1

DSC_0019_1

V nekem trenutku smo se odločili, da krenemo proti letališču in ta avtobusna vožnja je bila res nekaj posebnega. Hitro ugotoviš, da so tamkajšnji šoferji največji koleriki, ki odpirajo vrata za izstop, ko se avtobus še premika in če ne izstopiš v isti sekundi, ko se avtobus dejansko ustavi, lahko le ponižno počakaš na naslednjo postajo. Nenehno hupanje, agresivno pospeševanje in zaviranje, menjava voznih pasov in še kaj, je držalo moje oči široko odprte. Za avtobusno postajo se smatra vsako mesto,  kjer pešec pomaha šoferju in ni omejena na dejanske avtobusne postaje, kar dela vožnjo toliko bolj nepredvidljivo in divjo. Z olajšanjem smo dočakali postajo pred letališčem in poskakali z avtobusa kot skupina vojakov-padalcev iz letala.

Ker so nas že okrog 3:30 ponoči čakale formalnosti v zvezi z oddajo prtljage in vkrcavanjem na letalo, smo se odločili, da noč prebijemo na letališču. Bila sem tako utrujena, da sem komajda uspela napihniti spalno podlogo in zaspala na tleh precej prometnega hodnika. Motilo me ni niti hrupno delovanje čistilnega stroja nekaj metrov stran.

7.2.2020

Okrog petih smo poleteli iz Buenos Airesa proti jugu Argentine, proti El Calafate. Počasi dojemamo dimenzije Argentine – notranji let (ki niti približno ne doseže skrajnega juga) traja tri ure. Ob rezervaciji letalskih kart sem sprva vihala nos nad letalsko družbo Aerolineas Argentinas, ki pa se je izkazala za odlično! Očitno imajo tudi tehtnice pokvarjene, saj nikomur (razen Jareku) ni bilo potrebno doplačati za prtljago, ki je več kot očitno presegala njihove omejitve. Take letalske družbe so mi všeč.

IMG_20200207_090849

DSC_0024_2
Učki so pa krmežljavi!

DSC_0030_1

IMG_20200207_122203

Na malem letališču El Calafate smo še enkrat praznovali dejstvo, da je prtljaga srečno prispela, in odpeketali v sam center El Calafate, ki je osamljena oaza sredi patagonijske stepe. To malo, vendar hitro rastoče mestece, je bilo uradno ustanovljeno leta 1927 z namenom poselitve juga Argentine, vanj pa so se priseljevali predvsem tisti, ki so bežali pred gospodarsko krizo v Buenos Airesu. Z ustanovitvijo narodnega parka Perito Moreno se je (turistični) interes za to mesto skokovito večal. Leta 2001 je El Calafate štel le 6143 prebivalcev, leta 2014 pa že okrog 20000! Veliko smo se šalili na račun predimenzioniranih ulic, ki so tako široke, da bi lahko služile kot pristajalna steza marsikateremu letalu. Med brskanjem po internetu kasneje sem naletela na informacijo, da so bila naša predvidevanja pravilna – nekaj od teh zelo širokih ulic je dejansko ostanek nekdanjega letališča imenovanega po bližnjem jezeru Lago Argentino, ki so ga zaprli leta 2006, vendar je struktura še vedno dobro vidna na satelitskih slikah.

Capture

IMG_20200207_170304
Ostanek pristajalne steze spremenjen v ulico.
IMG_20200207_164608
Veliko ulic še vedno ni tlakovanih.

El Calafate je torej izhodišče za naša nadaljna potovanja. Obiska najbolj južnega mesta na svetu, Ushuaie, žal nismo mogli stlačiti v urnik, saj bi terjalo še dodatno 12-urno vožnjo z avtobusom ali dvourni let iz El Calafate. Kmalu po prihodu v center mesta smo se zapodili na lov za prvo južnoameriško kavo, nekaj prigriznili, nakupili nekatere potrebščine in plin (kar je bila napaka, saj smo ga plačali kot čisto pravo zlato) in se odpravili na sprehod do prej omenjenega jezera Lago Argentino. Po ne pretirano okusnem kosilu smo skočili na avtobus do Puerto Natales-a. Glede na vse videne kripe, ki komajda lezejo po ulicah, je bil omenjeni prevoz resnično na nivoju. V petih urah mi ni uspelo bruhati niti enkrat, še več – zaradi večinoma ravnih in dobro asfaltiranih (betoniranih?) cest mi ni bilo niti slabo. Pokrajina je bila pusta stepa in se ni bistveno spreminjala. Ljudi ali naselij tudi po več ur vožnje zapored ni bilo videti. Kot da bi se vozili po Plutonu. Edino obliko življenja so predstavljale posamezne lame (lahko tudi, da so bili gvanaki, nisem jih vprašala) in nekaj emujev.

DSC_0035_1

IMG_20200207_133939
Nestrpno čakanje, da se odpre prva kavarna v centru El Calafate.

DSC_0042_1

DSC_0044_1

Po štirih urah vožnje smo dosegli mejo s Čilami. Ne morem reči, da je bil to najbolj sproščen prehod državne meje v mojem življenju. Šofer avtobusa in njegov pomočnik sta nas strpala v vrsto da smo kot obsojenci ponižno stopicali do uradnika, da bi nam milostno poštempljal potni list. Nekaj zmede je bilo pri omembi države Slovenije. »Eslovaquia? Eslovenia?«Izpolniti je bilo potrebno obrazec, s katerim prijaviš morebitno prinešeno hrano (hrane smo imeli za vsaj 8 dni taborjenja). Sledil je rentgen prtljage. Čile ima namreč stroga pravila kaj se sme pripeljati iz tujine. Odpadejo kakršnikoli api-produkti (recimo med, propolis ipd.), kakršnokoli sveže sadje oz. sveža hrana nasploh (meso, zelenjava), semena, oreščki… Naša prehrana je bila večinoma predpripravljena, dehidrirana in pakirana hrana ter originalno zapakirane energijske tablice, zato ni bilo večjih težav. Kljub temu sva z Grego morala odpreti nahrbtnike in razložiti uradnici sumljive predmete (ponev in paket Clif Bar energijskih tablic). Po vsem prebranem o čilskih in argentinskih uradnikih, lahko zaključim, da si zakone razlagajo po svoje, da si ne dajo ničesar dopovedati in da imajo skoraj nadnaravne moči. Mimogrede, pri vstopu v Čile dobiš poleg štampiljke v potnem listu še na videz nepomemben listek, ki spominja na račun in bi ga skoraj vrgla v smeti, v resnici pa velja kot neke vrste viza, ki so jo še mnogokrat kasneje zahtevali na vpogled. Ob izstopu iz države bo carinik vzel ta listek nazaj. Poskusi ne izgubiti tega listka!

Šofer in njegov pomočnik sta nas strpala nazaj v avtobus in nadaljevali smo preostanek poti v Puerto Natales, kjer smo poiskali rezervirano prenočišče in se razveselili spanja na dejanskih posteljah.

IMG_20200208_020726
Večerni prihod v Puerto Natales v Čilah. Dan je v teh krajih bistveno daljši!

 

 

 

Patagonija – prolog

Lansko poletje sem izkoristila priložnost in ob menjavi osebnih dokumentov naročila še svoj prvi potni list. Kot samooklicana zapečkarica sem vseh trideset let imenitno shajala z osebno izkaznico in verjetno bi še kakšno, če ne bi nekega dne Grega izrazil željo po potovanju »malo dlje, morda izven Evrope«. Seveda sem prikimala, saj sem si tudi sama potiho želela nekoliko bolj resnega potovanja.

Še zdaj ne vem točno, kaj se je skuhalo tistega pozno-poletnega dne med odmorom v pisarnah Leice (zaradi menjave oken in žaluzij so se v vročinskem valu tudi dobesedno kuhali), toda ideja je bila na pladnju: gremo na treking v Patagonijo. Četverici zainteresiranih se je v nekaj dnevih pridružila še peta oseba in kmalu je postalo jasno, da vsi – Grega, Nejc, Jarek, Simona in jaz – mislimo resno in da bo to prava slovensko-poljsko-romunska ekspedicija na jug Južne Amerike.

Na prvem sestanku smo se dobili in predebatirali okvirno območje, ki nas zanima (pokrajina je seveda ogromna in čudovita, dni namenjenih dopustu pa vedno premalo), ter se tudi dogovorili za okviren termin. V Patagoniji naj bi bil najbolj primerno obdobje za pohodništvo v januarju, februarju, delno tudi v marcu, ko je tam “poletje”. Poletje v narekovajih, saj je to daleč od poletja, ki ga poznamo v naši geografski legi. Po nekaj urah brskanja po internetu, knjigah in kartah, smo prišli do sklepov: zagotovo bomo obiskali območje Torres del Paine, morda tudi Fitz Roy in to se bo zgodilo februarja. Odpraviti se moramo za vsaj tri tedne. Zelo kmalu smo začeli s prosjačenjem za dopust pri vsakemu od šefov in lahko smo začeli z iskanjem cenovno in časovno najbolj ugodnih letalskih kart. Vsi smo predvidevali, da bo to še največji, oziroma edini problem. Oh, kako pošastno smo se zmotili.

Ker vsi bivamo v neposredni bližini železniške postaje, smo se hitro odločili, da krenemo iz letališča v Zürichu. Ni ga namreč čez udobje, ko se lahko usedeš na vlak in hitro pripelješ prav do letališča, ter se izogneš stroški parkiranja. V poplavi letalskih povezav smo na koncu izbrali Zürich – Madrid – Buenos Aires, ter notranji let iz Buenos Aires-a v El Calafate. Povratni čezoceanski let nas je olupil za kakih 750€ (k temu je treba prišteti še stroške izbire sedežev in podobnih nesmislov, ki te doletijo kasneje), notranji let pa približno 200€.

Odločili smo se, da zaradi fleksibilnosti, s seboj nesemo prav vso opremo – šotore, kuhalnike ipd., ter smo tako popolnoma neodvisni od morebitnih koč, kampov in urnikov. Hitro se je izkazalo, da je izven posebej določenih in postavljenih kampov prepovedano kampirati ali prižigati ogenj. Pozno v septembru smo po naključju ugotovili tudi, da je potrebno vsakega od kampov tudi vnaprej rezervirati za točno določen dan in, da je število pohodnikov v Torres del Paine zelo omejeno. Te omejitve so sprejeli v letu 2017, saj je območje postajalo pretirano obiskano in je bilo treba zavoljo narave nekaj ukreniti. To popolnoma razumemo! Težko pa je razumeti sistem rezervacije teh kampov, saj so v lasti treh podjetij in vsako od podjetij ima svojo, ne posebno dovršeno, spletno stran. Težavo predstavlja tudi samo načrtovanje poti, saj lahko v primeru skrajno neugodnega vremena, bolezni ali podobnega, celotna ekipa pohodnikov obtiči v kampu, medtem, ko bi v resnici morali prispeti že do naslednjega.

Seveda smo se takoj zapodili v detajlno planiranje poti za vsak dan posebej in poskušali rezervirati prenočišča. Sledilo je kar nekaj težav in slabe volje, saj smo bili terminsko močno omejeni z že rezerviranimi letalskimi kartami, prosta mesta v kampih pa so izhlapela kot bi mignil. Jarek je čudežno uspel rezervirati prenočišča za prvih nekaj zaporednih dni trekinga, za preostale pa smo praktično vsak dan preverjali ali se bo kaj sprostilo. To je trajalo vse do konca decembra, ko nam je uspelo dobiti še zadnje manjkajoče mesto. Rezervacije niso šala in jih strogo preverjajo. V primeru, da pohodnik nima natisnjenih vseh potrdil o rezervacijah, ga tamkajšnji ranger niti ne spusti v nacionalni park Torres del Paine. Zato vsakemu, ki se prav tako odpravlja v to območje, toplo svetujem, da si najprej rezervira prenočišča, šele potem letalske karte. Prosta mesta odfrčijo kot bi mignil! Skoraj tako kot prosta mesta pri vpisu na višje šole. Pri Fitz Royu teh problemov ni, saj kampov ni potrebno rezervirati. Tudi mesto El Chalten je tako blizu, da si lahko organiziramo dnevne ture in se vračamo prenočiti v to majhno mesto.

Ena od perečih zadev pri takih potovanjih so zagotovo fizična pripravljenost in oprema. Glede telesne pripravljenosti moram poudariti, da smo čez leto večino vikendov hribolazili na vse mogoče hribe in gore, opravljali daljše in krajše ture, plezali, ter tudi med tednom gorsko in cestno kolesarili. Fizično kondicijo je bilo potrebno le še nekoliko stopnjevati, kar smo dosegli s turnim smučanjem, tekom, nekateri s fitnesom, drugi s plesom v diskoteki… 🙂 Jaz ostajam optimistična in sem mnenja, da smo dovolj fit, da bomo dobro prestali 130km krožne poti v Torres del Paine z okrog 20kg težkimi nahrbtniki na hrbtu in nato nekaj malega še v območju Fitz Roy-a. Če le ne bo bolezni, žuljev, poškodb…

Kaj bomo vzeli s seboj, česa ne smemo in koliko približno bo tehtal nahrbtnik, bom najverjetneje opisala v naslednjem zapisu. Če ne bom, mi ne zamerite. Vsak dan se dogaja ogromno, med drugimi sem tudi v procesu menjave službe in je dan spet tipično prekratek.

DSC_0480

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik
IMG_4307
Foto: Jure Česnik
IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik
IMG_4408
Foto: Jure Česnik
IMG_4480
Foto: Jure Česnik
IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik
IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.