Flims in Sardona

Strokovno sem dvignila nos in povohala smrad, ki se je širil izpod avta. “Ni mašina, sklopka je. Vžgi in gremo dalje.” Kakopak nebi vedla kako smrdi utrujena sklopka, če je to pač najbolj pogosti nenaravni vonj, ki ga dobiš v nos med vsakdanjo vožnjo iz doline v Schröcken. Le s to razliko, da nismo bili na poti v Schröcken, temveč v kanton Graubünden. In, da se je avtu malce kolcnilo, ampak res samo kolcnilo, zato smo kmalu spet lahko nadaljevali pot.

Graubünden je kanton za katerega, sramotno, do nedavnega nisem niti vedela, čeprav smo npr. že vsi slišali za tamkajšnje mondeno smučarsko letovišče St. Moritz. Gonilna sila tega kantona je seveda turizem, izvrstno tržijo zimske kot tudi poletne radosti v smislu pohodništva, gorskega kolesarstva in kanjoninga. Menda je na območju Graubündna dovoljena vožnja z MTB kolesi tudi po pohodniških poteh.

Iz Flimsa (ki se, mimogrede, res intenzivno pripravlja na novo zimsko sezono!) smo se s sedežnico povzpeli na Foppo in Naraus, od koder je bil štart. Otožno smo gledali vse MTbajkerje, ki so se s kolesi prav tako pripeljali do Narausa, od koder se začne Runca Trail. Tokrat smo brez koles, naslednjič bo morda drugače. Zagrizli smo v hrib.

IMG_4283
Foto: Jure Česnik
IMG_4307
Foto: Jure Česnik
IMG_4324
Foto: Jure Česnik

In grizli. In bentila sem nad polko, ki jo je plesalo moje črevesje, pa nad splošno utrujenostjo in migrenskim šusom v betici. Noge so drobencljale in prav počasi drobile višinske decimetre, vse do zgornje postaje nekdanje gondole Cassonsgrat na 2700 metrih nadmorske višine.

IMG_4348
Foto: Jure Česnik

Od tam smo si noge in oči odpočili ob razgledu, nato pa nadaljevali po panoramski poti ob tektonskem narivu Sardona, ki nikogar ne bi pustil hladnega. Zanimivo je bilo videti kakšne so posledice, če trčita dva kontinenta. Pokrajina je bila videti prav vesoljska in tako daleč od vsega, da me niti glavobol ni več našel.

IMG_4390
Foto: Jure Česnik
IMG_4408
Foto: Jure Česnik
IMG_4480
Foto: Jure Česnik
IMG_4524
Foto: Jure Česnik

Nadaljnji treking nas je nagrajeval z novimi razgledi, slapovi in kamninami, ki jih je na srečo naš fotograf spet ujel v objektiv.

IMG_4494
Foto: Jure Česnik
IMG_4583
Foto: Jure Česnik

Še pred Segneshütte smo se usmerili ostro na levo, kjer nas je nova panoramska pot vodila nazaj do sedežnice, s katero smo se v pozni popoldanski uri vračali v dolino nad kmetijami in travniki in se vmes čudili ogromnim črpalkam za črpanje kravjeka iz posameznih hlevov. Fontan dreka še nisem nikoli videla.

IMG_4653
Foto: Jure Česnik

Ob koncu dneva smo sestradani napadli vsak svojo pico in pivo, kateremu je sledila živahna debata o političnem in apolitičnem dogajanju v Sloveniji in obilno zabavljanje čez Branka in njegovo izkopano bombo, pri čemer sem upala, da nas osebje ne bo vrglo ven iz restavracije, saj smo besedo “bomba” (precej naglas) izgovorili večkrat, kot je dandanes zdravo. Kakorkoli že, Brankov primer se nam še po nekaj mesecih zdi tako bizaren in komičen, da nas še vedno nasmeje kadarkoli ga kdo omeni. In samo Branko, njegova bomba in bager imajo to moč, da se lahko sredi Feldkircha štirje siti Slovenci na suhem in toplem hahljajo in počutijo kot v neki gostilni v Sloveniji.

In dan je bil lep, izlet pa bombastičen.

Advertisements

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

IMG_3943

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

IMG_3976
Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)
IMG_4014
Foto: Jure Česnik
IMG_4040
Foto: Jure Česnik
IMG_4053
Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

IMG_4120
Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik
cof
Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

IMG_4145
Foto: Jure Česnik
IMG_4189
Foto: Jure Česnik
IMG_4246
Foto: Jure Česnik
IMG_4257
Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.

Stelvio & Sella Ronda

Sonce je bilo že visoko in je neusmiljeno pripekalo, ko sem, sicer v varnem zavetju klimatske naprave in izdatne zaloge vode, nervozno prestavljala iz druge prestave v prvo, spet v drugo, nazaj v prvo in tako naprej. Ko tudi to ni več pomagalo, sem izklopila tudi klimatsko napravo, še radio sem dala bolj potiho: Twingo se je boril s Stelviom.

DSC_7842.jpg
Poišči legendo.

Stelvio je drugi najvišji (asfaltirani) prelaz v Alpah. Najvišja točka je na 2757-ih metrih in, če se zapeljte (ali odkorakate) do višje ležeče koče, lahko imenitno obedujete na 2800 metrih nadmorske višine. In če je Twingo besno/obupano renčal med vsemi tistimi serpentinami, ki vodijo do vrha, potem res ne vem kaj se je moralo dogajati s številčnimi kolesarji, ki so mukoma lezli po tej sveti cesti. Definitivno je to kolesarska in motoristična romarska pot, ki jo nameravam nekoč prekolesariti. Bianchi se je tokrat zleknjen peljal na zadnjih sedežih, jaz pa sem zganjala tipičnega turista.

Pogled z vrha je tako veličasten, da si moraš vzeti kar nekaj časa, da dojameš pokrajino.

DSC_7835.jpg

Mudilo se mi je naprej proti Sella Rondi. Odločila sem se udeležiti kolesarskega dne tudi letos in čez nekaj ur sem že na dolgo in široko klepetala z lastnico hotela. Vremenska napoved je bila, milo rečeno, ogabna. Držala sem pesti, da bo neurje obšlo regijo oz. da se bo dež izlil ponoči. Vendar, ko sem zgodaj zjutraj vstala in začela pripravljati opremo, sem bila razočarana: nevhita z vetrom in strelami. Ne bo šlo. Načeloma brez problemov toleriram dež. Vendar strele ne tolerirajo mene.

Med motanjem po hotelski sobi, mi je uspelo potratiti toliko časa, da se je ob poldnevu vreme začelo umirjati in ob enih sem že navdušeno sestavljala kolo. Zrak je bil še vedno razmeroma topel, cesta se je hitro sušila in začela sem s precej hitrim tempom. Gardeno sem pomalicala za šalo.

DSC_7869.jpg

Neurje zjutraj je pomenilo tudi, da je bilo udeležencev precej manj, kar mi je neznansko ugajalo. Držala sem se pravila, da na vrhu ni počitka in da noge počivajo ob spustu navzdol. Morda zato nisem pikirala po najboljših zmožnostih, vendar nič zato. Passo Sella – pomalicala. Passo Pordoi mi je dal misliti. Precej za misliti. Pokanje v okvirju, prestavljanje levo, desno, malo “od uča” me ni toliko znerviralo, kot so me bolečine v trebuhu. Zaužite je bilo preveč čokolade, preveč celo za moj organizem.

s_5161.jpg

Kilav selfie na vrhu Pordoia, ajde čau. Pred mano je še Passo Campagnolo, najnižji, vendar zadnji prelaz. Pred fotografom sem zmagoslavno pozirala, kot da mi nič ni, v naslednjem trenutku pa sem že lovila sapo in stiskala zobe.

c__4490-(1).jpg

Oči so se mi že rosile, ko sem zagledala tablo, ki je označevala vrh. Od zdaj naprej je samo še zabava. Ker sem štartala precej pozno in je bilo dogodka ob tem času že konec, so se na cesto pognala tudi motorizirana vozila in pri spustu je bilo treba biti previden. Kultura vožnje italijanskih voznikov je vsako leto slabša. Kaj vsako leto, vsako minuto.

Ko sem prišla v Corvaro, sem pogledala na uro. Končala sem več kot pol ure hitreje kot lani, rezerv pa je bilo še precej.

Navihano sem pomahala Dolomitom, kljub temu, da bi raje ostala tam še nekaj dni. In Twingo je spet renčal čez Brenner.

 

 

Vikend pobeg – München

Odločitev (Zürich ali München?) je bila težka. Odločili smo se za slednjega, zato smo se v soboto zjutraj odpravili v Nemčijo. Tokrat ne bom dolgovezila, naj omenim samo naslednje: prvič sem obiskala to mesto in me je navdušilo! Za vsakim vogalom nekaj novega. Lahko je hrupno, nagneteno z ljudmi ali pa tiho z urejeno zelenico in impozantno arhitekturo. V bistvu bi to lahko rekla za vsako mesto, vendar se mi je zdelo tu vse nekako drugače. Precej čisto in urejeno. Veliko večje od mest v Vorarlbergu – pravzaprav ima München petkrat več prebivalcev kot celoten Vorarlberg. Obenem pa ni tako glomazen kot npr. London ali Berlin. Oči sem si napasla na trgovinicah, v katerih verjetno nikoli ne bom mogla nakupovati (pa ne da bi si posebno želela, le zanimivo je videti v živo nekaj tako pregrešno dragega in znanega kot je npr. Hermesova torbica za nekaj deset tisoč evrov), avtomobilih ranga Rolls Royce in vrstah piva v Hofbräuhaus München. To je pivnica, kakih desetkrat večja od Pivnice Union, za primerjavo.

Uživala sem ob temnem radlerju, ki je imel tako lep karamelni okus, da se mi še danes sline cedijo. Fantoma pa so se oči svetile na litrskih vrčkih piva. Prehodili smo ogromno, muzejev, razglednih stolpov ipd. pa se nismo niti lotili, saj je bila povsod precejšnja gneča. V glavnem…se vidimo na Oktoberfestu!

 

 

V milisekundah, urah in dnevih.

Kolesarjenju sem v zadnjih treh tednih posvetila ekstremno malo časa. Med tednom enkrat po stari cesti do Salober-ja (zdi se mi celo bolj brutalna kot nova pot) in v soboto krajšo turo po Švicarsko-Avstrijski meji. Za kaj več preprosto ni bilo časa, poleg tega sem pozabila vse dokumente in denar v avtu.GOPR2280.jpg

Tako sem bila pri prečkanju meje nekoliko nervozna, liter pijače pa je ob prijetni pripeki kmalu pošel. Zato sem se obrnila ravno v pravem trenutku, da smo se z družbo srečali in se odpeljali na obalo Bodenskega jezera speči nekaj mesa. Sedaj smo že tako naštudirani, da ima vsak svojo vlogo in je meso okusno pečeno kot bi mignil. Gladina Bodenskega jezera je zaradi nedavnih obilnih padavin še vedno zelo visoka, kjer je nastala kaka luža, se takoj naseli milijarda komarjev.

Ker je obdobje lepega vremena nujno potrebno izkoristiti, sem med tednom po službi pihnila tudi na Kanisfluh. Kanisfluh je 2044m visoka gora, ki je nekakšen simbol tukajšnjih vasi. Domačini religiozno hodijo nanj. Mulci ga žurajo večino noči, nato pa se povzpnejo na Kanisfluh in dočakajo sončni vzhod. Ko sem prisopihala na vrh, mi je vse postalo jasno. Kanisfluh je kot prva bojna linija visokogorja Bregenzerwalda s katerega se vidi lep del Bodenskega jezera. Lep del sveta se vidi praktično kamor se obrneš. Kamor sega oko proti vzhodu, se bohotijo beli vrhovi. Eden višji od drugega, eden lepši od drugega. V tistem hipu si je kar težko predstavljati, da se v takem reliefu vijejo ceste in da so vasice posute po pobočjih gora. Skratka, odličen zaključek dneva, ki bi ga lahko, glede na splošno utrujenost, preždela nekje na kavču.

085

DSC_2120

DSC_2123

DSC_2126

DSC_2136

Zaradi preproste lenobe/utrujenosti ali pa strahu sem se v nedeljo odločila, da se ne bom odpravila kolesariti. Cesta čez Schröcken je med poletjem res izjemno obremenjena. Prizemljilo me je, ko sem v soboto naložila kolo v avto in se odpeljala proti zahodu in za drugim ovinkom srečala BMW-ja, ki je ležerno prehiteval kolesarje v ostrem ovinku. Popolnoma na moji strani. Pravijo, da v kriznih situacijah čas teče precej počasneje in to lahko potrdim. Z obema rokama sem “zamotala” volan traktorskih karakteristik, nekaj milisekund z očmi kot teniškimi žogicami gledala v BMW-ja, nekaj milisekund v kamnito steno, potem me je spet zapigalo nekam v levo, vse je cvililo, nato pa se je razjarjen Crvenko le začel umirjati in začela sem se zopet peljati naravnost. Podobne situacije se dogajajo, vendar mi je tokrat tik pred reakcijo prvič šinilo čez možgane: “Kako za vse na svetu bom pa tole rešila?”

Zato sem se odločila, da sredi sončne nedelje s kolesom nimam kaj delati na Käsestraße. Namesto tega sem se usedla v avto in se odpeljala raziskovat jug Vorarlberga. Peljala sem se čez Ischgl in nadaljevala po Silvrettastraße. Po plačani cestnini sem se začela še bolj vzpenjati in Twingo je sopel na 2071m visok prelaz. Tam sem parkirala in se čudila. Narava je tu res dala svoj maksimum. Odlična izhodiščna točka za pohodniške ture. Kamor se obrneš, tam so poti. Lepa pot vodi tudi okoli akumulacijskega jezera Silvrettasee, ki je tako nenavadno turkizne barve, da kar sapo loviš. Pot okrog jezera traja cca. 1,5 ure in se jo preverjeno lahko prehodi tudi v natikačih. 🙂 Sprehod mi je dal res nekaj nujno potrebne energije in eno tono novih idej. Odlična zadeva.

Untitled-1

DCIM222GOPRO

DCIM222GOPRO

DSC_2168DSC_2162

Tudi preostanek poti je bil prav zanimiv. V Schröcken sem se odločila vrniti čez Fontanello, saj me je zanimalo predvsem kako bi izgledala kolesarska tura čez te kraje. Klanec zgleda precej grozljivo razvlečen, avto je komaj sopihal, jaz pa sem se spraševala “Kje ti ljudje živijo??” Prelepi kraji, vendar si ne predstavljam kako se pozimi peljejo po teh cestah. Morda se kar sankajo do Bludenza.

Od pregledovanja fotografij in obujanja spominov imam kar sanjave oči. Vendar me je realnost takoj surovo brcnila v glavo: še tri dni do konca veljavnosti registracije avta, jaz pa nisem še niti blizu menjave tablic. Zgleda, da se bom nekaj časa vozila v ilegali.

“Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!”

Za velikonočne praznike sem se odpravila v Slovenijo, kjer sem maksimalno izkoristila proste dni. Seveda je bilo druženje prekratko in v torek popoldne sem že pikirala “nazaj v planinski raj.” Glede na to, da sem obtičala v zastoju na avstrijsko-nemški meji, sem se v desetih urah vožnje ustavila zgolj na 10-minutni malici v McDonald’s-u v Reutte in tudi Twingo se je le enkrat odžejal.

Ko sem prispela, me je takole čakal lump Moritz in predvidevam, da se mu je prav lepo sanjalo o piščančjem zrezku…

IMG_20160330_182116268(1).jpg

Izčrpano sem se mu pridružila. Potrebno je bilo hitro obnoviti energijo, saj me je poleg službe čakala še tretja selitev vsega mojega imetja v slabih dveh mesecih. To je trenutno tudi črna pika celotne odisejade, saj zna biti nomadstvo precej utrujajoče – pol stvari je pospravljenih v škatle, nenehno iskanje stvari, stvari ležijo vsepovprek v avtu, garaži, stanovanju… Ampak! Prišel je dan, večer, ko sem se vselila v majhno stanovanje na vrhu hribčka s pogledom na pašnik, gore in Schroecken-Unterboden. Do stanovanja je tukaj priti težko.

IMG_20160402_080829887.jpg

Kot je razvidno s fotografije, ponekod sneg še vedno vztraja, vendar se povsod tali ob kar 17-20°C čez dan. Iz tega razloga se ta vikend niti nisem podala na smuči, saj si kvalitetne smuke pri takih temperaturah ne moreš privoščiti. Namesto smučanja sem jo mahnila proti zahodu. Na poti tja sem si ogledala enega od mnogih slapov tu – v supergah in s torbico v roki sem stopala po klinih, se umazala z blatom, vendar je bilo vredno tega. 🙂

IMG_20160402_130013163.jpg

Naslednje tri ure sem šarmirala po Dornbirnskem nakupovalnem centru z blatnimi hlačami in obutvijo. Zanimivo je, da prav ta Messepark pokriva nakupovalne potrebe prebivalcev praktično celega Bregenzwalda – majhne in večje vasi v hribih in dolini ter Bregenza. Nič čudnega, da je v Messeparku takšna gneča, da skoraj hodiš drug drugemu po čevljih. Bila je (utemeljena) ideja, da bi nakupovalni center razsširili, vendar menda ni bilo mogoče pridobiti vseh dovoljenj. Zanimivo – saj ima vsako mestece v Sloveniji več možnosti za opravljanje nakupov kot tukaj tretjina Vorarlberške regije. Ne manjka pa majhnih, butičnih trgovinic za najrazličnejše namene.

Zaradi dobrega vremena je pot vodila, jasno, proti Bodenskem jezeru. To jezero mi je čedalje bolj všeč. Nabrežje oz. obala ponuja odlične sprehajalne in kolesarske poti. Ob levi strani me je spremljala reka Ren, ki se izliva v jezero, še malo bolj levo pa je bilo že opaziti švicarsko ozemlje. Že samo jezero je fascinantno in dovolj dober motiv za milijon fotografij.

Untitled-1.jpg

Na tej lokaciji vlada neka čudna akustika. Izjemno dobro se je slišalo zvonenje cerkve na nemškem otočku Lindau, kar nekaj časa pa se je širil srhljiv, bobneč, zamolkel zvok. Sklepam, da so ga povzročale turistične ladje.

Na poti nazaj sem v enem od predorov začela v avtu histerično vpiti “Avtooo s sloveenskooo registraaacijoooo, dej trooob, leeej ga iz Kraaaanja jeee!” in ubogi Kranjčan je prejel izdatno dozo hupanja, vklopljenih vseh štirih smernikov, mahanja in smeha dveh norcev, ki očitno pogrešata slovensko grudo. Verjetno ni dojel kaj in zakaj ga je doletelo. Jaz pa sem bila navdušena, saj tu do tedaj nisem opazila nobenega avtomobila s slovensko registracijo. Kot da živim na popolnoma drugem koncu sveta in ne 500km stran od slovenske meje.