MTB, ferata, švic in šnopc.

Do vikenda je bilo že vse zmenjeno, tako kot tolikokrat poprej: lepo vreme na sporedu, družba zbobnana, oprema pripravljena. Vstajanje ob šestih zjutraj tudi med vikendi je postalo nekaj čisto običajnega.

V soboto zjutraj smo naložili kolesa na avtomobile in jo pihnili v dobro uro oddaljen Davos, ki je postal malodane naše romarsko središče. Je izvor čudovitih kolesarskih trailov, pohodnih poti, na svoj račun prideš celo s cestnim kolesom. Druščina je bila res pisana – od »kolesa za na šiht«, do 16-letnega MTB seniorja znamke Santa Cruz, do najnovejšega Santa Cruzovega Bronsona (mimogrede, ime mu je Bronn) do mini Zverinice, ki seveda še vedno zvesto služi meni. 6 borcev je začelo borbo s hribom, ki nam je celo dopoldne utrujal mišice, kosti, vezi in možgane. Loviti tempo fantov ni bil ravno mačji kašelj in sopihala sem kot parna lokomotiva.

1

Razveselila sem se zgornje postaje vzpenjače Parsenn, kjer smo si na hitro oddahnili in začeli s kolesarjenjem po panoramski poti, na kateri smo se večkrat ustavili zaradi izjemnih razgledov (ni zastonj imenovana »Panoramaweg«!). Široka makedamska pot se je kmalu zožila v pohodno pot, ki je ponujala mešanico kolesarjenja in hoje ob kolesu oziroma nošenje kolesa, saj so določeni odseki prekašali moje tehnično znanje, predvsem pa sem izgubljala več energije, kot sem na začetku predvidevala. Tako, da sem morala ostati nekoliko previdna, pravo kolesarjenje nas je še čakalo.

Prečenje je minilo ob našem navdušenju nad pokrajino, izogibanju pohodnikov in uživanju med redkimi trenutki, ko je šla pot naravnost ali celo rahlo navzdol. Ker smo se namenili na prelaz Strelapass, je to pomenilo rahlo, vendar nenehno pridobivanje višinskih metrov. Ko smo dosegli kočo na Strelapass-u, smo si privoščili pošteno okrepčilo, nato pa razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sta jo tvorila Domen in Nejc, se je odpravila po makedamski poti iz Strelapass-a v dolino. Druga skupina, ki smo jo tvorili Grega, Žiga, Matthias in jaz, pa smo se odpravili precej naprej proti Chörbshornu. To je pomenilo dodatnih 250 višinskih metrov, občasno s kolesi na hrbtih, smo obšli vrh te gore, se ustavili ob koči/bivaku Chörbshornhütte, kjer smo se še enkrat okrepčali in se pripravili za spust. Priprava na spust je vsebovala tudi nekaj ekspresnih napotkov Žigi glede vožnje navzdol, saj je bila to njegova prva single-trail izkušnja. Že po nekaj metrih spusta je bilo jasno, da z Žigo ne bo večjih težav, saj se je pogumno lotil izziva, in zato smo se vsi prepustili čudoviti potki. Ta začuda ni bila posejana s pohodniki in nam je podarila prelep razgled in mnogo lepih zavojev – kot nagrada za celodnevni trud! Vreme je bilo ravno prav toplo, Matthiasu se je od radosti kar smejalo in tudi jaz sem bila vesela, ker sem ugotovila, da mi spust ne bo odžrl drobtinic energije. Grega je poskakoval s kolesom na slehernem kupčku zemlje kot je to zanj običajno in Žiga je medtem že ugotovil, da bo regres namenil nakupu MTB kolesa s polnim vzmetenjem. 😀 Skratka, bili smo otroško razposajeni, toda lepo vzgojeni. 🙂

Kot v transu smo se vrnili v dolino, kjer smo pobrali Domna in Nejca in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Naslednji dan smo se odločili, da se ne bomo izčrpavali s prenaporno športno aktivnostjo…zato smo se odpravili na samo pet-urno pohodniško-plezalno pustolovščino na avstrijsko Silvretto, bolj natančno na vrh Madrisella. Tja torej, kamor spadamo – na okoli 2500 metrov nadmorske višine, kjer se navadno najbolj fino počutimo!

V Gaschurnu smo se usedli v gondolo, ki nas je popeljala do planine Alpe Nova. Tam smo začeli pohod do izhodišča, ki je bil oddaljen dobro uro hoje. Svizcev žal nismo opazili, je bilo pa toliko lepega okrog nas, da je hoja hitro minila. Pod steno smo si namestili plezalne pasove in vse potrebno, ter se počasi odpravili po klinih navzgor.

Minilo je kar nekaj časa, da so se mi noge nehale rahlo tresti in da kovinski zvok po jeklenici drsečih zaponk ni bil več strašen. Bolj malo sem gledala pod noge, ker je bilo pod mano večino časa precej globoko brezno. Pogled naokrog je bil precej bolj prijeten in pomirljiv, tako kot bi sedela na Aladinovi preprogi in letela naokrog. V oddaljenosti se je slišalo čvekanje in smeh fantov, ki so, kot ponavadi plezali precej hitreje kot jaz, Grega pa je za mano potrpežljivo čakal, da sem na prelomnicah odbentila svoje in se končno premaknila naprej.

Ko smo dosegli prvo leseno klopco za počitek, smo opravili s tretjino zavarovane plezalne poti. Nisem bila še preutrujena, se je pa celodnevno kolesarjenje prejšnjega dneva precej poznalo na meni. Čisto rahlo me je zaskrbelo, da ne bom sposobna preplezati zadnje tretjine.

Odpravili smo se naprej, kjer je stena postajala bolj zanimiva – več naravnih oprimkov, več iznajdljivosti in moči, ter obenem varčevanja z energijo je bilo potrebno. V sekciji C/D, kar običajno ni nič težkega, je bilo še tokrat še posebej zabavno. Utrujenost prejšnjega dne ter konstantnega primanjkljaja spanca, je trkala na glavo in na mišice. Kot stara dizelska lokomotiva sem grizla naprej in prišla do še enega počitka, kjer so me že čakali fantje s prisrčnico. Ne vem ali je bil kriv požirek šnopca ali suha klobasica s kruhom – preostanek stene je bil lažji in vrha sem se resnično razveselila. Nagrajeni smo bili z razgledom vse do Piz Buin-a in še dlje, vključno s fascinantnim jezom akumulacijskega jezera Kops. In dan je bil znova dober.

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.