Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?

Moj najhladnejši junij.

Še domačini se čudijo letošnjim nizkim temperaturam in dežju. Za primerjavo: te dni je bilo lani tako toplo, da so vsi hodili naokrog v kratkih hlačah (še celo tu, v hribih), v Bodenskem jezeru pa so se lahko ohladili in na obali igrali igre z žogo. Pravkar sem odpeljala rutinsko vožnjo v hrib do Saloberja v zimskih kolesarskih oblačilih in med spustom me je grela le misel, da bom čez nekaj minut že v stanovanju. Za nameček me je pral dež in počasni avtomobili pred mano so mi pokvarili spust. Pa kdaj drugič.

 

Med tednom sem izkoristila zelo zgodnje jutranje ure za kolesarjenje, ker je bila to edina možnost kolesarjenja po suhem. Vsak dan je točno ob koncu službe začelo deževati, neverjetno. V Vorarlbergu pravijo, da “ni slabega vremena, so samo slaba oblačila” in se tega kar striktno držijo. Na primer – dež ne moti otrok med skakanjem po trampolinu ali igranju na dvorišču. Spomnim se svojih otroških dni, ko ob takem vremenu niti nosu nisem pomolila ven.

Ampak sedaj sem v Vorarlbergu. Zato se kljub dežju odpravim na hitro hojo do Körbersee-ja ali pa na dvorišču delam različne vaje za moč in eksplozivnost. Ko se mečem po tleh, delam žabje poskoke ipd. moram obenem tudi izjemno paziti, da ne pomendram vseh deževnikov, polžev in ostalega životinjskega carstva, ki jim deževne razmere nenormalno ugajajo.

Včasih pa pride dan, ko preprosto zmagaš nad vremenom. Če je našo vas ravno prečkal ogromen oblak, je bilo nižje na sprehodu od Schoppernaua do Aua prav spektakularno. Našla sem celo odličen piknik prostor z mizo, klopjo, vodo in kamnito pečjo, v drvarnici zraven pa si lahko postrežeš s poleni. Avstrijci resnično znajo pocrkljat turiste.

Včeraj se je naša trojica že tradicionalno odpravila v Bregenz, tokrat smo nakupovanju dodali pohod do utrdbe/cerkve Gebhardsberg. Zložljive dežnike smo s seboj vzeli bolj za hec in za to, da smo se v stilu srednjeveških mečevalcev tepli kot otroci med sprehodom v vrtcu. Vendar se je v cca. 5. minutah tako neverjetno ulil dež, da smo pol ure stali pod mostom, gledali grafite in upali, da bo neurje z grmenjem kmalu mimo.

DSC_0975.jpg

Kot za nagrado je sledilo nekaj prelepih sončnih ur in ob visoki vlagi v zraku smo zadovoljno prišvicali do utrdbe. Od tam se ponuja razgled na celotno dolino ob Bodenskem jezeru: Bregenz, Wolfurt, Dorbnirn, Schwarzach, Hard, Lustenau,…

DSC_0981

Sledil je kratek trening bilijarda, nato pa smo se dobili z ostalimi prijatelji v Dornbirnu in preživeli nadvse zabaven večer ob igrah s kartami in intenzivnem okušanju franconskih vin. 😛

Vollgas!

Vollgas je moja nova najljubša nemška beseda (katera je bila pa prej? Ne vem, najbrž nobena), ki seveda pomeni “ful gas”. 🙂

Po kratki, a brutalni sobotni smuki nekoliko izven urejenih smučarskih prog, salti in potem, ko mi je (spet) ogabno škrtnilo v kolenu, sem končno dobila priložnost in pobegnila v Dornbirn po hrano. Veliko hrane. IMG_20160220_105808411.jpg

Dornbirn je manjše mesto z okrog 50 tisoč prebivalci. Severnovzhodnemu Vorarlbergu služi kot oaza sredi puščave. Ker pa je tokrat intenzivno deževalo, nisem imela volje raziskovati mesta ali pa podaljšati izlet do Bodenskega jezera in Bregenza. Zato sem se obrnila nazaj proti Schröcken-u.

Med tednom mi je enkrat celo uspelo pred garažo postaviti kolo na trenažer in odvrteti nekaj tako želenih minut. Seveda komaj čakam, da se ceste osušijo in odpeljem kak klanec, vendar glede na skoraj vsakodnevno sneženje, bom ta dan čakala še najmanj dva meseca.

351251.jpg

V kolesarskih čevljih sem se vrnila v stanovanje, kar pomeni cca. 10 m hoje po dvorišču. Naslednji dan sem opazila, da so kovinski deli na podplatu popolnoma zarjaveli. Vse vozne in pohodne površine izdatno solijo, tako da bo Twingo do poletja najverjetneje povsem zgnil. 😛

Nedeljo sem posvetila regeneraciji jeter po sobotnem (že skoraj tradicionalnem) klepetanju ob dobri pijači; čiščenju stanovanja in pranju oblačil. Predstavljam primer ekstremnega inženirstva.

IMG_20160221_135528060.jpg

Predvidevam, da bomo jutri kislih obrazov sedeli v pisarni in skušali ignorirati sonce, ki nas bo žgalo v vratove. Snežne nevihte čez vikend in sončni ponedeljki bodo tu očitno standard. Mrš.

montag.jpg

Še zanimiva zgodbica – sodelavec mora službeno v Lech. Ker je direktna pot do Lecha zaradi nevarnosti plazov prekinjena do maja, za drugo pot pa bi porabil kar dve uri več (v eno smer), bo v Lech odšel kar s snowboardom. Baje to ni nič nenavadnega, že kar nekaj biznisa se je sklenilo v smučarskem kombinezonu. Vollgas!