Furkajoch, 2. dejanje, 1. prizor

Obilica dela, obilica treninga in obilica druženja z bando iz doline me je povsem odrezala od (domačega) računalnika. Če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da lahko živim en mesec brez uporabe računalnika, mu tega preprosto ne bi verjela.

Ob kakavu, namizni lučki in v družbi Ine, ki je omagala na eni izmed spalnih konzol na oknu in z eleganco crknjene gliste visela z glavo navzdol, sem pregledovala vremensko napoved in sklenila – kolesarski turi čez Furkajoch bom pokazala roge! Lani je nisem v popolnosti dokončala in je niti nisem poskušala ponoviti. Resnica je tudi, da je omenjen prelaz ponovno odprt šele nekaj tednov.

Vremenska napoved je bila dokaj lepa, torej se bo na ta sobotni dan prav vse živo peljalo po cestah. Budilko sem nastavila na nehumanih 5:45 v upanju, da se mi bo zjutraj uspelo izogniti gostemu prometu na presneto ozki cesti (vsaj) do Damülsa, če ne celo do Laternsa.

Ob kolesarjenju čez Au sem zehala tako na široko, da sem začela dvomiti v vsako lastno celico. Ampak, ker po zaslugi prenekatere kolesarske ekspedicije v zori pred službo vem, da je ni boljše budilke na svetu kot je 14 odstotni klanec, sem tudi tokrat potrpežljivo počakala, da sem pošteno zagrizla v klanec, ki se je vlekel skoraj 20km. Zgodnja ura je bila edina prava izbira – mimoidočih skorajda ni bilo, razen osamljenega avtomobila z murskosoboškimi registrskimi tablicami, kateremu sem poskušala pomahati prav med hudim bojem s klancem, vendar mi gesta ni ravno uspela.

IMG_20170602_074212_430
Običajno jutranje kolesarjenje.

Furkajoch je  drug svet – nizki oblaki, ki so se motali le malo nad cesto, so zakrili sonce, veter se je okrepil in jasno mi je bilo, da se na vrhu prav dolgo ne morem zadržati. Frišnih 13°C ali pa še to ne, zato sem nase navlekla vse, kar sem uspela pred odhodom stlačiti v žepe. Jutranjo kavo sem pila pred pajzlom, ki te v najhujši krizi odreši lakote, kapučino pa je skoraj gotovo nad avstrijskim povprečjem.

Spust je zanimiv in tudi nevaren. Nekaj časa je cesta še dovolj široka, ko pa prsti ravno zmrznejo in začneš izgubljati občutek za zaviranje, se začne izjemno ozka cesta, na kateri je prostor le za en avto in malo bolj previdnega kolesarja. Prostora za napake praktično ni. Morda je prav ozka cesta razlog, da se tu čez vijejo neskončne karavane motoristov, avtomobilisti pa se raje obrnejo v kako drugo smer. Spust traja naslednjih slabih 20 kilometrov in komaj sem že čakala na toplejšo atmosfero v dolini. Dolina me je spomnila, zakaj ne maram kolesarjenja po urbanih predelih – obilica prometa, semaforjev, stekla na cesti, zasanjanih pešcev in oddahnila sem si, ko sem v Schwarzachu zavila na samotno, staro cesto (ki jo je skrajšal predor Achrain). Za odličen kontrast je poskrbelo nadaljevanje po cesti L200, ki je glavna vez Bregenzerwalda z mesti v dolini in je skorajda tako kaotična kot marsikatera ulica v Indiji. K sreči je kultura voznikov na visokem nivoju in sem se na cesti uglajeno drenjala med ostalimi. L200-tka je postala že dokaj rutinska, vendar se še vedno ne morem načuditi, kako se na poti nazaj vedno in brez izjeme borim z vetrom v prsa. Ne glede na to kam piha veter zjutraj, te bo ob vrnitvi sadistično mučil in pospešeno pobiral moči.

Twingo je znova zvesto čakal pred gostilno Uralp in odpeljala sem se domov. In dan je bil dober.Untitled-1

Moj najhladnejši junij.

Še domačini se čudijo letošnjim nizkim temperaturam in dežju. Za primerjavo: te dni je bilo lani tako toplo, da so vsi hodili naokrog v kratkih hlačah (še celo tu, v hribih), v Bodenskem jezeru pa so se lahko ohladili in na obali igrali igre z žogo. Pravkar sem odpeljala rutinsko vožnjo v hrib do Saloberja v zimskih kolesarskih oblačilih in med spustom me je grela le misel, da bom čez nekaj minut že v stanovanju. Za nameček me je pral dež in počasni avtomobili pred mano so mi pokvarili spust. Pa kdaj drugič.

 

Med tednom sem izkoristila zelo zgodnje jutranje ure za kolesarjenje, ker je bila to edina možnost kolesarjenja po suhem. Vsak dan je točno ob koncu službe začelo deževati, neverjetno. V Vorarlbergu pravijo, da “ni slabega vremena, so samo slaba oblačila” in se tega kar striktno držijo. Na primer – dež ne moti otrok med skakanjem po trampolinu ali igranju na dvorišču. Spomnim se svojih otroških dni, ko ob takem vremenu niti nosu nisem pomolila ven.

Ampak sedaj sem v Vorarlbergu. Zato se kljub dežju odpravim na hitro hojo do Körbersee-ja ali pa na dvorišču delam različne vaje za moč in eksplozivnost. Ko se mečem po tleh, delam žabje poskoke ipd. moram obenem tudi izjemno paziti, da ne pomendram vseh deževnikov, polžev in ostalega životinjskega carstva, ki jim deževne razmere nenormalno ugajajo.

Včasih pa pride dan, ko preprosto zmagaš nad vremenom. Če je našo vas ravno prečkal ogromen oblak, je bilo nižje na sprehodu od Schoppernaua do Aua prav spektakularno. Našla sem celo odličen piknik prostor z mizo, klopjo, vodo in kamnito pečjo, v drvarnici zraven pa si lahko postrežeš s poleni. Avstrijci resnično znajo pocrkljat turiste.

Včeraj se je naša trojica že tradicionalno odpravila v Bregenz, tokrat smo nakupovanju dodali pohod do utrdbe/cerkve Gebhardsberg. Zložljive dežnike smo s seboj vzeli bolj za hec in za to, da smo se v stilu srednjeveških mečevalcev tepli kot otroci med sprehodom v vrtcu. Vendar se je v cca. 5. minutah tako neverjetno ulil dež, da smo pol ure stali pod mostom, gledali grafite in upali, da bo neurje z grmenjem kmalu mimo.

DSC_0975.jpg

Kot za nagrado je sledilo nekaj prelepih sončnih ur in ob visoki vlagi v zraku smo zadovoljno prišvicali do utrdbe. Od tam se ponuja razgled na celotno dolino ob Bodenskem jezeru: Bregenz, Wolfurt, Dorbnirn, Schwarzach, Hard, Lustenau,…

DSC_0981

Sledil je kratek trening bilijarda, nato pa smo se dobili z ostalimi prijatelji v Dornbirnu in preživeli nadvse zabaven večer ob igrah s kartami in intenzivnem okušanju franconskih vin. 😛

“Zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj!”

Za velikonočne praznike sem se odpravila v Slovenijo, kjer sem maksimalno izkoristila proste dni. Seveda je bilo druženje prekratko in v torek popoldne sem že pikirala “nazaj v planinski raj.” Glede na to, da sem obtičala v zastoju na avstrijsko-nemški meji, sem se v desetih urah vožnje ustavila zgolj na 10-minutni malici v McDonald’s-u v Reutte in tudi Twingo se je le enkrat odžejal.

Ko sem prispela, me je takole čakal lump Moritz in predvidevam, da se mu je prav lepo sanjalo o piščančjem zrezku…

IMG_20160330_182116268(1).jpg

Izčrpano sem se mu pridružila. Potrebno je bilo hitro obnoviti energijo, saj me je poleg službe čakala še tretja selitev vsega mojega imetja v slabih dveh mesecih. To je trenutno tudi črna pika celotne odisejade, saj zna biti nomadstvo precej utrujajoče – pol stvari je pospravljenih v škatle, nenehno iskanje stvari, stvari ležijo vsepovprek v avtu, garaži, stanovanju… Ampak! Prišel je dan, večer, ko sem se vselila v majhno stanovanje na vrhu hribčka s pogledom na pašnik, gore in Schroecken-Unterboden. Do stanovanja je tukaj priti težko.

IMG_20160402_080829887.jpg

Kot je razvidno s fotografije, ponekod sneg še vedno vztraja, vendar se povsod tali ob kar 17-20°C čez dan. Iz tega razloga se ta vikend niti nisem podala na smuči, saj si kvalitetne smuke pri takih temperaturah ne moreš privoščiti. Namesto smučanja sem jo mahnila proti zahodu. Na poti tja sem si ogledala enega od mnogih slapov tu – v supergah in s torbico v roki sem stopala po klinih, se umazala z blatom, vendar je bilo vredno tega. 🙂

IMG_20160402_130013163.jpg

Naslednje tri ure sem šarmirala po Dornbirnskem nakupovalnem centru z blatnimi hlačami in obutvijo. Zanimivo je, da prav ta Messepark pokriva nakupovalne potrebe prebivalcev praktično celega Bregenzwalda – majhne in večje vasi v hribih in dolini ter Bregenza. Nič čudnega, da je v Messeparku takšna gneča, da skoraj hodiš drug drugemu po čevljih. Bila je (utemeljena) ideja, da bi nakupovalni center razsširili, vendar menda ni bilo mogoče pridobiti vseh dovoljenj. Zanimivo – saj ima vsako mestece v Sloveniji več možnosti za opravljanje nakupov kot tukaj tretjina Vorarlberške regije. Ne manjka pa majhnih, butičnih trgovinic za najrazličnejše namene.

Zaradi dobrega vremena je pot vodila, jasno, proti Bodenskem jezeru. To jezero mi je čedalje bolj všeč. Nabrežje oz. obala ponuja odlične sprehajalne in kolesarske poti. Ob levi strani me je spremljala reka Ren, ki se izliva v jezero, še malo bolj levo pa je bilo že opaziti švicarsko ozemlje. Že samo jezero je fascinantno in dovolj dober motiv za milijon fotografij.

Untitled-1.jpg

Na tej lokaciji vlada neka čudna akustika. Izjemno dobro se je slišalo zvonenje cerkve na nemškem otočku Lindau, kar nekaj časa pa se je širil srhljiv, bobneč, zamolkel zvok. Sklepam, da so ga povzročale turistične ladje.

Na poti nazaj sem v enem od predorov začela v avtu histerično vpiti “Avtooo s sloveenskooo registraaacijoooo, dej trooob, leeej ga iz Kraaaanja jeee!” in ubogi Kranjčan je prejel izdatno dozo hupanja, vklopljenih vseh štirih smernikov, mahanja in smeha dveh norcev, ki očitno pogrešata slovensko grudo. Verjetno ni dojel kaj in zakaj ga je doletelo. Jaz pa sem bila navdušena, saj tu do tedaj nisem opazila nobenega avtomobila s slovensko registracijo. Kot da živim na popolnoma drugem koncu sveta in ne 500km stran od slovenske meje.