Prišel, videl, jedel.

13.2.

Z Grego sva se poslovila od kampa Paine Grande prav nič zgodaj. Poslovila sva se od nekaterih pohodnikov, ki so treking zapustili na tem mestu in se z ladjo odpeljali do Guarderia Lago Pehoe ter  nato v civilizacijo. Po hitrem postopku sva se poslovila tudi od debele plasti peska, ki ga je silovit veter ponoči odnesel v šotor in je prekrival praktično vso opremo. Sanjarim o pralnem in sušilnem stroju ter zalogi pralnega detergenta.

Odločila sem se, da se odpovem dodatnemu dnevnemu izletu do Mirador Britannica, ki bi sicer doprinesel še kakih deset kilometrov pešačenja. Silovito kašljanje in izguba glasu mi nista niti približno delala usluge. Grega se je iz solidarnosti odločil za enako pot in nadaljevala sva hojo proti kampu Cuernos. Vreme je do zdaj nasploh zelo dobro sodelovalo z nami, z izjemo kake dežne kaplje, kar pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, kaj tu včasih doživljajo nekateri (manj srečni) popotniki. Pot se od zdaj naprej zlije v tako zelo znani W-Trek (na zemljevidu ima obliko črke W), ki ga opravlja širša populacija pohodnikov. Število teh tu skokovito naraste in pogosto se vijejo cele kolone ljudi v spremstvu vodnika, ki jih je pogosto težko prehiteti, ter si s tem zagotoviti nekaj spokojnosti pri hoji. Moram reči, da mi je to kar malce pokvarilo treking na tej južni strani.

Z desne strani so se razkazovala številna jezera, z leve strani pa gorovje Torres. Noge so bile nekakšna srednja žalost, je pa nahrbtnik končno postajal nekoliko lažji. Ko sva dosegla kamp Italiano, pri kateremu se pot razcepi za Mirador Britannico in naslednji kamp Cuernos, sva ugotovila, da je tudi slabo včasih za kaj dobro. Kamp je bil podobno skromno opremljen kot Perros in dejstvo, da nikakor nismo dobili prostega mesta v njem, ni bilo tako brezupno. Na poti do Cuernosa, nedaleč od Italiana, sva opazila nov kamp v gradnji, kar pomeni, da bo v naslednji sezoni ali dveh na tem delu precej bolj prijetno taboriti.

3

4

5

Kamp Cuernos se je skrival v grmičevju na pobočju, kjer smo prvič postavili šotore na dejanske lesene platforme. Kline so nadomestili žeblji in bilo je potrebno zelo veliko pazljivosti, da nismo stopili na kakega od njih. V bistvu sem tako pazila na žeblje, da sem očitno izgubila občutek za ostale nevarnosti in sem grozljivo telebnila ob doskoku na vlažno skalo. K temu je zagotovo nekaj pripomoglo nošenje plastičnih in nestabilnih crocsov. Hektolitri popitega polnomastnega mleka v otroštvu pa so pripomogli k temu, da sem jo odnesla le z udarninami in ne z zlomom golenice.

Kljub temu, da sva iz Paine Grande krenila relativno pozno, sva prispela še dovolj zgodaj za pripravo prenočišča, tuširanje, pranje oblek in aklimatizacijo. Razgled je bil super in kvarilo ga je le pripravljanje neba k dežju. Odločitev, da skrajšava pot, je bila nekaj najboljšega, saj so bile noge, kljub vsakodnevnemu dolgemu in kvalitetnemu počitku, kar naprej utrujene. Na poti do kuhinje sem se spotaknila kot še nikoli in si razbila prst na nogi. Samopoškodovanje obvladam še naprej.

6

8
Med mnogimi nalepkami na steklu sem seveda takoj opazila tudi slovensko – od zavarovalnice Triglav!

Ob mraku smo posedeli  v lepo opremljenemu baru, kjer smo jedli izvrstne quesadille, popili pivo in preizkusili pisco – to je čilenska žgana pijača iz grozdnega soka. Po nekaj rundah igranja kart sem se odtihotapila v šotor, kjer sem prebrala dva stavka na kindlu in v trenutku zaspala.

9

14.2.

Ponoči me je prebudilo bučanje orkanskega vetra, ki je z največjim veseljem skušal pretrgati vrvice šotora. K sreči se to ni zgodilo. Zjutraj sem se skoraj zaletela v lisico, ki se je odpravila v iskanje ostankov hrane okrog šotorov, šla v kuhinjo pozajtrkovat in na sporedu je bilo zopet pospravljanje šotorov, ter polnjenje nahrbtnikov.

10

Oprane obleke se niso posušile, nekaj sem ji nosila okrog pasu, za ostale pa sem upala, da se ne bodo usmradile do naslednjega kampa. Čakal nas je prelep sončen, pa tudi precej vetroven dan. Sunek vetra nas je popolnoma nepripravljene našel poleg majhnega jezera in je bil tako silovit, da sem se komajda obdržala na nogah. Le majhen dodaten sunek vetra bi bil potreben in bi plavala v jezeru. Hoditi proti zadnjem kampu na tem trekingu je bil lep občutek, še posebej, ker smo ga prestali brez večjih težav, oprema se je dobro izkazala, z vremenom smo pa več kot očitno imeli srečo. Podplati so me že resnično pekli (da ne omenjam bolečin z vseh strani razbite desne noge), ko smo dosegli kamp Central, kar me spodbuja k tuhtanju ali so treking čevlji še vedno primerni za hojo, če je telo nenadoma težje za 20kg. Čevlji so bili super udobni in lahki, vendar se je po nekaj urah hoje ponavljala zgodba s pekočimi podplati in morda bi se na tem mestu bolje izkazali nizki pohodni čevlji. Vsekakor stvar debate za naslednjič.

11

12

13

14

15

16

16_2

17

18

19

Utrujena sva postavila šotor in preostanek dneva preprosto jedla, se odpravila na sprehod do začetnega centra (»Welcome center«) od koder smo pred enim tednom štartali in nabirala energijo za naslednji dan. Za naslednji dan smo se odločili, da s hojo začnemo že ob pol štirih zjutraj/ponoči in poskušamo doseči razgledno točko Mirador Las Torres še pred sončnim vzhodom.

20

 

V Hosterii Las Torres smo si privoščili nekaj za pod zob in prvič sem doživela, da je bil pred mano postavljen kos torte, katerega sem se malodane ustrašila. Bil je preprosto največji kos torte, ki ga je kdorkoli kdaj odrezal zame. A poznate tisti občutek, ko se vam vedno zdi, da na rojstnodnevnem praznovanju vedno dobite nekoliko manjši kos torte kot si ga želite? No, tega sem s težavo snedla.

Sledilo je tuširanje in po dolgem čakanju v vrsti sem si izborila kabino, katere vrata so se naključno sama na široko odpirala (kljub kljukici za zaklepanje, res neverjetno). Tega med iskrenim veseljem nad tekočo in toplo vode, obrnjena v steno, nisem takoj opazila.

15.2.

Ura je tri ponoči in dež pada kot iz škafa. Prav, bom končno preizkusila dežni pončo in dežne hlače. Opremljeni z malimi nahrbtniki in čelnimi svetilkami smo se potiho odpravili iz kampa. Pot do razgledne točke je ponoči zaprta in med tuhtanjem zakaj bi temu bilo tako, se je Grega spomnil, da morda zaradi divjih živali – pum. Od tiste minute nisem nehala misliti na te, sicer prelepe mačke.

Dež ni jenjal in pončo je po treh urah vzpona le premočil. Pot je bila občasno kar zahtevna in je vodila po skalah ter strugah hudournikov. Smo pa opazili, da nismo edini na poti. Drobne svetle pikice so bile pred nami in za nami. Niti sledu o pumah. Dobro.

Tik pred ciljem sem se oblekla v vso kolikor toliko suho obleko, kar sem jo imela v nahrbtniku, nadela rokavice in termo buffe, vendar me je kljub temu kar treslo od mraza. Na razgledni točki je bilo očitno, da iz razgleda in sončnega vzhoda ne bo nič (to je bilo pravzaprav jasno že ob štartu v dežju) in ob kruljenju in kašljanju (gnoj je v kepah frčal iz pljuč) sem se hitro postrgala z vrha proti dolini.

21
“Razgled glih ni neki.”  Tako imenovani “Stolpi” se sramežljivo skrivajo v megli.

Z Grego se nisva ustavila niti v kampu Chileno na poti, temveč nadaljevala proti šotoru v Centralu in potrebovala sem vsaj dve uri hoje, da sem se ogrela. Ko sva okrog desetih dopoldne prispela do šotora, naju je pozdravilo sonce, preoblekla sem se v suha oblačila ter se šla pogreti in spočiti v spalko. Tam sem zaspala vsaj za uro, če ne dve, in se prebudila ravno pravi čas, da nama je uspelo delno posušiti šotor, vse pospraviti in spakirati, ter se odpraviti proti izhodišču in koncu trekinga, kjer nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v civilizacijo, v Puerto Natales. Tja nas je peljal šofer, ki smo ga zdaj že poznali iz poti pred tednom dni. Na hitro je pogledal po avtobusu, če vsi sedimo, vzel nekaj čipsa iz vrečke, katero sem ravno držala v rokah in hitro krenil za volan. Med vožnjo po makedamu, kasneje pa po ozki asfaltirani cesti, je prešerno pozdravljal nasproti vozeče kolege, prevzemal telefonske klice, pregledoval dokumentacijo, whatsapp-al, predvsem pa nas je varno pripeljal v Puerto Natales.

22

V Puerto Natales smo prišli pozno popoldne. Prijavili smo se v simpatičen hostel, se razbremenili nahrbtnikov, razprostrli šotorske ponjave čez večino sobe in se odpravili ven nekaj pojest, saj smo bili milo rečeno sestradani. Končali smo v bližnji gostilni ob okusnem rib-eye steaku, odličnem čilenskem vinu in dan je bil znova dober.

23
Z vlago popolnoma nasičen Gregov mobilni telefon je od zdaj naprej fotografijam dodajal specialne meglene efekte. Rib-eye steak se kljub temu slastno sveti.

Naj omenim, da sem si pred potovanjem optimistično kupila topne lističe s šamponom v majhni in priročni embalaži. No, moja ugotovitev je, da je ta šampon ena sama laž in ne opere niti plešaste glave, kaj šele moje neukrotljive grive. Zato sem si umivala lase z vsem, kar mi je prišlo pod roke – od kremnega trdega mila za telo, do tekočega mila za roke in detergenta za posodo. V tej točki nisem več vedela, kaj nosim na glavi in ali bom ta poc las lahko še kdaj razčesala. Toda okej, nič hudega, ker nisem imela prav dosti časa za razmišljanje o tem. Naslednjo jutro ob sedmih nas je že čakal avtobus iz Puerto Natalesa v El Calafate in v mehki, topli postelji so bile skrbi z lasmi milijon kilometrov proč.

Male zmage štejejo.

Napol nezavestna sem med zehanjem zjutraj racala po stanovanju, ko sem opazila, da se v kuhinji ogromen predalnik z živili, buteljkami žlahtnih kapljevin in električnim žarom, prevrača.

Je ni substance, kaj šele same kave, ki bi te tako pokonci vrgla, kot tak moment. Pognala sem se kot nogometni vratar, z nadčloveško močjo zadržala precej težek kos pohištva, sunek pa je povzročil, da je steklenica Primitiva zletela v steno in čez nekaj sekund sem se čudila krvavo-vijolično obarvani steni in praktično celi kuhinji. Zajtrkovala sem Snickers kar ob pobiranju črepinj, razstavljanju predalnika, spravljanju mačke v transporter (razglasila sem izredno stanje), ter brisanju in prezračevanju prostora. Ravno sem pospravila, ko sem se morala odpraviti v pisarno in stena se je pridno sušila ter spreminjala v…čedalje večji drek.

Potila sem se kot še nikoli. Bilo mi je vroče in to ne samo zaradi obilice načrtov, ki so čakali na oddajo. Žal mi je bilo odličnega vina iz juga Italije, katerega sem hranila za svečano priložnost, še bolj pa mi je bilo žal popackane stene štiri mesece starega stanovanja, katerega najemodajalec je – moj šef.

Med delom so se mi pobliskovale različne ideje. Sklenila sem, da bom zaenkrat molčala. Res mi je bilo nerodno zdrdrati kaj se je zgodilo, saj se mi vedno dogajajo neke čudne stvari. Naj mi bo vsaj enkrat nekaj prihranjeno.

Razmišljala sem, da se moram odpraviti v trgovino po čopič, barvo, kit, špohtl ipd. in prekriti to svinjarijo, ko se mi je med vsem pobliskovanjem poblisknilo tudi, da v kopalnici hranim liter dobre, stare Varikine, moje najboljše prijateljice iz študentskih let, ko smo z njo mesečno čistili okrog 30 kvadratnih metrov popolnoma gnilih, plesnivih sten v stanovanju. In res – zvečer sem z njo zdrgnila steno, dokler se ni spet belo svetila, zraven pa sem poplesovala svoj zmagoslavni ples (in vmes poslušala prve tri plošče Coldplay – sem že pozabila kako izvrstna glasba je to). In ne bo mi treba nikomur ničesar razlagati, ničesar plačevati in se opravičevati, tudi varščina (zaenkrat) ostane nedotaknjena.

Pozabite na Perwoll, Varikino v vsako torbico!! In vsako buteljko vina spiti takoj, tudi če malo na silo! Zdaj veste – bolje vino v želodcu kot na steni.

Untitled-5.jpg