Jej, moli, kolesari.

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega Italijana. S tem pridobiš vrhunsko znanje kje dobro jesti, kje poceni in dobro jesti, kje strežejo hrano do dveh ponoči, na kateri tržnici lahko kupiš najbolj puhaste mini krofe s slastnimi prelivi (podobno kot Puffy Lil’ pancakes v Ljubljani!), kje tankajo odlične koktejle in, nenazadnje, vedo kje je sproščeno in zabavno vzdušje. Z družbo smo v petek opravili krajšo turnejo po vorarlberških gostilnah, proti jutru pa sem se vrnila med gore in sladko spala, reci in piši, naslednje štiri ure. Turnus obupnega spanca se torej nadaljuje že 6. leto zapored. 😀

 

Vsak človek bi moral imeti za prijatelja vsaj enega kolesarja. S tem pridobiš vrhunsko znanje geografije, stotine kilometrov skozi neverjetno pokrajino, ki jo pogosto spregledamo izza vetrobranskega stekla. Tisoče višinskih metrov, desetine litrov potu ter nekaj decilitrov tistega zmagovalnega radlerja na vrhu prelaza. Pridelaš boleče in vneto grlo od vriskanja pri polurnem spustu po hribu navzdol, pridelaš včasih tudi kak padec, takoj pridelaš za poln pralni stroj prepotenih in umazanih cunj. Ne pridelaš manekenske postave, ker se po kolesarjenju kot lačna žival vržeš na bonboniero (ali dve). Najprej stuširaš svoj kupček aluminija in karbona, potem šele sam prideš na vrsto. Ampak vseeno, čedalje bolj sem prepričana, da so kolesarski izleti najboljša izbira za spoznavanje okolja, kulture (voznikov, haha), rekreacijo, počitnikovanje. Mirno zamenjam drage počitnice v tujini za nekaj zaporednih prostih dni doma, katerim nekaj ur na dan odtrgam za kolesarjenje.

G0234345_1480255962044_high_2.jpg

G0254464_1480255858201_high_22.jpg
Ozka, prepadna pot varuje mondeni Lech pred preobilico turistov. Med decembrom in aprilom je ta cesta zaradi snežnih plazov zaprta.

 

 

Advertisements

Life update.

Vedno se nekaj vrine vmes, da mi ne uspe naložiti novega zapisa – naj bo to urejanje papirologije ali pa čiščenje zažgane posode, ki je ostala od kosila. Ali pa lenoba. V tem zimskem vremenu (o ja,  tukaj je še konkretna zima ), ko zaradi snežno-dežnih neviht ni niti najmanjše možnosti, da se po službi usedem na kolo ali kako drugače rekreiram, me pogosto popade lenitis.

Minutka za zimsko statistiko:

  • skupno je v zimi 2015/2016 zapadlo slabih 8 metrov snega
  • v povprečni zimi v vorarlberških gorah zapade 11 metrov snega
  • domačini se spomnijo nekega leta, ko je zapadlo 22 metrov snega

Dokaz, da letošnji zimski podaljšek res malo pretirava, je to, da so cestne službe že pospravile obcestne količke (pardon, kole) in da so nekateri domačini na avtomobilih že zamenjali zimske za letne pnevmatike. Po celi noči sneženja, je težko najti cesto. Zato se voznik koncentrira na vrtenje volana, sovoznik na pol visi skozi okno in vpije: »Rechts, rechts, ja…, nein, links, LIIINKKKSS!«, jaz pa se, kot najbolj nekoristen potnik v avtu, držim za vse mogoče ročaje v pripravljenosti, da se prevrnemo. Ampak ni panike. Kole so zdaj namontirali nazaj, tako da z identificiranjem vozne podlage ni več problemov, snežni plugi so v pripravljenosti, domačini pa se znajdejo po svoje in si naokrog izposojajo avtomobile z zimsko opremo. In svet se spet počasi vrti naprej. In vsi si že res obupno želimo pomladi.

Za pravcati zaključek smučarske sezone sem obiskala koncert Top of The Mountain v Ischglu. To v praksi pomeni vsakoletno praznovanje začetka in konca smučarske sezone z znanimi glasbenimi imeni na višini 2320m.

DCIM112GOPRO
Predkoncertno lobiranje za dobro pozicijo.

Letos so to čast imeli britanski Muse, ki so naredili žur in pol, nekaj pa je prispevala tudi odlična panorama in sproščeno smučarsko vzdušje. Rezultat je bilo dvourno skakanje v smučarskih čevljih v prvi vrsti, lastništvo ogromnega napihljivega balona in plakata, ki je vabil na dogodek in smo ga sneli z nekega oglasnega panoja. V stanovanje sem prišla kot cunja. Nazadnje sem tako globoko spala na operacijski mizi po koktejlu anestetikov.

Untitled-2
“Moj balon je lahko dežnik.”

Avsenik v Au-u

Ne vem, zakaj se je bilo treba ob polnoči nujno usesti v avto in odpeljati v Au, vendar se je splačalo. Po začetnem klepetanju ob pivu so v zakajeno gostilno prišli trije domačini, vzeli inštrumente v roke in zaigrali…Na Golici! Vem, da je ta in še marsikatera Avsenikova skladba svetovno znana, vendar se mi je ob začetnih taktih pijača zaletela v grlu, saj se slovenske glasbe sredi Vorarlberga nisem nadejala. Posnetek je kilav, kratek, ker je bilo treba iti plesat. 🙂 Posvečam pa ga družbi, s katero smo premnoge noči prežurali na narodnozabavno glasbo. 🙂