Da bo kolesarjeva denarnica manj uboga

Nisem sponzorirana s strani kateregakoli proizvajalca športne opreme (čeprav bi bila lahko, a me slišite, barabe???) in tole ni oglas. Rada pa delim koristne informacije in, če je med vami kak kolesar (rekreativni ali migrant v šolo/službo), ga bo morda naslednje zanimalo. Tudi sama se razveselim nasvetov glede opreme ali kolesarjenja.

Dolgo časa sem iskala določen kos kolesarske opreme in sicer brezrokavnik, ki bi imel dovolj zračen hrbet, da me znoj ne bi zalival, in hkrati prsni del neprepusten za veter, kar bi pri spustih zimski jakni dodatno pomagalo pri ogrevanju telesa. Pri poplavi proizvajalcev kolesarske opreme bi rekla, da najti pravo zadevo ne bo pretežka naloga, pa sem se očitno zmotila. Najti brezrokavnik s hrbtnimi žepi je skorajda nemogoče. Lecol izdeluje odličnega, vendar se mi zdi vseeno malce predrag. Zato sem prečesala internet, znane in manj znane znamke in po nekem naključju našla Morvelo. Kolesarska oblačila izdelujejo šele od leta 2009, vendar so na prvi pogled dovolj resni, imajo zanimiv dizajn, o kvaliteti izdelave pa sem prebrala nekaj spodbudnih stavkov s testov. Zato sem se odločila, da naročim brezrokavnik in “base layer” majico.

Majica je izjemno tanka, lahka in prosojna, pa vendarle se mi je zdela topla. Zlahka se jo zloži v priloženo miniaturno vrečko iz blaga in pospravi v žep. Brezrokavnik je sestavljen iz različnih materialov, umazano bele in črne barve, na pogled in otip dobre kvalitete. In s štirimi žepi na hrbtni strani. Spredaj neprepusten za veter, hrbet pa nekoliko bolj zračen. In sem šla na poskusno vožnjo v hrib.

Pri vožnji v hrib sem zaradi pretoplih oblačil do Neßlega že plavala v znoju. Tam sem obrnila in oddrvela navzdol. Brezrokavnik mi je res v veliko pomoč pri ogrevanju. Pri današnjih temperaturah ne potrebujem več niti polarnega buffyja, saj imam vrat toliko bolj zaščiten, ozko krojen brezrokavnik pa ne bo plapolal niti pri večji hitrosti, tudi za moj nekoliko daljši trup je še vedno dovolj dolg, da učinkovito pokrije ledvici.

Zanimalo me je kako jo bo odnesla spodnja majica. Dodobra premočena me niti ni presenetila, saj se izredno veliko potim. Zanimivo pa je bilo, da se je majica posušila dobesedno v nekaj minutah, tako, da me ni niti zazeblo. Predvidevam, da bi se ob daljši vožnji po ravnini ali spustu majica prav tako osušila. Neverjetno, mokra majica mi je do zdaj vedno prinesla zgolj in samo pljučnico. Ne glede na to, kako kvalitetna je bila. Še ena zanimivost – omenjeni base layer ne smrdi. Tudi, če ga je potrebno ožeti. Ne smrdi. Ne morem verjeti. Moje majice smrdijo že, če jih samo iz omare potegnem.

Sklep – uspelo mi je najti proizvajalca očitno cenovno dostopnejše, vendar kvalitetne robe. Veseli me, da širijo ponudbo in dodajajo estetske in uporabne izdelke. Všeč mi je bolj individualen, “true”, ambiciozen pristop k prodaji, všeč mi je, da ženska kolekcija ni punčkasta in všeč mi je, da base layer ne smrdi. Všeč mi je, da Morvelo nudi izdaten popust pri ponovnem nakupu, če se skarambolirate, pustite nekaj kože na cesti in raztrgate njihove produkte. Vsaj enkrat bi lahko to že izkoristila.

Če si želite kupiti kaj iz njihove kolekcije, kliknite na link do 20% popusta 

Na mladih svet stoji

“Jedan, dva, tri, četiri, pet, šest, sedam, osam, devet, deset, jedanajst..” 

Kos tiramisuja, katerega sem v krogu družbe pridno žvečila, je zaradi presenečenja odpotoval nekam v dihalne poti. “KKkaako, kajj?” “Maksimillian zna nekaj srbohrvaščine, razume pa večino.” Naučila ga je gospodinjska pomočnica, ki ob prihodu v Vorarlberg pred dvanajstimi leti ni govorila nemško, pač pa se je z dojenčkom Maksimillianom pogovarjala v svojem materinem jeziku. Mali je seveda besede absorbiral sto na uro. Tako je danes dvanajstletni, čistokrvni bregenzerwaldski mulc, edini, ki razume srbohrvaško.

Poleg tega, da je popoln gentelman, brihten da se kar bliska in te vedno vljudno vpraša kakšno pivo bi spil, je to še en razlog zakaj bi ga najraje kar posvojila.

Moj tek za vozom

“Pred kom, pred čem ta punca beži?” Odgovor razkrijem nocoj.

Zakaj tujina? Za razliko od večine mojih vrstnikov, ki so komaj čakali, da se udeležijo ekskurzij, Erasmus izmenjav ali pa so v celoti študirali v tujini in prepotovali že tri četrtine sveta, sem jaz verjetno največji zapečkar daleč naokrog. Nikoli mi ni manjkalo ambicij, tudi pobegnem rada kam v neznano, vendar si nikoli nisem želela tujine. Dolenjska gruda je pač ena in edina, žrtvovala bi kvečjem selitev v drugo regijo znotraj države (registrska NM-NZ599 bi ostala, haha), toda to je tudi vse. Zato je bila selitev v tujino zame večji mentalni izziv, kot za ostalo mularijo.

Pa vendarle je prva obletnica bivanja v Avstriji tukaj in lahko zapišem nekaj iztočnic. Kaj mi je tujina dala?

• V prvi meri zaposlitev. V enem letu sem se naučila vse o risanju in branju armaturnih načrtov, prav vsak dan se naučim ogromno pri računanju stabilnosti betonskih, lesenih in jeklenih konstrukcij in uporabi različnih programskih orodij. Kolegi sodelavci in nadrejeni so mi pri tem v veliko pomoč. V pisarni si lahko postrežem tudi z veliko kvalitetne literature.

Projekt v Frastanzu. (foto: Geserbau GmbH)

• Odnos med zaposlenimi. Do sedaj nimam prav slabih izkušenj, sem mi je pa mnogokrat zazdelo, da v Sloveniji na delovnih mestih večina prav pazi, da ne deli znanja. Oziroma, da ga širijo kar se da skromno. Saj je skoraj vsak mlad, motiviran delavec…grožnja. Po pogovorih z ostalimi sklepam, da se na tujem dela drugače. Sigurno ne povsod, ampak razlika zagotovo obstaja. Odnos lahko opišem kot dostopen, prijazen in profesionalen.
• Učenje iz napak in konstruktivne kritike. Inženirji se učimo praktično do upokojitve. Biksamo ga kot vsi ljudje. Naučiti se sprejemati kritiko je težje kot se zazdi. Včasih bi se kar togotno vrgla po tleh. Ob odkritju napake, pri kateri srce razbija kot gong in zvečer pisarno zapustiš obupan, je težko pomisliti kako zelo ti bo nekoč koristila. Pa vendar so najhujše napake tudi take, ki jih nikdar več ne ponoviš. Učiš se in se naučiš.
• Tuji jezik. Če ne boš ničesar zinil, boš lačen. Največkrat gre počasi. Za obupat pa tudi ni.
• Iznajdljivost, pogumnost, trdo kožo. Vržen si v vodo in nihče ne opazi, da ne znaš plavati.
• Vztrajnost, disciplina. Spoznaš ju na faksu, v službi pa moraš biti z njima dober prijatelj. Ko sem prvič odprla avstrijski evrokod, so klobasaste nemške besede zaplesale pred očmi in preostalo mi ni nič drugega, kot da sem s slovarjem v naročju prevajala besedo za besedo.
• Kuhanje. Google najde približno 77.400 rezultatov v 0,58 sekundah na temo “hitri recepti”. Žar kjerkoli ob Bodenskem jezeru? V nekaj minutah.

• Popravljanje in vzdrževanje avtomobila, kolesa, računalnika. Vse se naučiš, če le dovolj hitro opaziš, da se za mali (osnovni) servis avtomobila v Vorarlbergu plača 300-400 evrov. Montaža snežnih verig. Vžiganje motorja s kabli. Montaža zvočnikov na makedamu pred trgovinskih centrom? Vse znamo.

• Hitre selitve. Tega se ne da opisati z besedami.
• Izpasti neumno. Ojoj, nikoli si nisem mislila, da se lahko tega navadiš. Včasih me popade smeh, ko pomislim na kako izmed trilijonov situacij, ko je bilo res neumno. Ampak kako že pravijo? “Bolje izpasti glup nego iz aviona.”
• Sprememba v ekstroverta. Ko sem v angleško govorečem okolju, sem goflja, da sama sebe presenečam. Ko sem v nemško govorečem okolju, se prav potiho preobrazim nazaj v introverta. Delam na tem.
• Sklepanje novih poznanstev in prijateljstev. Ker sem imela priložnost spoznati veliko zanimivih, prijaznih, inteligentnih, delavnih ljudi. Z vseh strani sveta.
• 13-urne vožnje skoraj brez postanka. S Twingotom. Pustolovščina, ki si jo zapomniš za celo življenje. Tudi hrbtenica je ne pozabi. Pa mačka Ina tudi ne.

In da odgovorim na začetno vprašanje: bežim pred Zavodom za zaposlovanje.