Mislim, da se vsi strašno veselimo dopusta. Vendar je gradbenemu inženirju zaradi tega vsaj dvakrat blazno žal: prvič, ker je treba zagotoviti vso ustrezno papirologijo vsaj za dva tedna vnaprej, in drugič, ker bo en teden po dopustu v pisarni vladalo izredno stanje. In, ker je vorarlberški sotrpin Rok dosti bolj priden kot jaz, me je dvakrat prehitel pri pisanju bloga in opisal naš pohod iz Bad Ragaza ter obisk opere.
Kdor me kolikor toliko pozna, ve, da moje srce pripada smučem in cestnemu kolesu. In zdi se mi, da sem vam dolžna pojasniti, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih.
Lobi je bil v preprosto premočan. Zrušila sem se zaradi enormnega psihičnega pritiska, katerega so (nevede) izvajali skoraj vsi okrog mene. Kazali potke in poti, ki jih lahko prebrodim. Nato sem na te iste potke postala pozorna tudi pri pohodništvu. Take, lepe potke, z norimi razgledi in neomejenimi možnostmi za nadaljnje raziskovanje. Dala sem skozi nekaj debat ob pivu. In potem sem ga kupila, mojega prvega MTB-ja.
Danes sem se na Krku prvič odpravila iskat kakšno fino makedamsko pot, da se počasi navadim na lastnosti kolesa. Našla sem makedam, našla sem konkretno kamnito pot, metalo me je kot lutko sem ter tja, zverinica pa je ubogljivo požirala grbine, luknje, kamenje in še kaj. Ko je težavnost potke presegala moje znanje, sem se hodeča peš ob kolesu čudila, kako me hrbet zaradi udarcev ne boli, kako ničesar še nisem uničila in kako lepo je, ko avtomobili ne švigajo mimo.
Če cestno kolo, zaradi punčkaste belo-roza barve, imenujem (Hello) Kitty, bom gorskega krstila kot Beast (Zverina). In dan je bil dober.
Dnevi se daljšajo, delovni čas pa še bolj. V gradbeni stroki postaja namreč izredno živahno; sneg kopni in smučarska sezona se bliža koncu, sončno vreme in na desetine projektov čaka na realizacijo (“Vem, da smo omenili jesen za začetek gradnje, vendar smo si premislili in v bistvu imamo izkop že skorajda narejen.” je trenutno eden najbolj modernih stavkov, ki se jih zasliši iz telefona in mene rukne infarkt), nekaj denarja iz sicer malo manj razkošne zimske sezone se je le nakapljalo in vsepovsod se objekti širijo, rastejo, gradijo novi in tako kot pravi Adi Smolar, “…čisto nič pri miru ni… je treba delat!”. Zato pa delamo. Desetke, dvanajstke.
Slaba tolažba za Bianchija, ki v kleti preždi marsikateri dan, če ga le ne postavim na trenažer in ob gledanju najljubše serije odvrtim nekaj intervalov. Trenažer je dobra iznajdba, vendar ne more nadomestiti odličnega gorskega zraka, ki se zareže ob hropenju v ta presneti klanec. Zato sem zadnjih nekaj tednov računala, se čudila in učila ter raziskovala kako narediti dovolj svetlobe okrog sebe, da bi lahko varno kolesarila tudi v popolni temi. Kot marsikaj do zdaj, se je tudi to področje izkazalo za znanstveno fantastiko.
Prišla sem do nekaj zaključkov. Ob nakupu kolesarskih luči se je potrebno vprašati za kakšno vrsto kolesarjenja jih potrebujete. Ali je to vsakdanja vožnja po mestu v šolo/službo (“commuting”) ali pa po popolni temi in pri večjih hitrostih. Pri prvih jakost same svetlobe ni tako pomembna (pomaga vam javna razsvetljava) kot je opaznost. Luči morajo torej dovolj nasilno migljati, da vas opazijo ostali udeleženci. Dovolj opazni morati seveda biti tudi s strani, zato ni odveč pozornost nameniti tudi temu koliko svetlobe svetilka meče pravokotno na smer vožnje.
Kolesarji, ki se gibljejo hitreje in v popolni temi, so druga zgodba. Potrebujejo namreč močno svetlobo, ob kateri pravočasno zaznajo morebitne ovire na cesti. Moj nasvet pri tem je, da če v temi kolesarite hitro in opravite tudi kak spust, se pri nakupu luči osredotočite na modele, ki imajo ožji, vendar daljši snop svetlobe. Če ste dnevni migrant na kolesu, si kupite luč, katere snop je nekoliko bolj razpršen.
Zasledila sem priporočilo, da za nočno kolesarjenje zadostuje 400 ali več lumnov. Torej lumnov in ne luxov. Lux označuje svetlobni tok na enoto kvadratnega metra, lumen pa prestavlja osvetljenost na nekem kotu oz. površini. Za boljšo predstavo kaj to pomeni v naravi, imajo nekateri proizvajalci na svojih spletnih straneh fotografije osvetlitve, ki jo dajejo njihovi izdelki in lahko jih med seboj primerjate.
200 lumnov in 800 lumnov (vir: grozljiv fotoaparat na mojem mobilnem telefonu)
Bistvenega pomena je tudi možnost različnih nastavitev osvetlitve – migetajoče, varčevalni način ipd., ter kapaciteta baterije. Zelo priročno je kupiti svetilko, ki se polne preko USB kabla, kar pomeni, da jo lahko napolnite na službenem računalniku med delovnim časom in se po službi varno odpeljete domov. Pri nakupu se pozanimajte o načinu pritrditve in morebitni vodoodpornosti.
Kar se svetilnosti tiče – na trgu se prodajajo tudi zelo močne luči. Tako zelo močne, da lahko motijo mimovozeče avtomobiliste. Take situacije vas ne naredijo bolj varne, temveč prej nasprotno – zelo nevarno je zaslepiti voznike! Vedeti je treba, da so določene luči v nekaterih državah ilegalne.
Ena od točk, na katero sem se pri nakupu ozirala, je možnost nakupa dodatnih nastavkov. Na primer za čelado. Tako bom lahko svetilko uporabljala tudi pri pohodništvu.
Večina zgoraj naštetega velja tudi za zadnjo luč, ki je enako, če ne celo bolj pomembna. Z močno in utripajočo bo kolesar viden že od daleč. Kot marsikdo drug sem tudi jaz mislila, da je moja cenena mini lučka strašno dobro vidna. Ko si z njo posvetiš v obraz, je precej dobro vidna. Ko jo pogledaš iz razdalje petnajst metrov, je sploh ne vidiš. V tem je poanta.
Žal sem ugotovila, da je kvaliteta svetil močno pogojena s ceno, torej več denarja, več muzike. Vidnost v temi je seveda možno izboljšati z dodatnimi odsevnimi elementi, ki jih nikoli ni premalo, vendar je dejstvo, da vas bo kvalitetna kolesarska luč pošteno kresnila po denarnici. Ko se spomnim na nočno kolesarjenje po Ljubljani, pri čemer se nikoli nisem posluževala luksuza v obliki luči in dodatnih kresničk na kolesu; pa tudi na kasnejše kolesarjenje pred službo ob štirih zjutraj z lučko, ki si ne zasluži tega imena, mi je sedaj jasno, koliko sem tvegala. Včasih se malo popraskam po glavi in se spomnim, da sem lahko vesela, da jo še imam.
Nisem sponzorirana s strani kateregakoli proizvajalca športne opreme (čeprav bi bila lahko, a me slišite, barabe???) in tole ni oglas. Rada pa delim koristne informacije in, če je med vami kak kolesar (rekreativni ali migrant v šolo/službo), ga bo morda naslednje zanimalo. Tudi sama se razveselim nasvetov glede opreme ali kolesarjenja.
Dolgo časa sem iskala določen kos kolesarske opreme in sicer brezrokavnik, ki bi imel dovolj zračen hrbet, da me znoj ne bi zalival, in hkrati prsni del neprepusten za veter, kar bi pri spustih zimski jakni dodatno pomagalo pri ogrevanju telesa. Pri poplavi proizvajalcev kolesarske opreme bi rekla, da najti pravo zadevo ne bo pretežka naloga, pa sem se očitno zmotila. Najti brezrokavnik s hrbtnimi žepi je skorajda nemogoče. Lecol izdeluje odličnega, vendar se mi zdi vseeno malce predrag. Zato sem prečesala internet, znane in manj znane znamke in po nekem naključju našla Morvelo. Kolesarska oblačila izdelujejo šele od leta 2009, vendar so na prvi pogled dovolj resni, imajo zanimiv dizajn, o kvaliteti izdelave pa sem prebrala nekaj spodbudnih stavkov s testov. Zato sem se odločila, da naročim brezrokavnik in “base layer” majico.
Majica je izjemno tanka, lahka in prosojna, pa vendarle se mi je zdela topla. Zlahka se jo zloži v priloženo miniaturno vrečko iz blaga in pospravi v žep. Brezrokavnik je sestavljen iz različnih materialov, umazano bele in črne barve, na pogled in otip dobre kvalitete. In s štirimi žepi na hrbtni strani. Spredaj neprepusten za veter, hrbet pa nekoliko bolj zračen. In sem šla na poskusno vožnjo v hrib.
Pri vožnji v hrib sem zaradi pretoplih oblačil do Neßlega že plavala v znoju. Tam sem obrnila in oddrvela navzdol. Brezrokavnik mi je res v veliko pomoč pri ogrevanju. Pri današnjih temperaturah ne potrebujem več niti polarnega buffyja, saj imam vrat toliko bolj zaščiten, ozko krojen brezrokavnik pa ne bo plapolal niti pri večji hitrosti, tudi za moj nekoliko daljši trup je še vedno dovolj dolg, da učinkovito pokrije ledvici.
Zanimalo me je kako jo bo odnesla spodnja majica. Dodobra premočena me niti ni presenetila, saj se izredno veliko potim. Zanimivo pa je bilo, da se je majica posušila dobesedno v nekaj minutah, tako, da me ni niti zazeblo. Predvidevam, da bi se ob daljši vožnji po ravnini ali spustu majica prav tako osušila. Neverjetno, mokra majica mi je do zdaj vedno prinesla zgolj in samo pljučnico. Ne glede na to, kako kvalitetna je bila. Še ena zanimivost – omenjeni base layer ne smrdi. Tudi, če ga je potrebno ožeti. Ne smrdi. Ne morem verjeti. Moje majice smrdijo že, če jih samo iz omare potegnem.
Sklep – uspelo mi je najti proizvajalca očitno cenovno dostopnejše, vendar kvalitetne robe. Veseli me, da širijo ponudbo in dodajajo estetske in uporabne izdelke. Všeč mi je bolj individualen, “true”, ambiciozen pristop k prodaji, všeč mi je, da ženska kolekcija ni punčkasta in všeč mi je, da base layer ne smrdi. Všeč mi je, da Morvelo nudi izdaten popust pri ponovnem nakupu, če se skarambolirate, pustite nekaj kože na cesti in raztrgate njihove produkte. Vsaj enkrat bi lahko to že izkoristila.
ha3i 