Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

Suzi je mačka in pol.

Sneži in sneži. Naslednji teden se menda obeta spet več kot pol metra snega. V preteklih dnevih je precej tudi deževalo, kar je popolnoma uničilo razmere za smučanje, vendar narava spet intenzivno dela na tem, da bo teren spet pripravljen na dričanje.

Bodimo realni – smučanje je nevaren šport. Smučar si lahko na mnogo načinov poškoduje okončine, toda naslednjega opozorila se nisem nadejala: pazi na padce v globok sneg. Četudi ne zadeneš skal ali česa podobnega, se pri padcu na glavo lahko zapičiš kot koplje. To pomeni, da razmere nekako postanejo podobne tistim, ko te zasuje snežni plaz. Sneg kar naenkrat postane pretežak, da bi se lahko izkopal ven in grozi ti zadušitev. Član našega delovnega kolektiva jo je odnesel brez posledic bolj zaradi srečnega naključja (ena roka je štrlela proti površju in mu je uspelo narediti zračni kanal) kot zaradi česa drugega. Dva metra (ali več) globok sneg je res puhast in nebeški, vendar ima svoje skrivnosti.

IMG_20160224_131441.jpg
Nima vsaka pisarna takega razgleda.

Včeraj smo si pripravili lazanja party, ki se je spet zavlekel pozno v večer. Družbo nam je delala luštna, debela in zelo družabna Suzi. Ta je zavzela svoj stol in se obnašala tako človeško, da sem bila kar v pripravljenosti, kdaj bo začela govoriti. Čez nekaj ur je trikrat z raskavim glasom zamijavkala, in takrat smo ji odprli vrata, da je lahko kot po urniku obiskovala še ostale stanovalce v hiši.

DSC_0082.JPG
Naša prijateljica Suzi.

Pogovor ji najverjetneje ni bil zanimiv – beseda je tekla namreč o gradnji v Vorarlbergu (trije siti inženirji za mizo, kaj ste pa pričakovali). Gradnja tu je še posebej stresna, ker je možnost opravljanja gradbenih del zgolj izven zimske sezone. Ropotanja in razgrajanja s stroji si med sezono zaradi gostov ne morejo privoščiti, četudi bi jim narava s snegom prizanesla… Zato je poleti tempo nor. Zanimivo je tudi, da je potresna odpornost stavb zaradi majhne možnosti potresov mnogo manjša kot v Sloveniji.

Kadar pa ne jemo, pijemo in čvekamo, večer preživljamo kot solisti. Poslušanje Chopina je očitno postal moj ritual. 1 ura in 56 minut je premalo…