La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

1

2

3

4

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

5

6

7

8

9

10

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

11

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

12

13

14

15

16

17

18

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

19

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

20

21

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

23

24

25

26

27

28

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

29

30

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

31

32

33

34

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

35

36

37

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

38

39

40

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

41

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

4243

You can be bitter or better.

8.2.2020

Ob šestih smo popadali s postelj, saj ni bilo časa za drnjohanje. Čez eno uro nas je namreč čakala dvourna vožnja iz Puerto Natalesa do Laguna Amarge – izhodišča našega trekinga. Ko smo zapustili Puerto Natales, smo se nekaj časa peljali po očitno tipični patagonijski stepi, enkrat vmes ustavili na razgledni točki od koder se je videlo gorovje Torres kamor smo bili namenjeni, nato pa dosegli začetek narodnega parka. Še preden smo vstali s sedežev avtobusa, nas je nagovoril tamkajšnji ranger, eden izmed mnogih, ki držijo red v tem nacionalnem parku. Na kratko nam je razložil pravila obnašanja in najbolj se nam je v spomin vtisnil stavek »You can be bitter or better«, kar lahko prevedemo in postavimo v kontekst kot: lahko kljubuješ in poskušaš kršiti pravila, lahko pa jih spoštuješ in poskrbiš, da si bo pokrajino ogledalo še veliko generacij za tabo. Nič od povedanega nas ni šokiralo, saj smo se že vnaprej dobro pozanimali. Brez ognja kjerkoli izven kampov, tudi šotoriti je prepovedano izven kampov, smeti se odnaša s seboj ipd. racionalne zahteve. Najprej smo se prijavili in plačali vstopnino, šele potem so nam dovolili prevzeti prtljago. Nato smo ulovili prvi možni transfer do izhodiščnega kampa, kamor nas je peljal nekdo z očitnimi dirkaškimi ambicijami. Makedam, luknje in prah so bili vsepovsod in to je od zdaj naprej komični simbol našega potovanja.

Ne morem reči, da smo štartali sveži in spočiti. Presneto težke nahrbtnike smo si zategovali okrog pasu, da smo čimveč teže nosili na bokih in ne ramenih, noge so bile po vseh dnevih sedenja nekoliko goveje, sonce pa je pripekalo skozi tipično tanek sloj ozona na tem delu sveta. Zadnji obiski dostojnih stranišč. Kazanje relevantnih papirjev na vhodu. Nastavljanje pohodnih palic in naglavnih pokrival. In smo krenili. 14 kilometrov se je sprva nekam vleklo. Tudi pot ni bila posebno fascinantna. Začelo se je na široki poti, ki se je zožala v gozdno, nato pa v peš pot. Še vedno je dišalo po civilizaciji, pa tudi po visoki travi in čistih potokih. Kamp Seron smo dosegli brez težav, prvič postavili šotore, spoznali nekaj pohodnikov, predvsem pa spoznali, da s tamkajšnjimi komarji ni heca. Takega napada od teh žuželk ne pomnim. Kakršnakoli obramba v smislu repelentov v spreju, mahanja in mlatenja je popolnoma neuspešna.

IMG_20200208_172307

IMG_20200208_182951

Kamp je bil sicer dobro opremljen s prostorom za kuhanje, sanitarijami, nekoliko zadet oskrbnik nam je prešerno odgovoril, naj šotore postavimo kar kamorkoli in da bo jutri enako (sončno) vreme, iz kuhinje je dišalo po dobri hrani, edino kar nas je ohladilo, je bila cena piva. Če se prav spomnim, dobrih deset evrov za pločevinko. Tudi nam, v Švici vsega hudega vajenim tlačanom, se je to zdelo oderuško. Potolažili smo se s požirkom slovenskega šnopca in romunsko palinko, obiskali bližnjo ledeno mrzlo reko in ob mraku bežali pred komarji.

Najbolj sem bila hvaležna, ko sem se stuširana in sita zavlekla v toplo spalno vrečo in brala knjigo na Kindlu, medtem, ko se je zunaj šotora začelo naglo ohlajati, komarji pa mi, zaradi mreže, niso mogli blizu.

9.2.

Mater, kako je bilo hladno ponoči. Kam se je izgubila vsa tista toplota, oz. bolje rečeno vročina, ki nas je pražila cel dan? Med oblačenjem v dnevna športna oblačila, si brundam, da bom naslednjo noč namesto navadnih bombažnih pajkic in kratke majice oblekla termo perilo. Jutro je bilo hladno, nebo oblačno in prav nič ni kazalo, da bi bilo vreme isto kot včeraj. Kljub temu se je bilo treba intenzivno namazati s sončno kremo. Z Grego sva pozajtrkovala ovseno kašo (mleko v prahu+voda+ovseni kosmiči), ki ni bila nikjer blizu ovseni kaši, kakršno pripravim doma. Pač poješ tisto kar imaš in upaš, da te bo kar se da najbolj nasitilo. In upaš, da bo nahrbtnik nenadoma lažji za dva kilograma.

Pospravili smo šotore in odšli na pot.

DSC_0074_1

DSC_0089_1

DSC_0081_1

DSC_0095

Iz kampa Seron do kampa Dickson je bilo relativno ravnih 19 kilometrov poti. Všeč mi je bilo, da do tega trenutka ni bilo gneče na poti. Tako bo ostalo verjetno vse dokler ne pridemo na južno stran, ki pa je precej bolj obljudena in obiskana. Med potjo se začutila ponavljajoče trenje in bolečino v mezinčku na nogi. Namesto, da bi se ustavila in nalepila obliž proti žuljem, kot bi naredil vsak razumen homo sapiens, sem situacijo ignorirala in šla naprej. »Če hoče biti žulj, pa naj bo. Kaj mi pa more?« Napaka.

Brez težav smo dosegli zelo prijeten in urejen kamp Dickson. Z veseljem ga uvrstim na moj namišljeni seznam najljubših krajev na svetu. Spoznali smo nekaj več popotnikov, s katerimi se bomo očitno vsak večer srečevali, saj smo namenjeni na isto pot. Večinoma so prijazni, zgovorni, vsak s svojo zgodbo. Zvečer smo se sprehodili nekaj minut stran do jezera Dickson, kjer smo prvič ugledali ledenik. Predstava svetlobe in oddaljenih padavin je bila v kombinaciji z ledom fantastična.

10.2.

Krajši, višinsko rahlo bolj zahteven dan zame postaja nočna mora. Mezinček na levi nogi me zverinsko boli. Celo pot skušam ignorirati bolečino in uživati v pogledu na nov ledenik, vendar si res oddahnem, ko prispem v kamp Los Perros, ki je definitivno bolj asketski, kot luksuzna kampa poprej. Pri hoji mi ne pomaga niti dejstvo, da sem se takoj preobula v crocse. Po rutinskem postavljanju šotora in poznemu kosilu, sem si končno snela nogavico: mezinček je zatekel skoraj na dvojno velikost, spodaj pa se je čez celo površino bahal ogromen žulj. Z ognjem sem razkužila švicarski nož in predrla žulj. Takoj, ko je začela iztekati oranžna tekočina, sem se počutila bolje. Nogo sem namakala v ledeno mrzlem potoku in upala, da bo do jutra žulj stvar preteklosti. Jutri nas namreč čaka verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja: 800 višinskih metrov navzgor, 1300 navzdol ter bojda enajst ur hoje. Nahrbtniki se nam ne zdijo nič lažji, kljub temu, da pridno jemo. Ranger v kampu nam je napovedal lepo vreme, nas opomnil nad uporabo sončnih očal in sončne kreme, saj bomo velik del dneva gledali v smer ledenika, ki zna biti v sončnem vremenu strup za oči. Rangerja smo vprašali tudi, kako kaj izgleda pot in v polomljeni angleščini je odgovoril, da je prvi del poti do prelaza John Gardner »uuuuuuffffff« težak, potem pa »flat and easy«. To torej pomeni, da bo vzpon, ki se začne praktično takoj po štartu iz kampa, naporen, predvidevali smo, da tudi spust s takšno maso na hrbtu ne bo trivialen, potem pa praktično sprehod po bolj kot ne ravninskem delu mimo kampa Paso (kjer nismo imeli namen prespati) vso do kampa Grey. Izi čizi. Baje.

Mezinček sem razkuževala in mazala z vsemi žavbami, da bi se do naslednjega dne vsaj malo zacelil in šla zgodaj spat. Za začetek pohoda smo namreč določili šesto uro zjutraj, predtem pa je bilo treba še pospraviti šotore in ostalo opremo.

DSC_0104

DSC_0113

IMG_20200210_021237

11.2.

Ob 6:15 smo začeli z novo etapo našega trekinga. Pot se je kmalu postavila navkeber in ni jenjala vse do prelaza John Gardner. Res ni šala hoditi nekaj ur navzgor z 20 kilogramskim lenivcem na hrbtu, vendar se mi vseeno ni zdelo tako grozno naporno, ko smo mislili da bo. Še posebej, ko nam je ranger obljubil, da je najhujši prav ta vzpon, vse drugo pa je milina.

Na prelazu smo dobili čudovito darilo v obliki fenomenalnega razgleda na ledenik. Malo smo pomalicali, fotografirali, vreme se je pripravljalo na dež in odločili smo se nadaljevati pot s prelaza proti kampu Grey. Kljub uporabi pohodniških palic, nam je hoja navzdol dodobra utrudila kolena. Poleg tega je bilo potrebno zelo paziti, saj je so bile nekatere stopnice precej visoke, podlaga pa spolzka. Seveda sem se enkrat konkretno zapeljala po zadnji plati.

DSC_0134

IMG_20200211_113451

IMG_20200211_121846

IMG_20200211_131753

Po dolgem spustu je šla pot nekoliko spet navzgor, pa navzdol, navzgor, navzdol… Uf, noge so postajale utrujene. Z Grego sva v dežju dosegla kamp Paso, ki je bil definitivno najbolj aksetski kamp od vseh. V majhni odprti kolibi, kjer je bilo dovoljena uporaba gorilnikov, se nas je nabralo kar nekaj pohodnikov, ki smo si pripravili kratko kosilo, da bi si povrnili moči in lahko nadaljevali nekaj, kar definitivno ni bilo »flat and easy«. V nadaljevanju sva srečala nekaj precej obnemoglih pohodnikov, ki so verjetno prav tako čakali na kaj lažjo pot. Nič ne de. Vsaj gozd je na srečo dobro ščitil pred dežjem.

IMG_20200211_170156

IMG_20200211_174029

IMG_20200211_182816

IMG_20200211_191109

Po devetih urah smo pridrobencljali v kamp Grey, kjer nas je čakala najeta sobica (v času našega rezerviranja so bila vsa šotorišča menda že zasedena, zato smo rezervirali eno od zadnjih razpoložljivih sobic), kar je bilo super. Tuš s toplo vodo in suha soba z udobnimi posteljami – kaj bi še rad? Oprali smo si obleke, jih poskušali posušiti v sobi in stuširani odšli na večerjo v kočo. Nekaj podobnega pire krompirju ter kuhan kos piščanca smo pomlatili kot sestradane zveri. Porcija je bila kar nekam premajhna.

DSC_0195

12.2.

V kampu Grey je majhna ponev, ki sem jo vlekla s seboj ves ta čas, končno prišla na svoj račun. Z Grego sva kupila nekaj jajc in jih za zajtrk spekla na gorilniku. V drugačnih okoliščinah bi rekla, da ni bil ravno kulinarični presežek, toda tisto jutro bi lahko obed kandidiral za michelinovo zvezdico. Na hitro smo skočili tudi do bližnje razgledne točke.

IMG_20200212_135606

DSC_0210_1

Po zajtrku smo se odpravili v kamp Paine Grande. Na poti nas je na desni strani še vedno spremljal ledenik Grey oz. posamezne ledene gore. Prvič smo tudi izkusili moč vetrov v teh krajih, čeprav imam občutek, da niso pokazali vsega kar znajo. Pot je znova prečkala hrib nad jezerom Grey, nabralo se je za kakih 400 višinskih metrov, vendar nikjer blizu strahote prejšnjega dne. Noge si niso niti približno opomogle in vsi predrti žulji ter vnete mišice so komaj sodelovale. Po nekaj dnevih pitja čiste, toda ledeno mrzle vode iz potokov, je tudi moje grlo imelo vsega dovolj in začela se je obupana borba z gnojem, ki je v sunkih letel ven iz pljuč. Oziroma iz kjerkoli že. Tudi glas je šel v maloro. Zato sem bila posebno srečna, ko sem v daljavi zagledala naselbino v obliki kampa Paine Grande, prestolnico vetra in lisic. Med prenočevanjem je bilo potrebno pritrditi vsak kos opreme (posebej čevlje) tako, da jih lisice niso odnesle. Te so precej večje od naših evropejskih in so očitno že vajene popotnikov, saj se je ena popolnoma približala šotoru in se namenila povohati (in odnesti?) vrečko z opremo. Kar se mene tiče, bi lahko okrog šotora hodili bigfooti in mamuti, pa se ne bi pustila motiti. Zaspala sem kot medved.

IMG_20200212_171555

DSC_0227

DSC_0235_1

 

Patagonija – prolog

Lansko poletje sem izkoristila priložnost in ob menjavi osebnih dokumentov naročila še svoj prvi potni list. Kot samooklicana zapečkarica sem vseh trideset let imenitno shajala z osebno izkaznico in verjetno bi še kakšno, če ne bi nekega dne Grega izrazil željo po potovanju »malo dlje, morda izven Evrope«. Seveda sem prikimala, saj sem si tudi sama potiho želela nekoliko bolj resnega potovanja.

Še zdaj ne vem točno, kaj se je skuhalo tistega pozno-poletnega dne med odmorom v pisarnah Leice (zaradi menjave oken in žaluzij so se v vročinskem valu tudi dobesedno kuhali), toda ideja je bila na pladnju: gremo na treking v Patagonijo. Četverici zainteresiranih se je v nekaj dnevih pridružila še peta oseba in kmalu je postalo jasno, da vsi – Grega, Nejc, Jarek, Simona in jaz – mislimo resno in da bo to prava slovensko-poljsko-romunska ekspedicija na jug Južne Amerike.

Na prvem sestanku smo se dobili in predebatirali okvirno območje, ki nas zanima (pokrajina je seveda ogromna in čudovita, dni namenjenih dopustu pa vedno premalo), ter se tudi dogovorili za okviren termin. V Patagoniji naj bi bil najbolj primerno obdobje za pohodništvo v januarju, februarju, delno tudi v marcu, ko je tam “poletje”. Poletje v narekovajih, saj je to daleč od poletja, ki ga poznamo v naši geografski legi. Po nekaj urah brskanja po internetu, knjigah in kartah, smo prišli do sklepov: zagotovo bomo obiskali območje Torres del Paine, morda tudi Fitz Roy in to se bo zgodilo februarja. Odpraviti se moramo za vsaj tri tedne. Zelo kmalu smo začeli s prosjačenjem za dopust pri vsakemu od šefov in lahko smo začeli z iskanjem cenovno in časovno najbolj ugodnih letalskih kart. Vsi smo predvidevali, da bo to še največji, oziroma edini problem. Oh, kako pošastno smo se zmotili.

Ker vsi bivamo v neposredni bližini železniške postaje, smo se hitro odločili, da krenemo iz letališča v Zürichu. Ni ga namreč čez udobje, ko se lahko usedeš na vlak in hitro pripelješ prav do letališča, ter se izogneš stroški parkiranja. V poplavi letalskih povezav smo na koncu izbrali Zürich – Madrid – Buenos Aires, ter notranji let iz Buenos Aires-a v El Calafate. Povratni čezoceanski let nas je olupil za kakih 750€ (k temu je treba prišteti še stroške izbire sedežev in podobnih nesmislov, ki te doletijo kasneje), notranji let pa približno 200€.

Odločili smo se, da zaradi fleksibilnosti, s seboj nesemo prav vso opremo – šotore, kuhalnike ipd., ter smo tako popolnoma neodvisni od morebitnih koč, kampov in urnikov. Hitro se je izkazalo, da je izven posebej določenih in postavljenih kampov prepovedano kampirati ali prižigati ogenj. Pozno v septembru smo po naključju ugotovili tudi, da je potrebno vsakega od kampov tudi vnaprej rezervirati za točno določen dan in, da je število pohodnikov v Torres del Paine zelo omejeno. Te omejitve so sprejeli v letu 2017, saj je območje postajalo pretirano obiskano in je bilo treba zavoljo narave nekaj ukreniti. To popolnoma razumemo! Težko pa je razumeti sistem rezervacije teh kampov, saj so v lasti treh podjetij in vsako od podjetij ima svojo, ne posebno dovršeno, spletno stran. Težavo predstavlja tudi samo načrtovanje poti, saj lahko v primeru skrajno neugodnega vremena, bolezni ali podobnega, celotna ekipa pohodnikov obtiči v kampu, medtem, ko bi v resnici morali prispeti že do naslednjega.

Seveda smo se takoj zapodili v detajlno planiranje poti za vsak dan posebej in poskušali rezervirati prenočišča. Sledilo je kar nekaj težav in slabe volje, saj smo bili terminsko močno omejeni z že rezerviranimi letalskimi kartami, prosta mesta v kampih pa so izhlapela kot bi mignil. Jarek je čudežno uspel rezervirati prenočišča za prvih nekaj zaporednih dni trekinga, za preostale pa smo praktično vsak dan preverjali ali se bo kaj sprostilo. To je trajalo vse do konca decembra, ko nam je uspelo dobiti še zadnje manjkajoče mesto. Rezervacije niso šala in jih strogo preverjajo. V primeru, da pohodnik nima natisnjenih vseh potrdil o rezervacijah, ga tamkajšnji ranger niti ne spusti v nacionalni park Torres del Paine. Zato vsakemu, ki se prav tako odpravlja v to območje, toplo svetujem, da si najprej rezervira prenočišča, šele potem letalske karte. Prosta mesta odfrčijo kot bi mignil! Skoraj tako kot prosta mesta pri vpisu na višje šole. Pri Fitz Royu teh problemov ni, saj kampov ni potrebno rezervirati. Tudi mesto El Chalten je tako blizu, da si lahko organiziramo dnevne ture in se vračamo prenočiti v to majhno mesto.

Ena od perečih zadev pri takih potovanjih so zagotovo fizična pripravljenost in oprema. Glede telesne pripravljenosti moram poudariti, da smo čez leto večino vikendov hribolazili na vse mogoče hribe in gore, opravljali daljše in krajše ture, plezali, ter tudi med tednom gorsko in cestno kolesarili. Fizično kondicijo je bilo potrebno le še nekoliko stopnjevati, kar smo dosegli s turnim smučanjem, tekom, nekateri s fitnesom, drugi s plesom v diskoteki… 🙂 Jaz ostajam optimistična in sem mnenja, da smo dovolj fit, da bomo dobro prestali 130km krožne poti v Torres del Paine z okrog 20kg težkimi nahrbtniki na hrbtu in nato nekaj malega še v območju Fitz Roy-a. Če le ne bo bolezni, žuljev, poškodb…

Kaj bomo vzeli s seboj, česa ne smemo in koliko približno bo tehtal nahrbtnik, bom najverjetneje opisala v naslednjem zapisu. Če ne bom, mi ne zamerite. Vsak dan se dogaja ogromno, med drugimi sem tudi v procesu menjave službe in je dan spet tipično prekratek.

DSC_0480

“Pojdi naprej, vedno naprej, popotnik!”

Naj vam na kratko opišem nekaj veličastnih. Začelo se je z epskim »napadom« na Altmann-a, zadnjega od še ne osvojenih vrhov v območju Alpstein-a.  Modro označena (zahtevna) pot, precej višinskih metrov, precej tudi dolžinskih kilometrov. Jure je prišel na kratek obisk v Švico in ga je bilo potrebno nemudoma nagnat v hribe. Odpravili smo se iz Wildhaus-a v višje ležečo dolino, prečkali pečine, pljuča so pekla ob strmem vzponu in nekaj previdnosti je bilo potrebno pri hoji po melišču. Na grebenu Nädliger sem malo zaskrbljeno pogledovala proti Altmannu in sedlo pod njim, ki je bil videti še zelo oddaljen, vendar nam je pot vseeno relativno hitro minila. Odločila sem se, da ne bom sledila fantom na sam vrh gore, saj je bilo tam kar nekaj izpostavljenih delov poti, in sem jih raje počakala na sedlu in se zamotila z grizljanjem keksov in poskušala ne zmrzniti v močnem, hladnem vetru.

IMG_20190928_105503

IMG_20190928_115954

IMG_20190928_141023

IMG_20190928_143858

IMG_20190928_144449

IMG_20190928_144043

IMG_20190928_155728

IMG_20190928_175102

Naslednji dan smo kimali, da ne bomo prav nič pretiravali in bomo utrujenim nogam privoščili sproščujoč sprehod po lihtenštajnskih gričih, kar se je, seveda, sprevrglo v adrenalina polnega borbanja z goro Ochsenkopf, ki jo nekateri ocenjujejo s T4, drugi pa s T5+. Glede na videno verjamem bolj oceni T5+. Pohodniške/gorniške poti v Švici namreč rangirajo od T1 (najlažja stopnja, skorajda pohodniška avtocesta) do T6 (zadnje kar se še lahko prepleza brez plezalne opreme). Ne vem za druge, saj so se vsi držali precej junaško, toda sama sem se v dolino spustila z velikimi očmi in s precej govejimi koleni.

Potem je prišel deževen vikend, prvi pravi deževni vikend po kar nekaj mesecih, ki sem ga temeljito izkoristila za kuhanje nenormalnih količin chili con carneja, pranje in likanje oblek, brisanje prahu ipd.

Muhasto vreme se je začelo popravljati in znova sem komaj čakala, da bo delovnega tedna konec. Za soboto sem začrtala kolesarjenje po Bregenzerwaldu, ki pa se je izkazalo za čisto malo bolj naporno, kot je bilo v začetku mišljeno. Opsala. Po četrtem vzponu sem pričakovala, da mi bo Grega vrgel bidon v glavo. Namesto tega je dostojanstveno grizel skozi wälderske vasi Langenegg , Krumbach, Doren in Langen, od koder se je pot končno nagnila navzdol v dolino Rena. Glede na število kolesarjev, ki me je prehitevalo na spustu, sklepam, da oblika michelinovega možiclja (=špehec), ki jo vztrajno prevzemam, ni najbolj aerodinamična. Od tam je bilo le še nekaj rutinskih ravninskih kilometrov, da so se noge »odvrtele« in…dan je bil znova dober.

Tisto nedeljo smo se ob šestih zjutraj že peljali proti kantonu Graubünden, pravcati obljubljeni deželi za pohodnike in gorske kolesarje. Napotili smo se v dolino reke Inn, ki se tu, zanimivo, ne imenuje Inntal (tako kot v Avstriji), temveč po retoromansko Engadin. Retoromanščina je eden od treh uradnih jezikov v tem kantonu, kar ga naredi edinstvenega v Švici. Retoromanščino bi lahko označili za mešanico italijanskega, portugalskega, nemškega in francoskega jezika. Je zelo zanimiv jezik, ki ga govori le še peščica ljudi na tem območju.

IMG_20191013_111411

Ob zgodnji jutranji uri nam je na prelazu Albula uspelo izprositi kavo pri oskrbnici koče, ki je ravno pomivala tla in pripravljala za nov delovni dan. Nas je čakal le še spust z avtomobilom do vasi La-Punt-Chamues-ch [izgovori se »lɐˌpʊnt tɕamuˈe:ʃtɕ«, oziroma nam poenostavljeno »lapunt čamuešč« – retoromanščina je nora!], kjer je bilo naše izhodišče. Nizke temperature in le rahlo dvigovanje terena sta poskrbela, da smo se le počasi ogrevali.

IMG_20191013_104612

Še sonce je bilo nekam zaspano. Po kilometrih široke makedamske poti smo prišli v dolino Val Chamuera, kjer smo se ustavili in preizkusili delovanje novega kuhalnika (zakaj smo preizkušali kuhalnik, bom opisala v enem od naslednjih zapisov). Glede na to, da nam je v močnem vetru in v zglednem času skuhal čaj, bi rekla, da je bil preizkus več kot uspešen. Pospravili smo za seboj in zagrizli v strm klanec, ki nam ni dal dihati 560 višinskih metrov, pri čemer smo lahko na levi strani občudovali zasneženi Piz Languard, 3263m.

DSC_0514
Pogled na Piz Languard.

 Naš gorski cilj je bil prelaz Fuorcla Muragl na 2891 metrih nadmorske višine, kjer smo si lahko na kratko odpočili in poklepetali z enim od maloštevilnih pohodnikov, ki smo jih srečali tisti dan. Vsepovsod je bilo opaziti prelepe jesenske barve in poglede v daljavo, nenavadne kamnine ter tudi majhno, čudovito jezero, zato smo kar v transu stopali navzdol in se enoglasno izognili vožnji v dolino z vzpenjačo. Kljub temu, da je bilo potrebno navzdol hoditi kar nekaj ur, moji koleni nista pretirano protestirali, saj pot ni bila zelo strma. V dolini smo počakali vlak in se pripeljali nazaj do parkirišča, kjer smo pustili avto. Prehodili smo 21 kilometrov in opravili 1250 metrov višinske razlike na eni izmed lepših, če ne celo najlepših pohodniških tur do tega trenutka.

DSC_0519
Kuhanje čaja sredi ničesar.

IMG_20191013_131259

IMG_20191013_140926

DSC_0525

DSC_0568

IMG_20191013_151411

IMG_20191013_170257

DSC_0572

MTB, ferata, švic in šnopc.

Do vikenda je bilo že vse zmenjeno, tako kot tolikokrat poprej: lepo vreme na sporedu, družba zbobnana, oprema pripravljena. Vstajanje ob šestih zjutraj tudi med vikendi je postalo nekaj čisto običajnega.

V soboto zjutraj smo naložili kolesa na avtomobile in jo pihnili v dobro uro oddaljen Davos, ki je postal malodane naše romarsko središče. Je izvor čudovitih kolesarskih trailov, pohodnih poti, na svoj račun prideš celo s cestnim kolesom. Druščina je bila res pisana – od »kolesa za na šiht«, do 16-letnega MTB seniorja znamke Santa Cruz, do najnovejšega Santa Cruzovega Bronsona (mimogrede, ime mu je Bronn) do mini Zverinice, ki seveda še vedno zvesto služi meni. 6 borcev je začelo borbo s hribom, ki nam je celo dopoldne utrujal mišice, kosti, vezi in možgane. Loviti tempo fantov ni bil ravno mačji kašelj in sopihala sem kot parna lokomotiva.

1

Razveselila sem se zgornje postaje vzpenjače Parsenn, kjer smo si na hitro oddahnili in začeli s kolesarjenjem po panoramski poti, na kateri smo se večkrat ustavili zaradi izjemnih razgledov (ni zastonj imenovana »Panoramaweg«!). Široka makedamska pot se je kmalu zožila v pohodno pot, ki je ponujala mešanico kolesarjenja in hoje ob kolesu oziroma nošenje kolesa, saj so določeni odseki prekašali moje tehnično znanje, predvsem pa sem izgubljala več energije, kot sem na začetku predvidevala. Tako, da sem morala ostati nekoliko previdna, pravo kolesarjenje nas je še čakalo.

Prečenje je minilo ob našem navdušenju nad pokrajino, izogibanju pohodnikov in uživanju med redkimi trenutki, ko je šla pot naravnost ali celo rahlo navzdol. Ker smo se namenili na prelaz Strelapass, je to pomenilo rahlo, vendar nenehno pridobivanje višinskih metrov. Ko smo dosegli kočo na Strelapass-u, smo si privoščili pošteno okrepčilo, nato pa razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sta jo tvorila Domen in Nejc, se je odpravila po makedamski poti iz Strelapass-a v dolino. Druga skupina, ki smo jo tvorili Grega, Žiga, Matthias in jaz, pa smo se odpravili precej naprej proti Chörbshornu. To je pomenilo dodatnih 250 višinskih metrov, občasno s kolesi na hrbtih, smo obšli vrh te gore, se ustavili ob koči/bivaku Chörbshornhütte, kjer smo se še enkrat okrepčali in se pripravili za spust. Priprava na spust je vsebovala tudi nekaj ekspresnih napotkov Žigi glede vožnje navzdol, saj je bila to njegova prva single-trail izkušnja. Že po nekaj metrih spusta je bilo jasno, da z Žigo ne bo večjih težav, saj se je pogumno lotil izziva, in zato smo se vsi prepustili čudoviti potki. Ta začuda ni bila posejana s pohodniki in nam je podarila prelep razgled in mnogo lepih zavojev – kot nagrada za celodnevni trud! Vreme je bilo ravno prav toplo, Matthiasu se je od radosti kar smejalo in tudi jaz sem bila vesela, ker sem ugotovila, da mi spust ne bo odžrl drobtinic energije. Grega je poskakoval s kolesom na slehernem kupčku zemlje kot je to zanj običajno in Žiga je medtem že ugotovil, da bo regres namenil nakupu MTB kolesa s polnim vzmetenjem. 😀 Skratka, bili smo otroško razposajeni, toda lepo vzgojeni. 🙂

Kot v transu smo se vrnili v dolino, kjer smo pobrali Domna in Nejca in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Naslednji dan smo se odločili, da se ne bomo izčrpavali s prenaporno športno aktivnostjo…zato smo se odpravili na samo pet-urno pohodniško-plezalno pustolovščino na avstrijsko Silvretto, bolj natančno na vrh Madrisella. Tja torej, kamor spadamo – na okoli 2500 metrov nadmorske višine, kjer se navadno najbolj fino počutimo!

V Gaschurnu smo se usedli v gondolo, ki nas je popeljala do planine Alpe Nova. Tam smo začeli pohod do izhodišča, ki je bil oddaljen dobro uro hoje. Svizcev žal nismo opazili, je bilo pa toliko lepega okrog nas, da je hoja hitro minila. Pod steno smo si namestili plezalne pasove in vse potrebno, ter se počasi odpravili po klinih navzgor.

Minilo je kar nekaj časa, da so se mi noge nehale rahlo tresti in da kovinski zvok po jeklenici drsečih zaponk ni bil več strašen. Bolj malo sem gledala pod noge, ker je bilo pod mano večino časa precej globoko brezno. Pogled naokrog je bil precej bolj prijeten in pomirljiv, tako kot bi sedela na Aladinovi preprogi in letela naokrog. V oddaljenosti se je slišalo čvekanje in smeh fantov, ki so, kot ponavadi plezali precej hitreje kot jaz, Grega pa je za mano potrpežljivo čakal, da sem na prelomnicah odbentila svoje in se končno premaknila naprej.

Ko smo dosegli prvo leseno klopco za počitek, smo opravili s tretjino zavarovane plezalne poti. Nisem bila še preutrujena, se je pa celodnevno kolesarjenje prejšnjega dneva precej poznalo na meni. Čisto rahlo me je zaskrbelo, da ne bom sposobna preplezati zadnje tretjine.

Odpravili smo se naprej, kjer je stena postajala bolj zanimiva – več naravnih oprimkov, več iznajdljivosti in moči, ter obenem varčevanja z energijo je bilo potrebno. V sekciji C/D, kar običajno ni nič težkega, je bilo še tokrat še posebej zabavno. Utrujenost prejšnjega dne ter konstantnega primanjkljaja spanca, je trkala na glavo in na mišice. Kot stara dizelska lokomotiva sem grizla naprej in prišla do še enega počitka, kjer so me že čakali fantje s prisrčnico. Ne vem ali je bil kriv požirek šnopca ali suha klobasica s kruhom – preostanek stene je bil lažji in vrha sem se resnično razveselila. Nagrajeni smo bili z razgledom vse do Piz Buin-a in še dlje, vključno s fascinantnim jezom akumulacijskega jezera Kops. In dan je bil znova dober.

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.

Snega je dost za fse.

Na začetku je kazalo, da bo tipičen, s snegom bogat januar v Vorarlbergu, vendar je tudi za tukajšnje, vsega vajene ljudi, nekoliko nenavaden. Take količine snega, ki je zapadel v samo nekaj dnevih, sicer že nekaj let ne pomnijo, če pa res gre za vremenske razmere, ki se zgodijo vsakih 30-80 let (kot trdijo mediji), bi se pa dalo še razglabljati. Wälderji so konec koncev vajeni res marsičesa!

Prvi delavni teden v letu 2019 sem v pisarni prebila večinoma sama, saj se sodelavci niso prebili do Schröckna. Zaradi obilice novozapadlega snega je namreč nevarnost proženja snežnih plazov prevelika, da bi pristojni dopustili promet po regionalki L200, zato je večina okoliških cest zaprtih oz. neprevoznih. Trenutno so od sveta odrezani Schröcken, Warth, Lech, Zug, Zürs, St. Gallenkirch in verjetno še kakšna vas. Nevarnost proženja snežnih plazov je bila prejšnji teden ocenjena s četrto stopnjo, ki so jo včeraj povišali na peto, najvišjo.

Kaj za prebivalce teh vasic pomeni biti odrezan od sveta? Vožnjo z avtomobilom se seveda odsvetuje. Če se že odpre katera od cest in je nujno opraviti pot, se priporoča avto opremiti s kako termovko toplega čaja, odejo in polnim rezervoarjem goriva. Snežne verige so za vozila na sprednji ali zadnji pogon obvezne, prav tako tudi topla in nepremočljiva obutev. Krajani so doma običajno dobro založeni z živili. Tisti, ki nudijo nastanitve z zajtrki, se morajo nekoliko bolj potruditi s pekovskim pecivom, ki mora biti seveda sveže. Zato skrbijo okoliške pekarne, ki v izjemnih razmerah razvažajo kruh kar s teptalnikom snega (ratragom), saj po cestah ne gre in raje prečkajo hribe.

Šole in vrtci so zaprti, zato wälderski podmladek uživa nenadejane počitnice doma in dela snežake. 🙂 Se šalim, mislim, da snežakov niti ne morejo delati. Lahko pa kopljejo rove.

Kakšna je trenutna situacija v vasi sicer ne vem natančno. Ob koncu tedna sem namreč obtičala pri Gregu v dolini, saj povratek v vas ni bil več mogoč in trenutno čakam na navodila, kdaj se lahko vrnem v Schröcken. Predvidevam, da je snežna odeja narasla na okrogle tri metre. Spodnje fotografije so nastale v četrtek, 10. januarja.

Občina opravlja odlično delo z obveščanjem krajanov preko whatsapp skupine glede zapor, dostave kruha, zaprtja šol in podobnega. Prav tako aplikacija Katwarn pomaga pri izdajanju opozoril in svetovanju glede na lokacijo na kateri se nahajam. Čemu torej toliko žrtev v Avstriji, predvsem na Predarlskem? Večina ponesrečencev je smučarjev, ki so smučali izven urejenih prog oz. po zaprtih progah (le-te so zaprte z dobrih razlogom!) in tudi najbolj napredna lavinska tehnologija, ki so jo nosili, jim pri tako nestabilni snežni masi ni mogla pomagati. Zato bo s smučanjem in krpljanjem  potrebno še nekoliko počakati.

Prisilni dopust je za nekaj dober – opravila sem nekaj nujno potrebnih stvari in nakupila zalogo hrane. Ne manjka mi ničesar drugega, le Ina, ki je ostala v stanovanju. K sreči sem stanovanje ravno pred nekaj dnevi opremila z novim avtomatskim dozirnikom hrane za mačko, ki ima vgrajeno kamero, mikrofon in zvočnik. Tako lahko občasno preko aplikacije na pametnem telefonu prekontroliram, če je z Ino vse v redu. Razen tega, da deluje osamljeno, ji ni nič hudega. Je sita in na toplem. Vseeno pa komaj čakam, da jo znova vidim v živo in pocrkljam. Inka, hang on there!

201901131613021547392382552

Les Arcs, MTB počitnice

V soboto zjutraj je kangoo že veselo brnel skozi precejšen del Švice vse do Francije, kjer se je začela naša gorsko-kolesarska pustolovščina. Pridružila sem se namreč druščini iz The Inside Line, ki so ta teden namenili kolesarjenju po najlepših potkah v Les Arcs-u. Po šestih urah vožnje iz Rheintal-a se je teren iz ravnine preobrazil v precej bolj hribovit in gorat relief, do koder vodijo izvrstne cestne povezave in avto se je končno ustavil na dvorišču pred prelepo, staro hišo pred katero je že stala Emily, naša MTB vodička. Glej ga zlomka, vsi najavljeni gostje smo prispeli skoraj istočasno, zato nam je Emily po dobrodošlici takoj pomagala pri nastanitvi. Po spoznavnem večeru (dva Slovenca, devet Britancev) smo se zgodaj odpravili spat, saj je bila že zjutraj na sporedu prva tura.

Ne morem reči, da mi ni bilo težko pri srcu, ko sem se peljala z žičnico proti vrhu. Praktično vsi v skupini so gorski kolesarji z izkušnjami in znanjem, od tega so nekateri tudi tekmovalci oz. nekdanji tekmovalci. Samo eno dekle je bilo popolni začetnik. In jaz nekje vmes. In nekako sem pristala v skupini z vsemi temi norci, ki so se prva dva spusta še nekako držali nazaj, potem pa so že vsi s kolesi poskakovali preko potočkov, lukenj, korenin, skakalnic in kaj vem česa še, medtem, ko sem se sama z izbuljenimi očmi obupano držala krmila, nisem zgrešila niti ene blatne luže, ob polnih in polovičnih padcih pridno nabirala modrice, sopihala, bentila, poganjala pedala, se valjala po blatu in kamenju, objemala drevesa, prosila kolo za odpuščanje, prosila zdravstveno zavarovalnico za milost in…in prikolesarila do konca, v dolino. In nemudoma sem hotela iti še enkrat!

DSC_0100
V ozadju se med oblaki skriva Mount Blanc.

Moram reči, da je nekaj fascinantnega v tem, da se počasi zarasteš v aluminijasto konstrukcijo kolesa, z njim sodeluješ in barantaš pri strmih, z luknjami in koreninami bogatimi potkami. Včasih so široke kot cesta, spet drugič čisto ozke in prepadne. Takrat je bolje preusmeriti pogled bolj naprej, kjer te »na varnem« že čaka skupina, s katero voziš, se malo pošališ, dobiš porcijo poguma in motivacije, ter nabereš nekaj energije za nov spust. Na nadmorski višini okrog dva tisoč metrov se bistveno lažje diha, rahel veter hladi pregrete kolesarje, vzmetenje se odpre in zabava prične (kot sem že namignila, je pojem zabave precej relativen). Kakih tisoč višinskih metrov nižje, ko se naš spust konča, pa je pokrajina razbeljena, tako kot naše zavore, ki so zmehčane in čigumaste, dlani pa v krčih poskušajo spustiti krmilo.

39064454_10160827209130327_6658514848692830208_n.jpg
Borci. (foto: Fi Caryl)

Naša vodička Emily nas je vodila tako po uradnih, urejenih MTB poteh, kot po »naravnih« poteh, od katerih so bile nekatere tudi bolj »domače« izdelave, kar je turo še bolj začinilo. Take poti niso označene in zato jih je s ceste praktično nemogoče opaziti. Videti je kot le še eno izmed mnogih grmovij, vendar ne – tam se skriva ozka, strma stezica, ki se izkaže kot posladek za izkušenega gorskega kolesarja. Za neizkušenega gorskega kolesarja se manifestira kot manjša količina prhke črne zemlje med zobmi (prav ste sklepali, pri enem izmed malce strmejših spustov sem z glavo zarila v to črno, gozdno prst).

Čeprav je bila velika večina vzponov opravljenih s pomočjo žičnic in šatla, nas je Emily včasih gnala tudi v hrib. To je pomenilo vneto poganjanje pedal, rinjenje kolesa ter nošenje kolesa na ramenih/hrbtu. Slednje je imelo še toliko večji vtis na celotno odpravo – pri dodatnih 14. kilogramih teže na hrbtu, so noge še bolj trpele, stopala so prav počasi stopicala po hribu navzgor, dihanje pa je spominjalo bolj na staro lokomotivo. Ko smo dosegli vrh grebena, smo se olajšano zgrudili v travo in sestradano pojedli malico, ki smo jo vsak dan spakirali v nahrbtnike.

39072582_10160827209905327_3085670265414221824_n
Ko ni šlo drugače, smo naložili kolesa na hrbet ali naročje. (foto: Fi Caryl)
DSC_0070
Funikular oz. tirna vzpenjača s katero smo se vračali v našo vas.
DSC_0076
Šatl, ki nas je popeljal v višje ležeče predele.
DSC_0082
Land Rover + dober voznik = ni bojazni, da kam ne bi “zlezli”

Vso hrano, vključno s tisto, ki smo jo pojedli tekom ture, je pripravljal David, druga polovica tandema The Inside Line. Občasno je vozil z nami, sicer pa je skrbel, da smo primanjkljaj kalorij uspešno nadomestili s slastnimi sendviči, doma narejenimi energijskimi tablicami, bogatimi britanskimi zajtrki in večerjami, ter kolači. Skratka, tip je pravcati kulinarični čarovnik. Skrbel je tudi, da v hladilniku nikoli ni zmanjkalo hladnega piva, kar pri toliko žejnih kolesarjih in vročini ni bila lahka naloga.

Sreda je bila namenjena počivanju, poljubni rekreaciji ali pa raziskovanju okolice. Ni nas bilo malo takih, ki se nismo mogli zadržati in smo vseeno odšli s kolesi v bike park. Končalo se je z novo kolekcijo modric, oteklin, popolnoma premočeno garderobo pa tudi Zverinica je potrebovala zdravnika, zato sem se naslednji dan odpovedala turi  in raje počivala ter sušila kolesarsko opremo. Med pitjem vroče kave in pogledovanjem skozi okno (deževalo je praktično cel dan), sem bila potiho zadovoljna, ker sem ostala doma. Ko so ostali člani odprave popoldne končno prispeli do koče, jih je bilo potrebno oprati kar s cevjo za zalivanje, saj je vsakega izmed njih prekrivala plast blata.

39003887_10160827210500327_7926845229804552192_n
Medtem, ko sem sama počivala, so se tile borci pogumno lotili novih spustov. (foto: Fi Caryl)
Untitled-1
Dobre volje in popolnoma umazani – to je gorsko kolesarjenje.

Zadnji dan je zaznamovalo lepo vreme, spektakularna tura in moj strah pred ponovnim padcem. Ta je namreč hromil moje gibanje, lovljenje ravnotežja, sproščenost in vse ostalo, kar bi mi pomagalo, da bi pot navzdol premagala bolje kot sem jo. Vendar so me Emily in ostali člani skupine potolažili, da se včasih tako zgodi in da je včasih zavoljo napredka potrebno narediti kak korak nazaj. Recimo, da je ravno to lekcija tokratnega zapisa.

DSC_0090

DSC_0131

DSC_0133

DSC_0141

38869783_10160827211815327_5867648152152047616_n
(foto: Fi Caryl)
38878182_10160827220090327_2142745349884739584_n
(foto: Fi Caryl)
38917937_10160827221445327_1959837909817229312_n
(foto: Fi Caryl)
38933081_10160827211095327_8888857967839936512_n
(foto: Fi Caryl)
38975589_10160827211230327_308282560549486592_n
(foto: Fi Caryl)

Vodička je nekaj odsekov prilagodila mojim sposobnostim in tako turo ohranila zanimivo za vse, tudi zame, kar je bila še ena izmed mnogih pozitivnih točk teh počitnic.

Moj načrt za prihodnje je vsekakor pridobiti še več znanja, izboljšati kako komponento na kolesu, kupiti še kak kos kolesarskih oblačil, predvsem pa se tudi v prihodnje udeležiti tako imenitnih počitnic!

 

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

53bb1701-3724-45e2-8a02-e696498b1c1f
Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

dsc_00651.jpg
Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

DSC_0073

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

marwees

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Untitled-1.jpg

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

MTB terapija v Vispu

Drznila sem si še enkrat pobegniti na podaljšan MTB vikend in v petek pozno popoldne je Kangoo že drvel proti švicarskemu kantonu Wallis, bolj natančno, proti Vispu. Po vseh pravilih bi morala tokrat vzeti s seboj cestno kolo, vendar je naključje prineslo, da sem se lahko za en dan pridružila celodnevni  vodeni MTB turi.

DSC_0180

Pot ni razočarala. Vožnja mimo vseh tistih jezer je ob sončnem zahodu še malo lepša kot sicer. Če ne bi bilo prisotnega strahu, da bova zamudila zadnji avtovlak proti Wallisu, bi se definitivno nekje ustavila in naredila bolj spodobne fotografije. Ker je prelaz Furka do nadaljnega zaprt zaradi zimskih razmer, je bil avtovlak tudi praktično edina možnost pri prečkanju tri in štiri tisočakov, ki so se še vedno važili z debelo snežno odejo. Splošno znano je, da so švicarske železnice dokaj drag način potovanja, so pa odlične na vseh točkah. Avtovlak v Kanderstegu vozi vsakih 10 minut in tako se izmenjuje presenetljivo veliko vozil sem ter tja. Pripelje te na obronek doline, v katero se spušča serpentinasta cesta in se zelo hitro spusti v prva naselja v Wallisu. Kot je kasneje pojasnil vodič, gre za enega (naj)bolj sušnih predelov Švice, kjer vse padavine sebično poberejo visoke okoliške gore, v sami dolini pa je možno kolesarjenje skorajda celo leto. Rastje in podnebje je tako že precej pod vplivom mediterana.

Namestitev tokrat ni bila tako razkošna, je bila pa morda še malo bolj simpatična. Mini lesena hiška v kampu je bila ravno dovolj, da je sprejela še vso prtljago, kolesi pa sta ostali kar v avtu.

Ko se je v soboto Grega odpravil na prvo vodeno celodnevno turo, sem sama dan začela bolj lenobno, pričela stopnjevati tempo s pomivanjem posode, brzinskim obiskom trgovine in urejanjem prtljage, nato pa padla na posteljo, prespala pol dneva in to je bilo pravzaprav vse od moje sobote. Preprosto manjkal mi je tak dan.

2018-05-19-16.43
Medtem, ko sem dremala. (foto: Mischa Crumbach)

 

Nedelja ni mogla biti bolj drugačna. Ob devetih smo se zbrali na železniški postaji, kjer se je usulo še na desetine gorskih kolesarjev in se najprej odpravili proti mestu, kjer smo vadili nekaj trikov, ki pridejo še kako prav. Jaz sem se učila dvigovanja zadnjega kolesa z namenom spreminjanja smeri v  ozkih zavojih (pivotiranje).

Sledila je huda borba za mesto na avtobusu. Namenili smo se namreč v Visperterminen, majhno vasico na 1378 metrov nadmorske višine. Visp in preostanek doline sta precej dobro pripravljena na horde gorskih kolesarjev, ki obiščejo ta kraj za več dni ali pa pridejo na dnevni izlet iz Züricha, vendar so kapacitete za prevoz koles včasih še vedno premajhne. Tako se je bilo potrebno vsako vožnjo boriti za eno od šestih mest za pritrditev kolesa na zadku avtobusa, sicer je bilo potrebno poiskati kasnejši, alternativni prevoz ali pa kako drugo destinacijo. Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj na avtobus ne pripnejo kakšne dodatne prikolice. Strma cesta se močno zoža, šoferji pa z glasnim hupanjem opozarjajo na morebitne nasproti vozeče naj se umaknejo.

Iz Visperterminen smo se na žgance povzpeli še za kakih 400 višinskih metrov, ko nas je ujela ploha, ki nekako ni prenehala. Preoblečeni v dežna oblačila smo se zapodili v gozd, kjer je bilo potrebno preplezati nekaj podrtih dreves, nato pa se je stezi pridružil davno nazaj urejen vodni kanal. Vodni kanali so tu v preteklosti igrali zelo pomembno vlogo, saj so napajali suho dolino s pitno vodo. Zanimivost tega traila je, da smo zelo počasi izgubljali višinske metre (delno tudi zato, ker sem bila zraven tudi jaz, haha), dež je ponehoval in temperatura je bila še vedno prava, da mi ni bilo ne vroče in ne hladno.

2018-05-20-12.05
Še od zime podrta drevesa. (foto: Mischa Crumbach)

IMG_3693

DSC_0197

Steza se je spremenila v tehnično nekoliko bolj razgibano in mi je v kombinaciji z vlago veselo kravžljala živce. Določene odseke sem prepešačila, določene prevozila, kakega pa tudi zarila. Ko smo prispeli v dolino, se mi ni zdelo zelo verjetno, da mi je ostalo kaj energije za preostanek dneva.

DSC_0203

Ker je bil naslednji avtobus proti Visperterminen že zaseden, smo se odpravili v vasico Aussenberg. Pričakale so nas lesene hiške, postavljene na kratkih lesenih stebrih, s ploščatim kamnom kot naležno ploščo. S to razliko, da to ni naležna plošča (recimo za razbijanje previsokih kontaktnih napetosti med stebrom in nosilcem), temveč enostavna, vendar izjemno učinkovita prepreka proti podganam in podobni golazni. Ta detajl je značilen za te kraje, drugje ga ne najdemo. V vmesnem, suhem prostoru so ljudje lahko shranjevali krmo in hkrati niso imeli težav z invazijo glodalcev v bivalnih prostorih. Genialno.

DSC_0208

Lotili smo se ozke, strme, travnate stezice, se podili za hišami in traila je bilo konec veliko hitreje, kot bi si želela. Zato smo hitro odpedalirali čez Visp do avtobusne postaje, kjer smo si le izborili mesto na avtobusu in znova odšli v Visperterminen. Zapeljali smo na stezo, ki pa je bila tehnično veliko manj zahtevna, veliko bolj tekoča in hitra, le z enim bolj izpostavljenim delom, je pa ponujala nekaj res fantastičnih pogledov na celotno dolino ter tudi okoliške vrhove. Oblaki so se končno razkadili in ko smo se peljali po stezici mimo vinogradov (ki so, mimogrede, najvišje pozicionirani vinogradi v Evropi!), je sonce naredilo res fenomenalno predstavo. Po koncu kolesarjenja sem pojedla steak in krompirček kot bi mignil.

 

2018-05-20-18.23
Vinogradi. (foto: Mischa Crumbach)

Pri celotni turi me je motilo le to, da občasno nisem vedela ali naj gledam v smer vožnje ali naokrog. Če bi se dalo oboje hkrati, bi bilo idealno. Tako pa sem na račun previdnosti včasih izpustila kak izjemen prizor tamkajšnje narave.

2018-05-20-13.53
Učenje zavijanja v strmini. (foto: Mischa Crumbach)

Posebno všeč mi je bilo tudi dejstvo, da so se vsi tisti kolesarji, ki sem jih videla na avtobusni postaji, nekako razkropili in na trailu ni bilo prav nobene gneče. Število ljudi, ki smo jih srečali, je bilo zanemarljivo. Obenem pa je v predsezoni gorskega kolesarstva žal tako, da steze včasih še niso počiščene od zimskega razdejanja, vreme pa lahko pred poletjem tudi nekoliko ponagaja. Tura z MTB vodnikom/učiteljem je odlična ideja, saj pozna tudi manj znane traile, ki so navadno še bolj čarobni, in dostope do njih ter alternativne traile. Prav pride tudi učenje tehnike, kateri bom verjetno v prihodnje morala nameniti nekaj več pozornosti.

V ponedeljek zjutraj sva spakirala in jo popihala nazaj proti Kanderstegu. Tam sva se zapodila v steno, ki se je dvigala nad slapom in tam ostala skoraj tri ure. Medtem, ko mi je bilo jasno, da bo prva četrtina stene nekoliko težja (D), me je predvsem presenetil preostanek, ki ima lažjo oceno (B/C), vendar mi prav tako ni deloval posebno lahek. Morda je bila kombinacija precejšnje izpostavljenosti  in navihane postavitve klinov, pri katerih je prišla do izraza moja hendikepiranost zaradi skromne telesne višine. Pri nekaterih klinih bi si z daljšimi nogami prav gotovo lahko pomagala. Sicer pa preplezane stene niti ne morem opisati z besedami, na vrhu je občutek, ko premagaš svoje strahove, res neopisljiv.

IMG_3702

IMG_3719

IMG_3723

IMG_3729

IMG_3730

IMG_3744

IMG_3753

IMG_3768

IMG_3819

IMG_3824