Pfänder in okrog Bodenskega jezera

Letošnji dela prosti dnevi so se preselili bolj na mesec junij in ko sem opazila strašno sončno vremensko napoved, smo nemudoma staknili glave in se posvetovali kam jo mahnemo.

V sredo zvečer smo se udeležili Hörbar Marktplatz-a, to je večer, ko se lokalne glasbene skupine naselijo v sleherni lokal in se prebivalci vorarlberške doline prebudijo ter družijo na prostem ali v zaprtih prostorih. Na brzino smo izkoristili priložnost in obiskali enega od t.i. lokalov, kjer se večino časa odvijajo zasebne zabave in je tako težko dostopen navadni raji. Pogled s terase na Dornbirn me je še najbolj spominjal na ljubljanski Nebotičnik. Večer smo nadaljevali v Wirtschaft-u, kjer nas je odličen bend zabaval do poznih ur.

Če ne bi prejšnji dan pri menjavi zadnje gume na kolesu pomotoma predrla zračnice, bi praznični dan zagotovo preživela nekje na kolesu. Tako pa sem doma zaman iskala rezervno zračnico in bentila čez kolesarsko trgovino, ki je bila, seveda, zaprta.

V soboto smo bili z lepim številom zainteresiranih dogovorjeni za pohod na Pfänder. Pfänder je le 1064m visok hrib točno nad Bregenzom, vendar ponuja resnično izjemen razgled daleč naokoli. Družba je bila super, razpoloženje prešerno, nebo brez oblačka, radler na vrhu pa ledeno hladen. Z eno besedo – perfektno.

Naslednji dan se je obetalo še malce bolj vroče vreme, ob sedmih zjutraj sem metala opremo v Twingota in se odpeljala na izhodiščno točko v Bregenzu od koder sem začela kolesarski krog okrog Bodenskega jezera. Vsaj polovico poti sem že poznala, držala sem se kolesarske poti, ki je tako makedamska kot asfaltna. Že na začetku sem dojela, da bo pot dolga. Pa ne zato, ker najkrajša pot okrog jezera meri 170 kilometrov. Če se pelješ s cestnim kolesom po makedamu, koncentracija ne sme pasti niti za hip. Sicer ne pade samo koncentracija, temveč tudi kolesar. Hitrost na makedamu je kajpak nizka. Opazila sem, da je večina Vorarlberga na kolesu, torej se mi obeta neznosna gužva. In se nisem motila.

Večino poti po švicarski strani do nemškega Konstanza je minila brez večjih pretresov, kljub vklopljenemu GPS-u mi ni bilo potrebno gledati na karto, saj ta del poti kar dobro poznam. Vendar sem že do Konstanza vedela, da je bila povprečna hitrost nizka, pred mano pa je bila še več kot polovica poti in ogromno godrnjanja čez pešce, kolesarje in živali. Pridno sem grizljala na pol stopljeno malico in uspelo mi je držati energijo na spodobnem nivoju. Potem pa v Konstanzu zablodim, se lovim, najdem neke klance, ki mi resnično niso delali usluge, vendar je bila cesta prelepa, sonce že visoko in prepustila sem se uživanciji. To je bil edini del poti, kjer sem se lahko sprostila in kolesarila tako, kot mi je najlepše – sama s svojimi mislimi, dobro muziko in lepo naravo. Popolno idilo je motil menjalnik, ki je kar po svoje metal verigo enkrat na višji zobnik, spet drugič na nižjega. Vem, lahko bi bilo huje, vendar po vloženih n-tih urah nastavljanja menjalnika, sem nekako pričakovala boljšo predstavo.

Kot vse na svetu, tudi to enkrat mine. Bolj sem se bližala Meersburgu, bolj se je gostilo. V Friedrichshafnu je bila že neznosna gneča, kolesarska pot je sestavljena iz slabega asfalta in granitnih kock, kar je preko popolnoma nevzmetenih vilic neusmiljeno udrihalo po mojih rokah in hrbtu. Glava je bila okej, noge so kar naprej poganjale, vrat pa je kar škripal od bolečin. Zato sem se po kalvariji z ostalimi udeleženci na kolesarski poti z olajšanjem ustavila spet pred Twingom v  Bregenzu.

Off-piste

V vorarlberških gorah se je začelo nekaj, čemur pravim dvojno veselje: še vedno je smučarska sezona, je pa dovolj toplo in suho vreme tudi za kolesarjenje. Zato si vikend razbijem na dva dela – v soboto smučam, v nedeljo kolesarim.

Sobotno jutro sem začela v naglici, da vsaj malo pospravim stanovanje, počistim mačji WC in posodice, da se pripravim na smuko in nekaj pojem. Zato sem ujela skibus šele ob 9:20. Uf, strahotna napaka. Skibus me je oropal kar nekaj dragocenega časa, saj je zaradi grozne gneče le-ta potreboval natanko eno uro (za 6km poti), da se je prebil na petkrat prenapolnjeno parkirišče v Saloberju. Zanimivo je, da sem skorajda, SKORAJDA, začela prav naglas godrnjati in komentirati, kaj se dogaja na cesti, tako kot mi je to v navadi. Vendar sem z občudovanjem zijala v skupino Nemcev, ki so s pregovorno toleranco spremljali kaos in zbijali šale. Morda so pred odhodom srknili kaj slastnega ali pa so pač drugače “naštimani”.

Kakorkoli – soboto sem namenila začetkom smučanja v globokem snegu, kar je obsegalo natanko tri neestetske zavoje, večinoma pobiranje in iskanje opreme po snegu, ter rdeča lica in izredno boleč ego ob priznanju, da o smučanju izven urejenih prog ne vem veliko oz. ničesar. Borbam in izobražujem se naprej, niti približno ne mislim obupati. Zakaj smučanje izven urejenih prog? Zato, ker ni smučarskih šol, majhnih in velikih otrok in nasploh ni gneče, ki je na tukajšnjih smučiščih včasih res nepopisna.

Odlično je preostanek sončnega dneva preživeti ob dobri malici in mačji družbi. Ina se sicer z velikim veseljem valja po zemlji poleg hiše, sneg ji pa prav nič ne diši. Ker je bila na koncu dneva bolj rjava kot črnobela, si je prislužila kopel. Odnesla jo je puhasta in dišeča, jaz pa z le eno prasko (je pa ta hudičevo globoka, rangira tam nekje okrog rane po rutinski operaciji).

 

Danes sem ob pogledu na termometer sklenila, da nimam česa iskati na snegu. Namesto tega sem se raje odpravila na kolo, cilj Bödele – hrib nad Dornbirnom, visok približno toliko kot Gorjanci. Zaradi katastrofalne odločitve, da bom pridna Zemljanka in se vozila po kolesarski stezi (hitro pozabljam) sem naletela na sneg in zemeljske plazove. Zato sem lep kos poti pretekla s kolesom na rami, tako kot že mnogokrat do zdaj.

IMG_20170312_214246_266

Na vrhu ob čudovitem vremenu in razgledu hitro pozabiš trpljenje, vendar je dejstvo, da je vzpon z bregenzerwaldske strani precej razvlečen in neusmiljen. Dornbirnska stran je še bistveno težja.

Tokrat sicer brez diabetične kome, vendar mi je super-kaloričen mlečni riž (z žlico, pardon, zajemalko Nutelle) po koncu dneva izjemno prijal. 🙂

Steingarant.

Ob novem letu si rečem, da bom to leto privarčevala eno bizarno vsoto denarja. Čez tri tedne se derem, da si moram kupiti novo kolo in naslednji dan kupim smuči za…bizarno vsoto denarja. Odlično mi gre.

Toda smučanje je z novimi smučmi dobilo novo dimenzijo in z visoko zavihanim nosom se vlečem skozi Oberlech in Lech (če si pri ponosnih lastnikih avtomobilov lahko predstavljate vožnjo z odprtim oknom, skozi katerega malomarno visi roka s čikom, obe sprednji meglenki pa sta prižgani, si lahko predstavljajte tudi kako se na smučeh pelje ultra ponosna lastnica novih dilc). Zato, ker se lahko. Ker imam, dame in gospodje, po trinajstih letih nove dilce. Lech je pač tak, da imajo vsi rilce visoko v luftu, pijejo frdamano drago kavico, jaz pa navdušeno fotografiram tudi všečno urejene WC-je, ker pač “nije žvaka za seljaka” in v Lechu je lahko čudovit celo ta starodavni zbiralnik človeških izločkov.

DSC_6591.jpg

Lech sem omenila že večkrat, ampak šele postopoma dojemam kako monden in znan je med bogatuni, ki jim tukaj uspe zapraviti 40 tisoč evrov tedensko ali več.

Sedežnice so ogrevane, kar ni več nobena novost, ampak vseeno. Uglajeno in elegantno te odpeljejo na vrh. Ne tako kot dvoseda sedežnica na Krvavcu, pri kateri se nehote vprašaš, če te je odnesla sedežnica ali Matilda.

Tudi kar se snega tiče je trenutno Lech bolje založen kot okoliški kraji. Nekaj čudnega se dogaja s tukajšnjimi zimami. Tistih 1,25m snega je skoraj skopnelo, na vidiku pa ni večje snežne nevihte. Zato sem žalostno in prav z novimi smučmi ugotovila, da ni več “schneegarant” (slogan, s katerim se ponašajo tukajšnji kraji. Schnee=sneg), temveč “steingarant” (stein=kamen). Vendar mi vseeno vsak vikend uspe naresti zavidljivo število smučarskih kilometrov.

Ina

(poskušam ignorirati ropot v kopalnici, ki ga povzroča nihče drug kot moja nova in edina cimra, mačka Ina.)

Tole bi se lahko bralo kot oglas. Pa se bo najbrž kot šund.

Ime ji je Ina. Je žlahtne domače sorte. 5 mesecev stara. Bolj živa od živega srebra. Ko ji vržeš žogico, jo prinese nazaj, česar niti naša haskica Kaja ne naredi. Zna prav na glas renčati kot pes, mijavkanje je pa bolj klavrno. Rada se igra skrivalnice izza vogalov, pri čemer ne veš kdo se bolj koga boji.

dsc_6563

Neskončno razvajena se rada valja po naročju, občasno grize, prdi in še vedno vestno gostuje ušesne garje (delamo na tem). Je mnenja, da edina prava pitna voda izvira v straniščni školjki. Sovraži oprsnico, nad kopanjem je navdušena kot vsaka povprečna mačka (t.j. ne mara kopeli). Ob provokacijah smešno nagiba glavo in poškili z očmi še malo bolj kot sicer. V rekordno kratkem času me je naučila strogega pospravljanja vseh mogočih kablov, drobnarij, baterij, kamer, telefonov in podobnega, saj vse možno kandidira za igračo desetletja.

 

Ko sva se peljali nazaj, “Nazaj v planinski raj”, v Vorarlberg, nisva bili oboroženi le z živalskim potnim listom, čipom in cepivom proti steklini. K sreči sem vzela dovolj mačje hrane, ki je bila na dosegu roke, plastenke vode, posodice in pravcato mačje stranišče, da sva preživeli brutalno, 13-urno dramo od vožnje po tako sončnem vremenu, kot po snežni nevihti. Mačje stranišče se je odlično obneslo. Ina je z obupanim mijavkanjem signalizirala nujo, jaz pa sem ustavila avto in jo izpustila iz transporterja. Ko je navdušena zarila pridelek v pesek, sva lahko odpotovali naprej. Skulirano, kot bi trenirale več let. Če ne bi bilo peska, bi bila zadeva precej manj elegantna. K sreči se je tistega dne Ini tudi čudežno umirila prebava in nisva doživeli njene, zdaj že znamenite, Plinske Bombe. V tako majhnem avtu bi bilo to gotovo smrtno.

Ker je to Inina prva zima, šokirano gleda neko čudno, belo, penasto strukturo, ki je prekrila vso okolico. Lahko si le mislite, kako je zazijala na 125cm debelo snežno odejo, ki nas trenutno ovija v Schröcknu.

received_1908914249339569
Post-smučarsko poziranje pred lepotcem Mohnenfluh-jem.

“Run, Forrest, run!”

Vse kaže, da bo jesen precej lepša kot je bila spomlad. Za mano so hladni, toda sončni dnevi in tudi naslednji teden bo večinoma lep. Zato vsak prost trenutek izkoriščam za gibanje v naravi.

Danes sem jo mahnila na hribček, katerega imena na karti sploh ne najdem-na smerokazih pa je pisalo Haile/Haite/Heite, ne spomnim sem več dobro. Pot se začne takoj za hišo, kjer je potrebno po stotih metrih prečkati edini pašnik, ki še “obratuje” konec septembra. Krave so me dokaj začudeno gledale, jaz pa sem delala hitre in boječe korake. Krave so bile vedno del mojega življenja in pri nas doma so bile prijazne, razvajene in brigale so se zase. Zato ne vem od kod mi nenehen strah, ko prečkam pašnik s temi simpatičnimi prežvekovalci. Naj bom sama ali v družbi, najraje se pašnikom izogibam.

Verjetno se bojim krav, ker sem nekoč prebrala, da je statistično precej večja možnost, da te ubije krava kot marsikatera druga žival, brala sem tudi o agresivnosti goveda in nenazadnje je bilo v Avstriji zaradi njih zabeleženih že kar nekaj žrtev med pohodniki. In če dobro pomislim, me tudi na Irskem niso prav lepo sprejele. Opažam, da ima tukaj večina krav odstranjene rogove, vendar kaj ko je morilsko orožje pravzaprav njihova teža, s katero poteptajo žrtev. In krave so tu kar dobro porejene.

Zato sem še bolj sumljivo merila na njih, one pa name. Z olajšanjem sem zaprla ogrado za seboj in se zadovoljno zapodila v hrib. Na vrh sem prišla 45 minut pred časom označenim na tabli, zato sklepam, da je bil trening soliden.

G0011636.jpg
Levo za mojo glavo Höferspitze, v sredini je Mohnenfluh, v dolini pa Schröcken.

Sestop je bil otežen, saj sem zaradi slabo vidnih označb kar nekajkrat zašla. Problem je, da so markacije popolnoma obledele, “potka” pa ni samo ena, temveč jih je zaradi ovc in krav čez poletje mali milijon. Vse je poteptano.

Na poti nazaj sem morala spet prečkati pašnik, opazila sem, da nekaj bližnjih krav leži in prežvekuje, dve kravi pa sta se še vedno pasli nekoliko višje na hribu. Zdelo se je mirno, zato sem v ritmu glasbe, ki mi je igrala na ipodu, drobencljala čez pašnik.

Nenadoma sem s kotičkom očesa zagledala, da se je ena od krav zapodila po klancu navzdol z neverjetno hitrostjo in naravnost proti meni. Vedno sem bila borbena in v šoli pri športni vzgoji sem vedno dala vse od sebe. Toda tole danes je bil pa šprint, ki se ga ne bi sramoval niti Usain Bolt. Nisem uspela niti pokukati čez ramena, slišala sem le topotanje nečesa težkega za seboj, svojih korakov nisem slišala, zato sklepam, da sem kar poletela, ko sem se končno vrgla skozi ogrado, tekla kar naprej in se za vsak slučaj ustavila šele pred vrati stanovanja.

Danes so se tako uradno zaostrili odnosi med Sanjo in kravami. Premirje se prekinja za nedoločen čas.

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

1
Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

14203091_342331626103203_1150710943165436068_n.jpg
Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

14233214_1311725962184855_3454867453487578953_n.jpg
Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

20160910_215940.jpg
Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?

Kravji bal

Prvega septembra krave tradicionalno zapuščajo planine. Opazila sem le manjšo skupino, ki je lagano-sportski zavzela celo širino ceste, zato sem sodelavca vprašala kje je preostala milijarda krav. “Ostale bodo izkoristile še nekaj dni v planinah, potem jih bomo pa prav tako pospremili v dolino.”

Seveda je bil včerajšnji dan pravi kravji bal, z žurko ob koncu dneva. Čeprav je bil četrtek in se je zvečer precej shladilo, se je zbralo ogromno domačinov, ki so bosi ali pa z lesenimi cokljami skakali naokrog ter plesali. Neverjetno razigrani postanejo tile Avstrijci, če je le kak sodček piva zraven. Lederhose, dirndli, klobučki – nekateri s samo kako vejico, drugi pa razkošno okrašeni, da ga je glava komaj nosila. Vprašala sem Martina kje ima svoj klobuk in rastlinje na njem, pa mi je razložil, da ima tudi to posebno tradicijo in pomen.

Kdor ima klobuk z zataknjeno vejico, pomeni, da je občasno v planinah pasel in pazil na krave. Kdor ima cel herbarij na glavi, pomeni, da je bil v planinah priden prav celo poletje. In ne, ne gre za mešano rastlinje, temveč za rožmarin, ki tukaj pač ne raste za vsakim vogalom. Zato se je tradicija obrnila še v eno smer: vejice rožmarina lahko ukradeš od drugega pastirja in zadeva je šla tako daleč, da se krade vsepovprek. Včasih poseže vmes celo policija. Zato je postalo toliko bolj zanimivo, ko smo predlagali Zisisu, naj pripelje prikolico rožmarina iz Grčije in ga bomo na črno prodajali tukajšnjim pastirjem. Kjer drugi vidijo tradicijo, jaz vidim biznis! In tako bo Zisis naslednje leto postal tajkun…

img_0987-650x435
Pastirice, pastirji in krave. (vir: vol.at)