Ker sem po operaciji stopala prisilijena za nekaj tednov omejiti dnevno kilometrino na relacijo hladilnik – WC – sedežna garnitura – hladilnik, sem temu primerno živčna vsakič, ko vidim, da zunaj sije sonce in pomirjena vsakič, ko vidim, da dežuje. Moje splošno godrnjanje je sicer še naprej neodvisno od vremenskih razmer. Nikakor se ne morem navaditi na dejstvo, da čas mineva izjemno hitro, devet mesecev letošnjega leta je že minilo!
Ne morem reči, da se od pohodniške sezone 2021 nisem poslovila v stilu – po treh dneh je bil kraljevski muskelfiber še tako zelo živ in prisoten, da mi je bilo kar nerodno. Bolečine v mišicah sem čutila še peti dan. Neverjetno. Kot, da bi celo leto vse dneve preležala na kavču.
Ampak na stvar lahko pogledam tudi z druge strani: pred nekaj tedni se mi je zdelo 2300 višinskih metrov hoje navzdol čista znanstvena fantastika, nekaj kar bi se v najboljšem primeru končalo z jokom. Hoja navzdol po 10 urah na terenu je zame agonija, ki mi kvari vsak, naj bo še tako lep izlet v gore. Hojo s Falknisa lahko recimo okarektiriziram samo z besedo “agonija”. Nekaj k temu pripomore abstraktna anatomija mojih stopal, delno pa tudi pol številke premajhna obutev.
Zato sem vrgla debel denar v nakup malce drugačnih pohodniških čevljev – hibrid med klasičnim pohodniškim in treking čevljem, z agresivnim podplatom, vseeno tehta borih 515 gramov na čevelj. Občutna sprememba tako v denarnici kot pri hoji.
Nato smo napadli Säntis z drugačne, vendar verjetno ene lepših smeri – preko Silberplatten na Säntis, po Lisengratu do koče na Rotsteinpassu in potem vrnitev v Laui. “Tile šolnčki so pa fini.” Črna luknja v denarnici je že pozabljena.
Šele naslednji vikend smo se odločili napasti Calando. Haldensteiner Calanda (2804 mnv) je vrh masiva, ki se dviguje nad mestom Chur, glavnim mestom kantona Graubünden. To je kanton, kamor romamo praktično vsak vikend, saj je fantastičen za gorništvo, pohodništvo, gorsko kolesarstvo… Mimogrede, po Calandi se imenuje tudi izvrstno pivo. 🙂
Vzpon iz Vättisa je tako bizarno strm, da sem se nekajkrat v obupu zasmejala, toda višinski metri so se kar sami od sebe topili. Vremenska napoved se je vmes seveda popolnoma zasukala, približeval se je dež. Veliko dežja. “Jst ne bi šla nazaj dol po tej strmi poti, še posebej ne, če bo mokro po tleh.” Strinjali smo se, da stopimo naprej – kako hudo pa je lahko? Saj nismo iz cukra!
Izkazalo se je, da ne gre samo za nekaj dežnih kapelj, temveč kar obilno deževje. Not good. Dež nas je pral, veter hladil, megla se je spustila in zmanjšala vidljivost… Dva planinca pred nami obrneta in gresta nazaj, mi smo ob spoznanju, da nas čaka še 300 višincev do prelaza, stopili še bolj trmasto naprej. Piha, dežuje. Seveda kmalu obžalujem dejstvo, da sem si iz neznanega razloga med pakiranjem opreme premislila in dežne hlače pustila doma.
Prišli smo na preval od koder do vrha ni več daleč, kvečjem kakih 150 višincev, vendar smo se kljub temu enoglasno odločili za pot naprej proti SAC koči Calandahütte, ki se je nahajala 700 višinskih metrov nižje.
Spuščali smo se na drugo stran, kjer je bilo čudovito zavetje in je dež ponehoval. Obleke so se zacele sušiti, ugotovila sem, da je Gore-TEX jakna z odliko opravila nalogo in dobre volje sem dosegla kočo, v kateri so bili tudi drugi premraženi pohodniki in lovci. Vroč čaj, kava in tipično izvrstna gorska hrana so nas pogreli in nahranili za naslednjih 1500 višinskih metrov hoje navzdol. Moram reči, da tokrat pri tem nisem imela posebnih problemov, bolečine v kolenih in stopalih so bile sprejemljive, sem pa čutila precejšnjo utrujenost mišic in sem se do doline že sprijaznila z dejstvom, da se bom na poseben način spomnila izleta vsakič, ko bom v službi vstala s pisarniškega stola.
Odločili smo se, da Calando naslednje leto spet obiščemo, zagotovo osvojimo vrh in si tam vsak od nas privošči Calandin radler. 🙂
Izvrstna ideja je bila, da smo se na pohod odpravili z javnim prevozom, saj mi na poti nazaj ni bilo treba skrbeti za ohranjanje koncentracije za volanom oz. da mi kot sopotnici ne bi bilo slabo med vožnjo. Železniske povezave oz. usklajenost vlakov z avtobusi je v Švici naravnost imenitna in zelo si želim, da bi podoben sistem uvedle tudi Slovenske železnice.
Če noge trenutno nekoliko mirujejo, ne morem isto trditi za možgane oz. prav z veseljem napeto tuhtam, kaj od (športne) opreme mi še manjka, kaj bom prodala, kaj kupila in najpomembneje, kaj bomo počeli naslednje leto. Toooliko idej in tako zelo malo dni dopusta…
ha3i 