La vita è bella

16.2.

Že dopoldne smo opravili s čilsko-argentinsko mejo in se peljali nekaj časa po makedamu, nekaj časa po asfaltirani cesti. Ustavili smo se na osamljeni, daleč naokrog edini bencinski črpalki, okrog katere se je vila dolga vrsta avtomobilov. Pot se mi je nekoliko bolj vlekla, pa še avtobus je bil manj udoben. Okrog druge ure popoldne smo končno prispeli v El Calafate, kjer smo se takoj zapodili v smer, kjer se je nahajal apartma, ki ga je Jarek prejšnji večer rezerviral za dve nočitvi.

Lastnik nas je v polomljeni angleščini pozdravil, odklenil prijetno stanovanje v dveh etažah, nam razkazal prostore in radovednost ga je premagala, da je v španščini vprašal Simono kaj imamo namen početi v El Calafate. Ta mu je odgovorila, da si nameravamo ogledati ledenik Perito Moreno in Sergio je takoj zastrigel z ušesi. Nekaj telefonskih klicev kasneje je Sergio uredil, da se je delavka turistične agencije kljub nedelji še isto popoldne oglasila pri nas in uredila vse potrebno, da smo se lahko naslednji dan ob sedmih zjutraj odpeljali na celodnevni izlet. Imeli smo srečo, saj se je običajno potrebno prijaviti na izlet vsaj tri dni vnaprej, mi pa nismo imeli namena ostati v El Calafate več kot dan in pol. Izlet niti približno ni poceni, saj stane 16.780 argentinskih dolarjev, kar znese okrog 255 evrov, ki pa je vključeval lunch-paket za cel dan. Zelo me je zanimalo, če bo izlet ceni primerno lep.

Po zaključenih formalnostih okrog ledeniškega izleta, smo se odločili, da je čas za nakup hrane in iskanje pralnice, ki bi nam oprala naše prepotene in umazane obleke. Pri hrani smo, seveda,  pretiravali. Pivske steklenice, sladke in slane jedi so kar letele v košarico v majhni, toda dobro založeni trgovinici. Nedaleč stran je bila pralnica, ki je na naše začudenje obratovala v nedeljo pozno popoldne. Žal sta nam zaposlena kmalu pokazala, da oblek ne bo možno oprati isti večer in naj pridemo naslednji dan. To ne pride v poštev, saj smo bili naslednji dan cel dan na poti in smo potrebovali oblačila. Vseeno smo se zahvalili in se odpravili ven, kjer smo debatirali kaj naj storimo. Po nekaj minutah je prišel ven eden od zaposlenih in rekel, da sta našla čas za pranje in sušenje naših oblek. Mišljeno je bilo sicer pranje s hladno vodo, vendar smo bili vseeno presrečni, ko smo uro in pol kasneje zbasali čisto in suho obleko v vreče in se odpravili v apartma. Obleči oblačila, ki nosijo sled vonja po detergentu je bilo nekaj božanskega. Zvečer smo znova izkoristili priložnost, da pojemo nekaj kvalitetnega in La Tablita je potrdila status drage, vendar izvrstne restavracije v El Calafate! Perfektni steaki, odlično vino, slastne sladice. La vita è bella.

17.2.

Malo pred sedmo zjutraj smo prevzeli lunch-pakete in čakali na dogovorjenem mestu. Prišel je minibus iz katerega je skočil vodič, ki je preveril naše prijave in nas med vožnjo nagovoril. V tekoči angleščini nam je predstavil program in nas s svojim entuziazmom v trenutku začaral, da smo z zanimanjem čakali, da zapeljemo v narodni park Los Glaciares. Med vožnjo smo izvedeli mnogo zanimivosti, predvsem sem se potolažila z dejstvom, da spada ledenik Perito Moreno med tiste »žive« ledenike, ki se redno obnavljajo, se torej ne krčijo.

Pogled na ledenik je bil fenomenalen. Najprej smo si ga ogledali z zgledno urejene ploščadi in pešpoti, ki vodijo precej daleč naokrog. Vseh seveda nismo uspeli prehoditi, saj smo imeli na tem mestu le eno uro časa za ogled ledenika s čelne strani. Všeč mi je bilo, ko je vodič omenil, naj se ne prepustimo brezglavemu fotografiranju (kar je, glede na neverjetne barve in razgled, resnično težko), temveč raje uživajmo v energiji, ki spremlja gibanje in dihanje tega ledenega čuda. Ledenik se dnevno premakne za okrog štiri metre, ledeno pročelje pa pri tem nenehno poka, se premika, pada v jezero. Posebnost Perita Morena je, da združuje dve ledeniški jezeri – ogromni Lago Argentino in Lago Roca, ter ju včasih tudi popolnoma loči.

Ko smo si vsaj malo napasli oči, smo se z minibusom odpravili naprej do obale, kjer nas je že čakala ladjica, ki nas je popeljala na drugo strani jezera Lago Roca, kjer je možen dostop do samega ledenika. Tu se je naš vodič začasno poslovil od nas in prevzela nas je ekipa, ki nas je vodila do izhodišča, nam pomagala z opremo (dobili smo čelado, varovalni pas in primitivne, toda efektivne dereze), ter nas končno spustili na ledenik. To je bila dogodivščina! Brez derez hoja po ledeniku praktično ni možna. Počasi smo se navadili dodatnega jekla na nogah, vodiča sta včasih vklesala stopničke, da smo določene prepreke lažje premagali, večino časa pa smo se čudili neverjetno modri barvi, ki je včasih videti prav nenaravno. Potrebna je bila previdnost zaradi mnogih razpok in potokov, vendar je bil led presenetljivo trden. Tudi, če si stal na samem robu razpoke, ni bilo nevarnosti, da bi se ti karkoli udrlo.

Tudi kosilo smo pojedli na ledeniku. To je bil do zdaj po mojem mnenju najbolj nenavaden kraj za piknikovanje. Ugotovili smo tudi, da je vsebina lunch paketov zelo kvalitetna in zadovoljno smo žvečili, še bolje pa pili, saj smo skupaj s kosilom naročili tudi vsak en kozarec odličnega argentinskega vina malbec.

Vodiča sta dejstvo, da smo bili fizično kar dobro pripravljena skupina, s pridom izkoristila in nas v dobrih štirih urah popeljala daleč naokrog po ledeniku in na koncu smo se prijetno utrujeni vrnili na izhodišče, kjer smo popili kavo in krenili k pristanišču. Tam sta nas čakala ladjica in vodič, ter presenečenje – viski s pravcatim ledeniškim ledom! Vožnja z ladjo nazaj ob srkanju viskija je bilo res simpatično doživetje. Še posebej, ker osebje ni bilo prav nič skopuško in so rade volje natočili še drugo ali tretjo rundo.

Naložili smo se na minibus, Peritu Morenu pomahali v slovo in se odpeljali nazaj iz naravnega parka v El Calafate. Zvečer smo zavili v Don Pichon in za bistveno manj denarja kot večer poprej zopet jedli in pili zelo dobro in na tem mestu lahko potrdim, da so se vsi kilogrami, ki smo jih morebiti izgubili med trekingom v Torres del Paine, potiho vrnili nazaj na svoja mesta.

18.2.

Zgodaj zjutraj smo se zopet usedli na avtobus, ki nas je tokrat odpeljal nekoliko bolj severno-zahodno, v El Chalten. Kake štiri ure, kolikor je trajala vožnja, smo se večinoma peljali ob jezeru Lago Argentino. V El Chalten smo prispeli kmalu po enajsti uri dopoldne in začeli smo z iskanjem prevoza do Rio Electrico. Na avtobusni postaji smo razočarano ugotovili, da je prostora na avtobusu le še za eno osebo, zato smo se odločili, da gre eden izmed nas z avtobusom, preostali pa s taksijem. Vsi se s taksijem ne moremo peljati, saj v Argentini ni taksijev za več kot štiri osebe. Dogovorili smo se, kjer se dobimo in se ločili, saj je je bilo do odhoda avtobusa le še kake dobre pol ure. Preostali smo se zapodili v menjalnico, saj smo krvavo potrebovali nekaj lokalnega denarja, potem pa v trgovino, da smo si lahko nakupili nekaj nove zaloge hrane. Tokrat se namreč odpravljamo v nekoliko bolj divje območje, kjer so večinoma mesta za kampiranje brez koč in podobnega luksuza. Najti trgovino z živili v neposredni bližini avtobusne postaje ni bilo najbolj trivialno, neko trgovinico smo našli šele na koncu ulice. Ko sva se z Grego končno odločila, kaj bova v naslednjih dneh jedla, ter popisala razglednice, ki jih bova poslala domov, nama je prodajalec svetoval, naj le-te pošljeva iz Buenos Airesa. »Iz El Chaltena traja vsaj še 20 dni dlje, da razglednice prispejo« je rekel. Sem kar malce zazijala. Okej, potem bova razglednice poslala pač iz Buenos Airesa. Ko sva plačala račun, nama je prodajalec rekel »Hvala.« in zazijala sem še malo bolj kor prej. »Kaj?« V enostavni angleščini naju je vprašal od kod prihajava in, ko sva omenila Slovenijo je vprašal »Ljubljanka?«. Ne, nisva iz Ljubljane. Naju je pa vseeno zanimalo kako pozna Ljubljano, Split in kako se zna zahvaliti po »naše«. Bojda prihajajo ženini starši iz Hrvaške. Med zbirko bankovcev sva navdušeno našla tudi slovenske tolarje. Židane volje smo si pomahali v slovo.

Ker smo bili že lačni, smo se četverica odločili, da gremo nekaj v bližnjo kavarno pojesti. Topli sendvič s šunko sem pomlatila kot sestradan volk, gigantski kapučino pa je bil tudi prijetno dobrodošel. Pogledam na uro. Bemtiš, Nejc nas zagotovo že nekaj časa čaka pri Riu Electricu. Glede na pripravljajočo se nevihto, najbrž ne bo vesel čakanja sredi ničesar (Rio Electrico je namreč dobesedno sredi ničesar). Odpravili smo se do avtobusne postaje, kjer smo zahakljali nekega mulca, s katerim smo se dogovorili, da nas za 1500 ARS odpelje do Ria Electrica. Ko smo se naložili in se začeli peljati po ulicah (bolje rečeno po edini ulici) tega malega mesteca El Chalten, je uboga kripa škripala na vsakem metru betonske ceste. Kmalu je le-te zmanjkalo in sledil je makadam. Sranje, na to pa nisem pomislila. Kdo ve, koliko časa bo trajala 15 kilometrska vožnja po makedamu, Nejc nas gotovo že čaka vsaj pol ure. Mulc je stopil na pedalko za plin in šele takrat nam je postalo jasno, da kripa prav živi za tako podlago. Kljub orkanskemu vetru in luknjami, smo prehitevali redke avtomobile pred nami in v avtu je svirala tišina. Ko je enkrat pod nami huronsko počilo, smo si lahko samo zaželeli, da se za nami ne bo pojavila črna sled motornega olja. Proti Riu Electricu smo se pomikali hitro in ravno, ko je voznik začel zavirati pred parkiriščem, smo pred sabo zagledali minibus in Nejca, kako je izstopil iz njega. Zakrohotali smo se, pobrali nahrbtnike in plačali taksistu in tudi ta si ni mogel kaj, da se ne bi vsaj malo nasmehnil naključju. Kar je bilo za nas slabe pol ure vožnje, je bilo za minibus vsaj ura in pol.

Pihalo je tako, da sem mislila, da si dežnih hlač preprosto ne bom mogla obleči. Nekako mi je le uspelo, bila sem tudi izjemno vesela, da sem si dežno pokrivalo za nahrbtnik dodatno pričvrstila z elastično vrvjo. Začeli smo s trekingom v Fitz Roy območju.

Do edine koče na tem območju je peljala dobro vzdrževana, ravninska pot. Nekaj časa nas je mučil veter, na koncu tudi dež in veseli smo bili prihoda v simpatično, skromno kočo, kjer je bil zakurjen ogenj. Temperature so bile precej nizke, dež pa ni jenjal. Z Grego in Simono smo se odločili, da prenočimo v sosednjem objektu, kjer so bila ležišča, ki sicer ni bil ogrevan in je pihalo iz vsake špranje, je bilo pa vsaj na suhem pod streho. Zvečer sem se zavila v spalno vrečo, brala knjigo na kindlu in sledil je eden boljših spancev na tem potovanju.

19.2.

Zjutraj smo se z dnevnimi nahrbtniki odpravili nekoliko dlje po poti ob jezeru Lago Electrico in se povzpeli  višje do majcenega jezera in čudovitega razgleda. Dan je bil sicer hladen, toda sončen. Preostali so se odločili nadaljevati pot proti zadnjemu kampu pred ledenikom Marconi, jaz pa sem se vračala nazaj proti kampu, kjer smo pustili svoje nahrbtnike. Čakalo nas je nekaj ur hoje s težkimi nahrbtniki in nisem hotela porabiti več energije, kot je bilo nujno potrebno.

Pot nas je vodila okrog gore Fitz Roy, ki je s 3359m nadmorske višine najvišja gora daleč naokrog, in slovi po tehnični zahtevnosti. To območje slovi kot meka za izurjene alpiniste. Ravno v času, ko smo se smukali tam naokrog, sta Slovenca Luka Krajnc in Luka Lindič preplezala prvenstveno smer na sosednjem Aguja Saint Exupery.

Naša naloga je bila veliko bolj preprosta: vračati se po isti poti, po kateri smo prišli, vse do razcepa, kjer se moramo obrniti proti jugu in nadaljevati vse do kampa Poincenot. Ko smo prišli do razcepa, smo ugotovili, da je pot, po kateri bi morali, opuščena, torej namerno prekrita z vejami, da je pohodniki ne bi več uporabljali. Debatirali smo o vsem mogočem – ali so morda pot prestavili nekoliko nižje, ali sploh smemo hoditi po zapuščeni poti, zakaj so pot opustili, ali je v celoti še vedno prehodna? Medtem so mimo prišli trije pohodniki, menda domačini, ki so v slabi angleščini zatrjevali, da je pot, na katero smo kazali, »good directions« in da po njihovem mnenju lahko gremo. Obuti v crocse, so odcapljali naprej, mi pa smo še vedno v dilemi stali na razcepu. Imeli smo namreč dve možnosti: ali se vrnemo nazaj vse do izhodišča in se tam priključimo poti, ki bo zagotovo vodila do kampa Poincenot (in s tem naredimo kar nekaj kilometrov daljšo pot), ali pa sledimo opuščeni potki in upamo, da nas pripelje v željeno smer. Odločili smo se za slednje.

Ne morem reči, da je bila hoja zelo lagodna.Vela je nekoliko čudna sfera po prepovedanem, živalska lobanja na kupu vej nam je hotela nekaj sporočiti. Z enim očesom sem oprezala iz katerega grma se bo pognala puma. Pa ni bilo ne pume, ne čarovnice iz Blaira, le pot se je bližala širokemu potoku. Nekaj možicev je kazalo smer in končno smo prišli do točke, kjer bi moral biti (tako je rekla karta pohodniških poti) most, oziroma neka brv. Te ni bilo in pogled gorvodno in dolvodno ni razkrival nobene podobne strukture, ki bi nam pomagala skozi potok, ki je na tej točki spominjal bolj na reko. Našli smo točko, kjer je bila voda nižja in manj deroča, zavihali hlačnice, obuli crocse/natikače in počasi zlezli čez ledeno reko. Od tu naprej nas je čakalo še dve uri hoda in na koncu smo bili že resnično utrujeni. V mraku smo prispeli v kamp Poincenot, ki predstavlja označeno območje v gozdu, kjer je dovoljeno taborjenje, grozljiva štrbunk kišta, ki je predstavljala WC in nedaleč proč potok s pitno vodo. Pojedli smo večerjo, žal obiskali štrbunk kišto in se odpravili spat. Zjutraj nas je čakalo zelo zgodnje vstajanje, saj smo imeli namen oditi na višje ležečo razgledno točko k jezeru Lagos de los Tres, kjer naj bi dočakali sončni vzhod. Pa ga bomo res?

20.2.

S čelnimi svetilkami sopihamo v strm klanec in še pravočasno prispemo na razgledno točko. Z Grego sva si skuhala čaj, kar je bila v hladnem jutru izvrstna ideja. Postopoma je prišlo še veliko več radovednežev in gorovje pred nami, vključno s Fitz Royem, se je obarvalo v rožnato, oranžno in nato končno pozdravilo nov dan. Sončni vzhod je bil tako lep, kot da bi se skušal odkupiti za tisto katastrofo v Torres del Paine. Ko se je naredil dan, mi je uspelo z daljnogledom najti nekaj majhnih pikic, ki so predstavljale alpiniste, ki so počasi lezli navzgor.

Še vedno v jutranjih urah, smo se vrnili nazaj v kamp. Tam smo pojedli zajtrk, pospravili šotore in se pripravili na novo etapo v naslednjo dolino,  v kamp De Agostini. Prehojene kilometre sem zdaj čutila v vseh svojih kosteh. Ob vsakem manjšem vzponu so noge zajokale. Občasno sem si čas krajšala s poslušanjem glasbe, izjemni razgledi na Cerro Torre pa so nam vlivali energijo in potešili radovednost.

Kamp De Agostini se je prav tako nahajal v gozdu, opremljen je bil z enako kišto na štrbunk kot Rio Blanco. V grozi sem ugotovila, da če se na tem WCju zadržiš malenkost dlje, se te bo grozen vonj držal še dolgo. Zadnji kosi čiste obleke zdaj smrdijo ne po švicu, temveč po dreku. Pustila sem jih na deblu zraven šotora in upala, da se bodo v nekaj urah razsmrdeli. Nazadnje smo se tuširali v El Chaltenu, ne potrebujemo dodatnih vonjav z WCja, obupno smrdimo tako ali tako.

21.2.

Danes je zadnji dan trekinga. Pozajtrkovali smo na vzpetnici pred jezerom Lago Torre in imeli smo božanski pogled na Cerro Torre in njegove sosede. Posušili smo šotore, pospravili opremo in se sproščeno obrnili proč od gorovja, v smer proti civilizaciji, proti El Chaltenu.

Frekvenca pohodnikov je na tej poti še največja, saj se jih ogromno odpravi na dnevni izlet. Po nekaj časa naredimo pavzo in Nejc nekje iz nahrbtnika izbrska pločevinko coca-cole. Ob tem se spomnim kako zelo pogrešam steklenico hladnega piva. Močno sonce seva na nas in hodimo po prašni poti, ki izgleda, da se ne bo nikoli končala. Simona nekam izgine, kam hudiča se ji spet tako mudi? V kotlini zagledamo El Chalten in končno dosežemo prve hiše. Tam zagledamo Simono, ki nam hiti s hladnim pivom naproti. V tistem trenutku je bilo tako, kot da bi zagledali pravega angela z belimi krili.

Sedeli smo za cesto in popili pijačo, ter pridobili nekaj energije. Nato so nam možgani sporočili, da bi bilo fino nekaj pojesti, zato smo se premaknili nekoliko nižje do nekega lokala, v katerem so stregli tudi hrano. Nismo točno vedeli, kaj smo naročili, vendar je bilo vseeno – jedli bi tudi karton. Na koncu smo bili presenečeni nad okusnimi jedmi in še boljšimi sladicami ter pijačami. Krenili smo proti hostlu Alma de Patagonia, kjer smo najeli dve sobi za dve nočitvi. Zvečer smo že našli prostor v želodcu za nov burger in pivo, nato pa smo se razveselili tuša in postelje.

You can be bitter or better.

8.2.2020

Ob šestih smo popadali s postelj, saj ni bilo časa za drnjohanje. Čez eno uro nas je namreč čakala dvourna vožnja iz Puerto Natalesa do Laguna Amarge – izhodišča našega trekinga. Ko smo zapustili Puerto Natales, smo se nekaj časa peljali po očitno tipični patagonijski stepi, enkrat vmes ustavili na razgledni točki od koder se je videlo gorovje Torres kamor smo bili namenjeni, nato pa dosegli začetek narodnega parka. Še preden smo vstali s sedežev avtobusa, nas je nagovoril tamkajšnji ranger, eden izmed mnogih, ki držijo red v tem nacionalnem parku. Na kratko nam je razložil pravila obnašanja in najbolj se nam je v spomin vtisnil stavek »You can be bitter or better«, kar lahko prevedemo in postavimo v kontekst kot: lahko kljubuješ in poskušaš kršiti pravila, lahko pa jih spoštuješ in poskrbiš, da si bo pokrajino ogledalo še veliko generacij za tabo. Nič od povedanega nas ni šokiralo, saj smo se že vnaprej dobro pozanimali. Brez ognja kjerkoli izven kampov, tudi šotoriti je prepovedano izven kampov, smeti se odnaša s seboj ipd. racionalne zahteve. Najprej smo se prijavili in plačali vstopnino, šele potem so nam dovolili prevzeti prtljago. Nato smo ulovili prvi možni transfer do izhodiščnega kampa, kamor nas je peljal nekdo z očitnimi dirkaškimi ambicijami. Makedam, luknje in prah so bili vsepovsod in to je od zdaj naprej komični simbol našega potovanja.

Ne morem reči, da smo štartali sveži in spočiti. Presneto težke nahrbtnike smo si zategovali okrog pasu, da smo čimveč teže nosili na bokih in ne ramenih, noge so bile po vseh dnevih sedenja nekoliko goveje, sonce pa je pripekalo skozi tipično tanek sloj ozona na tem delu sveta. Zadnji obiski dostojnih stranišč. Kazanje relevantnih papirjev na vhodu. Nastavljanje pohodnih palic in naglavnih pokrival. In smo krenili. 14 kilometrov se je sprva nekam vleklo. Tudi pot ni bila posebno fascinantna. Začelo se je na široki poti, ki se je zožala v gozdno, nato pa v peš pot. Še vedno je dišalo po civilizaciji, pa tudi po visoki travi in čistih potokih. Kamp Seron smo dosegli brez težav, prvič postavili šotore, spoznali nekaj pohodnikov, predvsem pa spoznali, da s tamkajšnjimi komarji ni heca. Takega napada od teh žuželk ne pomnim. Kakršnakoli obramba v smislu repelentov v spreju, mahanja in mlatenja je popolnoma neuspešna.

Kamp je bil sicer dobro opremljen s prostorom za kuhanje, sanitarijami, nekoliko zadet oskrbnik nam je prešerno odgovoril, naj šotore postavimo kar kamorkoli in da bo jutri enako (sončno) vreme, iz kuhinje je dišalo po dobri hrani, edino kar nas je ohladilo, je bila cena piva. Če se prav spomnim, dobrih deset evrov za pločevinko. Tudi nam, v Švici vsega hudega vajenim tlačanom, se je to zdelo oderuško. Potolažili smo se s požirkom slovenskega šnopca in romunsko palinko, obiskali bližnjo ledeno mrzlo reko in ob mraku bežali pred komarji.

Najbolj sem bila hvaležna, ko sem se stuširana in sita zavlekla v toplo spalno vrečo in brala knjigo na Kindlu, medtem, ko se je zunaj šotora začelo naglo ohlajati, komarji pa mi, zaradi mreže, niso mogli blizu.

9.2.

Mater, kako je bilo hladno ponoči. Kam se je izgubila vsa tista toplota, oz. bolje rečeno vročina, ki nas je pražila cel dan? Med oblačenjem v dnevna športna oblačila, si brundam, da bom naslednjo noč namesto navadnih bombažnih pajkic in kratke majice oblekla termo perilo. Jutro je bilo hladno, nebo oblačno in prav nič ni kazalo, da bi bilo vreme isto kot včeraj. Kljub temu se je bilo treba intenzivno namazati s sončno kremo. Z Grego sva pozajtrkovala ovseno kašo (mleko v prahu+voda+ovseni kosmiči), ki ni bila nikjer blizu ovseni kaši, kakršno pripravim doma. Pač poješ tisto kar imaš in upaš, da te bo kar se da najbolj nasitilo. In upaš, da bo nahrbtnik nenadoma lažji za dva kilograma.

Pospravili smo šotore in odšli na pot.

Iz kampa Seron do kampa Dickson je bilo relativno ravnih 19 kilometrov poti. Všeč mi je bilo, da do tega trenutka ni bilo gneče na poti. Tako bo ostalo verjetno vse dokler ne pridemo na južno stran, ki pa je precej bolj obljudena in obiskana. Med potjo se začutila ponavljajoče trenje in bolečino v mezinčku na nogi. Namesto, da bi se ustavila in nalepila obliž proti žuljem, kot bi naredil vsak razumen homo sapiens, sem situacijo ignorirala in šla naprej. »Če hoče biti žulj, pa naj bo. Kaj mi pa more?« Napaka.

Brez težav smo dosegli zelo prijeten in urejen kamp Dickson. Z veseljem ga uvrstim na moj namišljeni seznam najljubših krajev na svetu. Spoznali smo nekaj več popotnikov, s katerimi se bomo očitno vsak večer srečevali, saj smo namenjeni na isto pot. Večinoma so prijazni, zgovorni, vsak s svojo zgodbo. Zvečer smo se sprehodili nekaj minut stran do jezera Dickson, kjer smo prvič ugledali ledenik. Predstava svetlobe in oddaljenih padavin je bila v kombinaciji z ledom fantastična.

10.2.

Krajši, višinsko rahlo bolj zahteven dan zame postaja nočna mora. Mezinček na levi nogi me zverinsko boli. Celo pot skušam ignorirati bolečino in uživati v pogledu na nov ledenik, vendar si res oddahnem, ko prispem v kamp Los Perros, ki je definitivno bolj asketski, kot luksuzna kampa poprej. Pri hoji mi ne pomaga niti dejstvo, da sem se takoj preobula v crocse. Po rutinskem postavljanju šotora in poznemu kosilu, sem si končno snela nogavico: mezinček je zatekel skoraj na dvojno velikost, spodaj pa se je čez celo površino bahal ogromen žulj. Z ognjem sem razkužila švicarski nož in predrla žulj. Takoj, ko je začela iztekati oranžna tekočina, sem se počutila bolje. Nogo sem namakala v ledeno mrzlem potoku in upala, da bo do jutra žulj stvar preteklosti. Jutri nas namreč čaka verjetno najbolj naporen dan celotnega potovanja: 800 višinskih metrov navzgor, 1300 navzdol ter bojda enajst ur hoje. Nahrbtniki se nam ne zdijo nič lažji, kljub temu, da pridno jemo. Ranger v kampu nam je napovedal lepo vreme, nas opomnil nad uporabo sončnih očal in sončne kreme, saj bomo velik del dneva gledali v smer ledenika, ki zna biti v sončnem vremenu strup za oči. Rangerja smo vprašali tudi, kako kaj izgleda pot in v polomljeni angleščini je odgovoril, da je prvi del poti do prelaza John Gardner »uuuuuuffffff« težak, potem pa »flat and easy«. To torej pomeni, da bo vzpon, ki se začne praktično takoj po štartu iz kampa, naporen, predvidevali smo, da tudi spust s takšno maso na hrbtu ne bo trivialen, potem pa praktično sprehod po bolj kot ne ravninskem delu mimo kampa Paso (kjer nismo imeli namen prespati) vso do kampa Grey. Izi čizi. Baje.

Mezinček sem razkuževala in mazala z vsemi žavbami, da bi se do naslednjega dne vsaj malo zacelil in šla zgodaj spat. Za začetek pohoda smo namreč določili šesto uro zjutraj, predtem pa je bilo treba še pospraviti šotore in ostalo opremo.

11.2.

Ob 6:15 smo začeli z novo etapo našega trekinga. Pot se je kmalu postavila navkeber in ni jenjala vse do prelaza John Gardner. Res ni šala hoditi nekaj ur navzgor z 20 kilogramskim lenivcem na hrbtu, vendar se mi vseeno ni zdelo tako grozno naporno, ko smo mislili da bo. Še posebej, ko nam je ranger obljubil, da je najhujši prav ta vzpon, vse drugo pa je milina.

Na prelazu smo dobili čudovito darilo v obliki fenomenalnega razgleda na ledenik. Malo smo pomalicali, fotografirali, vreme se je pripravljalo na dež in odločili smo se nadaljevati pot s prelaza proti kampu Grey. Kljub uporabi pohodniških palic, nam je hoja navzdol dodobra utrudila kolena. Poleg tega je bilo potrebno zelo paziti, saj je so bile nekatere stopnice precej visoke, podlaga pa spolzka. Seveda sem se enkrat konkretno zapeljala po zadnji plati.

Po dolgem spustu je šla pot nekoliko spet navzgor, pa navzdol, navzgor, navzdol… Uf, noge so postajale utrujene. Z Grego sva v dežju dosegla kamp Paso, ki je bil definitivno najbolj aksetski kamp od vseh. V majhni odprti kolibi, kjer je bilo dovoljena uporaba gorilnikov, se nas je nabralo kar nekaj pohodnikov, ki smo si pripravili kratko kosilo, da bi si povrnili moči in lahko nadaljevali nekaj, kar definitivno ni bilo »flat and easy«. V nadaljevanju sva srečala nekaj precej obnemoglih pohodnikov, ki so verjetno prav tako čakali na kaj lažjo pot. Nič ne de. Vsaj gozd je na srečo dobro ščitil pred dežjem.

Po devetih urah smo pridrobencljali v kamp Grey, kjer nas je čakala najeta sobica (v času našega rezerviranja so bila vsa šotorišča menda že zasedena, zato smo rezervirali eno od zadnjih razpoložljivih sobic), kar je bilo super. Tuš s toplo vodo in suha soba z udobnimi posteljami – kaj bi še rad? Oprali smo si obleke, jih poskušali posušiti v sobi in stuširani odšli na večerjo v kočo. Nekaj podobnega pire krompirju ter kuhan kos piščanca smo pomlatili kot sestradane zveri. Porcija je bila kar nekam premajhna.

12.2.

V kampu Grey je majhna ponev, ki sem jo vlekla s seboj ves ta čas, končno prišla na svoj račun. Z Grego sva kupila nekaj jajc in jih za zajtrk spekla na gorilniku. V drugačnih okoliščinah bi rekla, da ni bil ravno kulinarični presežek, toda tisto jutro bi lahko obed kandidiral za michelinovo zvezdico. Na hitro smo skočili tudi do bližnje razgledne točke.

Po zajtrku smo se odpravili v kamp Paine Grande. Na poti nas je na desni strani še vedno spremljal ledenik Grey oz. posamezne ledene gore. Prvič smo tudi izkusili moč vetrov v teh krajih, čeprav imam občutek, da niso pokazali vsega kar znajo. Pot je znova prečkala hrib nad jezerom Grey, nabralo se je za kakih 400 višinskih metrov, vendar nikjer blizu strahote prejšnjega dne. Noge si niso niti približno opomogle in vsi predrti žulji ter vnete mišice so komaj sodelovale. Po nekaj dnevih pitja čiste, toda ledeno mrzle vode iz potokov, je tudi moje grlo imelo vsega dovolj in začela se je obupana borba z gnojem, ki je v sunkih letel ven iz pljuč. Oziroma iz kjerkoli že. Tudi glas je šel v maloro. Zato sem bila posebno srečna, ko sem v daljavi zagledala naselbino v obliki kampa Paine Grande, prestolnico vetra in lisic. Med prenočevanjem je bilo potrebno pritrditi vsak kos opreme (posebej čevlje) tako, da jih lisice niso odnesle. Te so precej večje od naših evropejskih in so očitno že vajene popotnikov, saj se je ena popolnoma približala šotoru in se namenila povohati (in odnesti?) vrečko z opremo. Kar se mene tiče, bi lahko okrog šotora hodili bigfooti in mamuti, pa se ne bi pustila motiti. Zaspala sem kot medved.

 

“Ali je še kaj prostora tam na jugu?”

5.2., 6.2.2020

Ob počasni hoji proti železniški postaji sem ugotovila, da moja senca spominja na ogromen avokado na dveh nogah. Nahrbtnik je deloval resnično zastrašujoče, vedela sem tudi, da bo rokovanje z njim v naslednjih treh tednih še kako zanimivo. V rokah sem držala majhen, »daypack« nahrbtnik, v katerem so bile stvari, ki jih želim med letom imeti pri sebi. Nenehno kalkuliram, če sem karkoli pozabila doma. Čez nekaj minut so se na postajo primajali še vsi ostali avokadi.

Karte za vlak do Züricha smo kupili že precej vnaprej in, ker je bilo poceni, smo si privoščili potovanje kar v prvem razredu. Nejca smo v zadnjem trenutku zbudili iz globoke kome v katero je padel po slabi uri vožnje. Pohvale vredno je, da vlak pripelje prav do letališča, zato smo lahko takoj začeli z oddajanjem prtljage in iskanjem pravega terminala in čakalnice.

Let iz Züricha v Madrid je bil rutinski, s tisto malo »piksno« od letala. V Madridu smo imeli dobri dve uri časa za prestop, kar smo porabili za prehod na drugi terminal (madridsko letališče je ogromno!), kjer nas je ob polnoči čakala malo večja »piksna«. Nočni let je praktičen, saj ga lahko prespiš in se pripraviš na nov dan, ali pa opazuješ lučke v oddaljenosti in poskušaš ugotoviti, katero mesto je na vidiku.  13-urni let v Buenos Aires je bil zame čudna mešanica dremanja, prehranjevanja, dremanja, turbulence, ogleda filma in poslušanja glasbe, ter znova dremanja. Grega je bil mnogo bolj konstanten – ogledal si je štiri filme in ob pristanku ob devetih zjutraj v Buenos Airesu deloval…utrujeno.

Kljub uporabi kompresijskih nogavic sem imela nekoliko zatečene gležnje in po kratkem praznovanju ob prevzemu prispele prtljage, sem se takoj preobula v vizualno ogabne, vendar udobne crocse.

Buenos Aires je ogromen, gostota poselitve znaša fascinantnih 14000 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar nanese na tri milijone prebivalcev v samem mestu in skoraj 16 milijonov na celotnem metropolitanskem območju. Časovne razlike je samo 4 ure, kar ne povzroča večjih težav s t.i. »jet lagom«. Trenutno je tam poletje v polnem zagonu.

Imeli smo kakih 20 ur časa, da se preselimo na drugo letališče, od koder bomo poleteli v El Calafate. Prosti čas smo izkoristili za kratek skok v mesto na kosilo, kjer nas je pot zanesla v La Morado. Tam smo si z mahanjem rok in Simoninim znanjem španščine naročili empanade – žepke iz nebeško hrustljavo zapečenega testa, polnjene z različnimi mesnimi ali zelenjavnimi nadevi, ki smo jih zalili z argentinskim pivom. Prvi kulinarični vtis je bil več kot odličen in polnih želodcev smo se odpravili na promenado, kjer smo, kot nasedli kiti na obali, ležali pod soncem, prebavljali in lovili minute spanca. Za kaj več nismo imeli energije, pa še manevriranje z velikimi nahrbtniki v večni gneči Buenos Airesa bi bilo v vsakem primeru nekoliko težavno.

V nekem trenutku smo se odločili, da krenemo proti letališču in ta avtobusna vožnja je bila res nekaj posebnega. Hitro ugotoviš, da so tamkajšnji šoferji največji koleriki, ki odpirajo vrata za izstop, ko se avtobus še premika in če ne izstopiš v isti sekundi, ko se avtobus dejansko ustavi, lahko le ponižno počakaš na naslednjo postajo. Nenehno hupanje, agresivno pospeševanje in zaviranje, menjava voznih pasov in še kaj, je držalo moje oči široko odprte. Za avtobusno postajo se smatra vsako mesto,  kjer pešec pomaha šoferju in ni omejena na dejanske avtobusne postaje, kar dela vožnjo toliko bolj nepredvidljivo in divjo. Z olajšanjem smo dočakali postajo pred letališčem in poskakali z avtobusa kot skupina vojakov-padalcev iz letala.

Ker so nas že okrog 3:30 ponoči čakale formalnosti v zvezi z oddajo prtljage in vkrcavanjem na letalo, smo se odločili, da noč prebijemo na letališču. Bila sem tako utrujena, da sem komajda uspela napihniti spalno podlogo in zaspala na tleh precej prometnega hodnika. Motilo me ni niti hrupno delovanje čistilnega stroja nekaj metrov stran.

7.2.2020

Okrog petih smo poleteli iz Buenos Airesa proti jugu Argentine, proti El Calafate. Počasi dojemamo dimenzije Argentine – notranji let (ki niti približno ne doseže skrajnega juga) traja tri ure. Ob rezervaciji letalskih kart sem sprva vihala nos nad letalsko družbo Aerolineas Argentinas, ki pa se je izkazala za odlično! Očitno imajo tudi tehtnice pokvarjene, saj nikomur (razen Jareku) ni bilo potrebno doplačati za prtljago, ki je več kot očitno presegala njihove omejitve. Take letalske družbe so mi všeč.

Učki so pa krmežljavi!

Na malem letališču El Calafate smo še enkrat praznovali dejstvo, da je prtljaga srečno prispela, in odpeketali v sam center El Calafate, ki je osamljena oaza sredi patagonijske stepe. To malo, vendar hitro rastoče mestece, je bilo uradno ustanovljeno leta 1927 z namenom poselitve juga Argentine, vanj pa so se priseljevali predvsem tisti, ki so bežali pred gospodarsko krizo v Buenos Airesu. Z ustanovitvijo narodnega parka Perito Moreno se je (turistični) interes za to mesto skokovito večal. Leta 2001 je El Calafate štel le 6143 prebivalcev, leta 2014 pa že okrog 20000! Veliko smo se šalili na račun predimenzioniranih ulic, ki so tako široke, da bi lahko služile kot pristajalna steza marsikateremu letalu. Med brskanjem po internetu kasneje sem naletela na informacijo, da so bila naša predvidevanja pravilna – nekaj od teh zelo širokih ulic je dejansko ostanek nekdanjega letališča imenovanega po bližnjem jezeru Lago Argentino, ki so ga zaprli leta 2006, vendar je struktura še vedno dobro vidna na satelitskih slikah.

Ostanek pristajalne steze spremenjen v ulico.

Veliko ulic še vedno ni tlakovanih.

El Calafate je torej izhodišče za naša nadaljna potovanja. Obiska najbolj južnega mesta na svetu, Ushuaie, žal nismo mogli stlačiti v urnik, saj bi terjalo še dodatno 12-urno vožnjo z avtobusom ali dvourni let iz El Calafate. Kmalu po prihodu v center mesta smo se zapodili na lov za prvo južnoameriško kavo, nekaj prigriznili, nakupili nekatere potrebščine in plin (kar je bila napaka, saj smo ga plačali kot čisto pravo zlato) in se odpravili na sprehod do prej omenjenega jezera Lago Argentino. Po ne pretirano okusnem kosilu smo skočili na avtobus do Puerto Natales-a. Glede na vse videne kripe, ki komajda lezejo po ulicah, je bil omenjeni prevoz resnično na nivoju. V petih urah mi ni uspelo bruhati niti enkrat, še več – zaradi večinoma ravnih in dobro asfaltiranih (betoniranih?) cest mi ni bilo niti slabo. Pokrajina je bila pusta stepa in se ni bistveno spreminjala. Ljudi ali naselij tudi po več ur vožnje zapored ni bilo videti. Kot da bi se vozili po Plutonu. Edino obliko življenja so predstavljale posamezne lame (lahko tudi, da so bili gvanaki, nisem jih vprašala) in nekaj emujev.

Nestrpno čakanje, da se odpre prva kavarna v centru El Calafate.

Po štirih urah vožnje smo dosegli mejo s Čilami. Ne morem reči, da je bil to najbolj sproščen prehod državne meje v mojem življenju. Šofer avtobusa in njegov pomočnik sta nas strpala v vrsto da smo kot obsojenci ponižno stopicali do uradnika, da bi nam milostno poštempljal potni list. Nekaj zmede je bilo pri omembi države Slovenije. »Eslovaquia? Eslovenia?«Izpolniti je bilo potrebno obrazec, s katerim prijaviš morebitno prinešeno hrano (hrane smo imeli za vsaj 8 dni taborjenja). Sledil je rentgen prtljage. Čile ima namreč stroga pravila kaj se sme pripeljati iz tujine. Odpadejo kakršnikoli api-produkti (recimo med, propolis ipd.), kakršnokoli sveže sadje oz. sveža hrana nasploh (meso, zelenjava), semena, oreščki… Naša prehrana je bila večinoma predpripravljena, dehidrirana in pakirana hrana ter originalno zapakirane energijske tablice, zato ni bilo večjih težav. Kljub temu sva z Grego morala odpreti nahrbtnike in razložiti uradnici sumljive predmete (ponev in paket Clif Bar energijskih tablic). Po vsem prebranem o čilskih in argentinskih uradnikih, lahko zaključim, da si zakone razlagajo po svoje, da si ne dajo ničesar dopovedati in da imajo skoraj nadnaravne moči. Mimogrede, pri vstopu v Čile dobiš poleg štampiljke v potnem listu še na videz nepomemben listek, ki spominja na račun in bi ga skoraj vrgla v smeti, v resnici pa velja kot neke vrste viza, ki so jo še mnogokrat kasneje zahtevali na vpogled. Ob izstopu iz države bo carinik vzel ta listek nazaj. Poskusi ne izgubiti tega listka!

Šofer in njegov pomočnik sta nas strpala nazaj v avtobus in nadaljevali smo preostanek poti v Puerto Natales, kjer smo poiskali rezervirano prenočišče in se razveselili spanja na dejanskih posteljah.

Večerni prihod v Puerto Natales v Čilah. Dan je v teh krajih bistveno daljši!

 

 

 

Malo po horizontali, malo po vertikali

Pomlad je nastopila tudi v teh krajih, zato smo jo, ob izjemni vremenski napovedi, v soboto takoj pihnili pohajkovat okrog Walenskega jezera v Švici. Jezero, ki ga lahko vidite z avtoceste od Liechtensteina proti Zürichu, je na eni strani obdano z naseljem Weesen, na drugi strani z Walenstadtom, povsod pa s prelepimi sprehajalnimi potmi. Tu se sprehaja mlado in staro, vozijo kolesarji, piknikujejo ješči in plavajo pogumni. Mi smo se odločili parkirati avto tik pred Weesnom in se peš ob obali napotili do Seerenbachfälle, kar označuje skupino treh slapov, ki skupaj merijo kar 585 metrov visoko v treh kaskadah. Srednji slap je visok 305 metrov in je tako tretji najvišji slap v Švici. Dih je jemal pogled na slapove, kot tudi pogled na pravcato plantažo čemaža. Kolikor ga nisem pojedla kar tako, ob krekerjih na poti nazaj do avta, sem ga naslednji dan nasekljala in iz njega naredila pesto, katerega se lahko namaže na kruh, doda v omleto, testenine in še kaj. Po prehojenih kilometrih, sicer po čisti ravnini, toda vseeno – smo se pomartinčkali na obali, kjer sem namesto krepčilnega »power nap-a«, za eno uro prav trdno zaspala. Pa je počasi minila sobota. In bilo je dobro.

Če je bila v nedeljo najbolj intenzivna oblika rekreacije ena ura SUP-anja po Bodenskem jezeru, je bil ponedeljek precej bolj športen. Na urniku je bilo plezanje v St. Antonu pri Montafonu. Ferata mi je že dokaj dobro poznana, vendar se mi je kljub temu nekajkrat še pošteno zatresla noga. Ni kaj, še vedno sem zajec in še vedno se bojim višine. Ko smo s steno opravili, smo se odpravili domov in se na poti ustavili še pod eno steno, ki je sicer visoka samo 60 metrov, ocenjena s težavnostjo C/D in opisana kot »zanimiva«. Sprva sem brundala sama pri sebi »hja, res je zanimiva, luštna ferata«, ko pa sem ugotovila, zakaj sem nenadoma dohitela Matthiasa, ki sicer pleza po kamnitih stenah kot maček in vsekakor ne tako bojazljivo kot jaz, mi je postalo jasno, da prav zlahka tudi ne bo šlo naprej. Na trenje premagam kratek raztežaj, in se z veliko sopihanja zaklenem na počivalno vrv. Študiram in gledam. Ni klinov, smer gre v razpoko, oprimki sicer so, moje noge pa postanejo nenadoma še krajše in odvečna telesna teža, ki jo zdaj že nekaj let zapored samo še povečujem, je postala še bolj odvečna. Hm. Mišice v rokah so praktično neobstoječe, v nogah je tudi ena sama žalost. Za sekundo me zamika, da bi se odvezala in se vrnila v dolino. Moj ponos pa tehta veliko več kot moja veličastna obloga maščevja. Z izdatnim sopihanjem nekako le zborbam naslednjih nekaj metrov in počutim se kot Hulk. Pred soplezalcema skromno skomignem, kot da ni bilo nič strašnega, in dosežem vrh. Pot v dolino je bila precej drugačna od mojih predstav in plezanje po ferati navzdol mi je predstavljalo silno zoprnijo. Postala sem tudi sama neznosno zoprna in sem komaj čakala, da pridem do potke in do avtomobila. Francesco Tarmann ferata je odkljukana. Za vedno.

Pomorska pustolovščina

Moja prva pomorska pustolovščina je že dodobra mimo, vendar sem se šele zdaj uspela usesti, pardon, uležati in zapisati svoje spomine in vtise. Bo pa tole zelo dolg zapis, že vnaprej opozorim.

Zadar

Odločitev leteti iz Memmingena (DE) v Zadar je bila odlična. Za slabih 50 evrov sem kupila povratno letalsko karto, ki spremeni 2000 kilometrov poti v »šalo malo«. Ker sem ljubiteljica potovanja z malo prtljage (kar se sicer v praksi na koncu nikoli ne izide in vedno spakiram približno trikratnik potrebnih stvari – hvala bogu za večji prtljažnik v avtu!), sem vztrajala le pri ročni prtljagi, v katero mi je na koncu uspelo stlačiti vse osnovne potrebščine ter oblačila. Cilj je bil dvakrat prenočiti v Zadru, potem pa se z druščino vkrcati na jadrnico za preostalih 7 dni.

Kako je lep Jadran v jesenskih dnevih! V Zadru še vedno prijetno toplo, obljudeno, vendar precej manj noro in nagneteno (je to sploh beseda?) kot je navadno poleti. Potrebnih je kakih petnajst minut avtobusne vožnje z zadarskega mini-letališča do glavne avtobusne postaje in nekaj minut hoje do zadarskega polotoka. Tu je prišla do izraza prednost potovanja z malo prtljage, saj je bilo z majhnim kovčkom bistveno lažje manevrirati po ozkih ulicah in pločnikih. Želodec je naznanjal čas za kosilo in bližal se je težek del tega dopusta – kje kositi? Restavracije, ena bolj imenitna kot druga, so si sledile kot po tekočem traku vsakih nekaj metrov, definitivno pa je bila za vsakim vogalom. Z Grego sva se odločila za hitro brskanje po Trip Advisorju in pristala pri »2Ribara«, kjer je bil začetek najine ribarske požrtije. V Vorarlbergu pogosto sanjarim o morskih jedeh, vendar se jih, zaradi dvomov o svežini in kvaliteti rib, zaenkrat še izogibam. Zato sem si prisegla, da se bom rib v Zadru najedla do sitega. Po kosilu je sledila nastanitev v že vnaprej rezerviranem prenočišču, ki je bilo v enem od zadrskih blokov – precej solidno za skormno ceno, gostitelj pa je bil prijazen in informativen. Še ena velika prednost jesenskega počitnikovanja so seveda nizke cene prenočišč.

Navdušile so me nizke cene pijač v kavarnah, predvsem pa kvaliteta kave, katere sem se napila skorajda do slabosti. Vorarlberški kofetki se pač v nobeni točki ne morejo primerjati s kavo, kakršno poznam od prej. Cene kosil in večerij niso bile tako zelo nizke, je pa bilo vse (z izjemo ocvrtih lignjev, le-ti so bili presenetljivo gumijasti) odličnega okusa in prava poslastica!

Kot najstarejše stalno naseljeno mesto na Hrvaškem, je Zadar zanimiv tudi za vse, ki jih zanima zgodovina in arhitektura, saj si je možno skorajda na vsakem koraku ogledati kak arhaičen del tega kraja – mestno obzidje (tudi iz rimskih časov), Kopenska vrata (16. stoletje), cerkev Sv. Donata in stolnica sv. Anastazije, pri kateri se je možno povzpeti na stolp in si ogledati mesto s praktično najvišje točke; forum, Univerzo v Zadru, urejene parke in še in še. Od moderne arhitekture je bilo nedvomno zanimivo obiskati urejeno nabrežje ob morskih orglah arhitekta Nikole Bašića, ki je z relativno enostavno idejo poskrbel za novo, množično obiskano znamenitost Zadra. Sončni zahodi na tej točki so res posebno doživetje!

Za obisk muzejev je žal zmanjkalo časa, saj sva z Grego v soboto opoldne s kovčki že pešačila do dogovorjenega mesta, kjer smo se srečali z Domnom, Barbaro in še enim Grego. V naglici sem sproti skočila v trgovino, kjer sem poleg ostalih malenkosti želela kupiti še zadrski liker maraskino, vendar sem bila pri tem površna in kupila pol litra ruma. Obisk okulista v bližnji prihodnosti mi očitno ne uide!

Jadranje, 1. dan

V nabito poln avto (prtljage + hrane in pijače za 7 dni) nam je uspelo stlačiti še najino prtljago in se skupaj odpravili v Biograd na Moru, kjer nas je v marini že čakala naša 10 metrov dolga lepotička po imenu Caprice (Beneteau Oceanis 34). Ker poprej še nikoli nisem bila članica pomorske ekipe, mi je bilo marsikaj na jadrnici neznanka. Po prevzemu jadrnice in hitri razporeditvi dela smo ob večernih urah že zapluli proti Pašmanu, kjer smo se privezali na bojo in pripravili večerjo, ter »bojni« plan za naslednji dan.

Tu pripenjam tudi zemljevid, na katerem je označeno naše celotno potovanje:

 

2. dan

Iz mirega zaliva v Pašmanu smo naslednjega dne krenili proti Ravi. Kljub temu, da je bil dan sončen, z malo vetra, smo pikirali naravnost proti temu majhnemu otoku, saj je bila vremenska napoved za naslednji dan precej divja. Naša dokaj neizkušena ekipa se je ob tem učila odpiranja jader, spoznavala z jadrnico in dan je prijetno mineval. V popoldanskih urah smo dosegli Ravo, kjer smo se varno privezali na bojo, plavali, dobro jedli in pili ter večer preživeli ob vnetem kartanju. Občasno mi je šlo rahlo zibanje najmanj na živce, vendar je bilo vse skupaj precej manj hudo, kot sem si predstavljala.

3. dan

Ko je povsod naokrog divjalo neurje, smo v varnem zalivu preživeli dan večinoma v podpalubju. Zopet dobro jedli, dobro pili, kartali in vneto spremljali vreme v kanalu med Dugim otokom ter Ugljanom/Pašmanom. Ko se je vreme popoldne nekoliko umirilo, smo se z jadrnico prestavili v sosednji zaliv, od koder smo s pomožnim čolničkom odpluli do obale in si peš ogledali Ravo. Naj vas ime ne zavede – Vela Rava je majhno, nerazvito naselje, na katerem najdete precej praznih hiš, komajda kakega človeka in niti eno vozilo, ki bi imelo registrske tablice. Kljub temu je bil sprehod prav zanimiva popestritev nekoliko statičnega dneva.

4. dan

Opogumili smo se in ob malenkost oslabljeni burji odpluli severozahodno proti Dugemu otoku, ogledati si enega od bunkerjev za vojaška plovila (podmornice), ki so bili v uporabi med hladno vojno.

Gre za ogromen tunel, katerega zaledje tvorijo rovi s posameznimi prostori. Danes je seveda vse prazno in samotno, desetletja nazaj pa so verjetno bili polni zalog, orodja in osebja, ki so plovila popravljali, zalagali z orožjem in hrano ter skrivali pred nasprotnikom. Ker bunkerji niso zaščiteni pred burjo, je bilo naše izplutje rahlo tvegano. Pri odvezu in obračanju nas je močan sunek vetra v trenutku premaknil nekaj metrov bližje plitvini in čeri! Domen je pognal 29 konjski motor s polno močjo, da je zarohnelo in Caprice se je brez posledic igrivo pognala stran od čeri proti odprtem morju (mi pa smo si globoko oddahnili).

Kljub temu, da nas je Domen opozarjal na moč vetra v Srednjem kanalu, me je bilo težko pripraviti na to, kako nenadno se bo jadrnica v orci nagnila in pospešila! Postrani nagnjeni smo nazaj južno pikirali z več kot spodobno hitrostjo, ko nam je v Iškem kanalu postalo jasno, da s tako majhno jadrnico v močnemu in čedalje močnejšemu vetru nimamo česa iskati. Zato smo zatočišče za čez noč poiskali v luki Luka. Izkazalo se je, da bo privez stresen. Močan veter nas je odnašal, globinomer je obupano piskal in piskal, ostali so skakali okrog, jaz pa nisem vedela česa se naj sploh lotim in sem napol hroma samo čakala trenutek, ko bo kobilica zahrustala v morsko dno in bomo imeli generalno sranje…ko je čudež od nekega človeka na pomolu podal muring, da smo privezali premec, zmetali vrvi na pomol in privezali krmo, ter vse zategnili tako, da ni bilo več dvomov, da se Caprice premakne. Vsak član naše mlade ekipe se je takrat malce postaral. Naučili smo se tudi, da se pred kakršnokoli »akcijo« naredi natančen načrt za kaj je kdo zadolžen in kaj je treba pravzaprav narediti. Od tistega kritičnega trenutka naprej smo to vsakič tudi naredili.

5. dan

Ponoči smo slabo spali, saj zaradi plimovanja nismo vedeli ali se bomo zbudili nagnjeni ali ne. Šola je šola, hvaležni smo bili, ker smo jo poceni odnesli. Ker se nam je Luka nekoliko priskutila, smo naslednje dopoldne zopet odpluli proti Ravi, kjer smo pojedli kosilo in nato krenili naprej proti Žutu.

6. dan

Šestega dne je bil na meniju del otočja Kornatov. Ker pa smo se tako fino imeli, jadrali »laganini« s 3,5 vozli in uživali ob pogledu na ta narodni park, smo se odločili, da objadramo celotne Kornate, prečimo Murtersko morje in se znova zasidramo na Pašmanu. Sidranje na Kornatih za nas ni prišlo v poštev, saj je iz naravovarstvenih razlogov precej drago. Ker je vremenska napoved oznanila brezveterje ob treh popoldne, smo poskušali čimbolje izkoristiti veter, kolikor ga je in priti čimdlje z jadri. Prišla je ura tri popoldne, mi pa smo ravno sproščeni pripluli do rta Opat in domnevali, da je jadranja za danes konec, ko je veter salamensko potegnil, nas v hipu nagnil v orco, da smo velikih oči zapirali in napenjali jadra ter nas je tako držal čez celotno Murtersko morje! Kako nas je vremenska napoved potegnila za nos! Caprice se je borila z valovi, nas je morje veselo pralo in tako smo utrujeni, lačni in premraženi ob mraku prispeli na cilj tistega dne – na Pašman. Ob vsem tem lahko rečem le kapo dol Barbari, ki je med vsem tem žokanjem levo, desno, gor, dol uspela pripraviti tortilje (meni je želodec poskakoval že, ko sem samo od daleč pokukala v podpalubje), ki smo jih v nekaj sekundah pojedli takoj, ko smo se privezali na bojo.

7. dan

Zadnji dan jadranja smo izkoristili za jadranje do Murterja, kjer se je v marini tudi Caprice na svojevrstni način odžejala z nafto (uspešno parkiranje smo pozneje navdušeno praznovali z rumom in ginom!), čofotanje v enem od mnogih simpatičnih zalivčkov in potem dolgo pot nazaj proti Biogradu, kjer smo si morali delno pomagati z močjo motorja. Parkirali smo našo sivo lepotičko nazaj v marino, kjer smo jo prevzeli, opravili formalnosti in še zadnjo noč prespali na jadrnici, naslednjega dne pa se odpravili domov.

In zaključek

Jadranje ni ravno za vsakogar. Pa ne samo zaradi bojazni, da te ugonobi morska bolezen. Na jadrnici se soočaš večinoma z majhnimi prostori, nenehno butanje glave in ostalih delov telesa  ob vse možne robove je norma, pri prtljagi je treba biti skromen in z ekipo je treba dobro sodelovati. To so asketske počitnice v smislu, da se porablja kolikor je mogoče malo vode iz rezervoarjev, obiski obljudenih krajev in trgovin so lahko bolj izjeme kot ne. Uporaba WC-ja na jadrnici je milo rečeno nenavadna! Je pa fino, ko si umivaš zobe in obraz in imaš pogled na popolnoma mirno morje, zvezde in samoto. Dokaj spektakularno čiščenje zob, torej.

Moram reči, da je bilo super in ob podoživljanju vsakega dne sem prepričana, da se bom jadranja udeležila še kdaj!

Les Arcs, MTB počitnice

V soboto zjutraj je kangoo že veselo brnel skozi precejšen del Švice vse do Francije, kjer se je začela naša gorsko-kolesarska pustolovščina. Pridružila sem se namreč druščini iz The Inside Line, ki so ta teden namenili kolesarjenju po najlepših potkah v Les Arcs-u. Po šestih urah vožnje iz Rheintal-a se je teren iz ravnine preobrazil v precej bolj hribovit in gorat relief, do koder vodijo izvrstne cestne povezave in avto se je končno ustavil na dvorišču pred prelepo, staro hišo pred katero je že stala Emily, naša MTB vodička. Glej ga zlomka, vsi najavljeni gostje smo prispeli skoraj istočasno, zato nam je Emily po dobrodošlici takoj pomagala pri nastanitvi. Po spoznavnem večeru (dva Slovenca, devet Britancev) smo se zgodaj odpravili spat, saj je bila že zjutraj na sporedu prva tura.

“Naša” hišica

Zverinica ima lep razgled

S tako mini gondolo se še nisem peljala.

Ne morem reči, da mi ni bilo težko pri srcu, ko sem se peljala z žičnico proti vrhu. Praktično vsi v skupini so gorski kolesarji z izkušnjami in znanjem, od tega so nekateri tudi tekmovalci oz. nekdanji tekmovalci. Samo eno dekle je bilo popolni začetnik. In jaz nekje vmes. In nekako sem pristala v skupini z vsemi temi norci, ki so se prva dva spusta še nekako držali nazaj, potem pa so že vsi s kolesi poskakovali preko potočkov, lukenj, korenin, skakalnic in kaj vem česa še, medtem, ko sem se sama z izbuljenimi očmi obupano držala krmila, nisem zgrešila niti ene blatne luže, ob polnih in polovičnih padcih pridno nabirala modrice, sopihala, bentila, poganjala pedala, se valjala po blatu in kamenju, objemala drevesa, prosila kolo za odpuščanje, prosila zdravstveno zavarovalnico za milost in…in prikolesarila do konca, v dolino. In nemudoma sem hotela iti še enkrat!

V ozadju se med oblaki skriva Mount Blanc.

Moram reči, da je nekaj fascinantnega v tem, da se počasi zarasteš v aluminijasto konstrukcijo kolesa, z njim sodeluješ in barantaš pri strmih, z luknjami in koreninami bogatimi potkami. Včasih so široke kot cesta, spet drugič čisto ozke in prepadne. Takrat je bolje preusmeriti pogled bolj naprej, kjer te »na varnem« že čaka skupina, s katero voziš, se malo pošališ, dobiš porcijo poguma in motivacije, ter nabereš nekaj energije za nov spust. Na nadmorski višini okrog dva tisoč metrov se bistveno lažje diha, rahel veter hladi pregrete kolesarje, vzmetenje se odpre in zabava prične (kot sem že namignila, je pojem zabave precej relativen). Kakih tisoč višinskih metrov nižje, ko se naš spust konča, pa je pokrajina razbeljena, tako kot naše zavore, ki so zmehčane in čigumaste, dlani pa v krčih poskušajo spustiti krmilo.

Borci. (foto: Fi Caryl)

Naša vodička Emily nas je vodila tako po uradnih, urejenih MTB poteh, kot po »naravnih« poteh, od katerih so bile nekatere tudi bolj »domače« izdelave, kar je turo še bolj začinilo. Take poti niso označene in zato jih je s ceste praktično nemogoče opaziti. Videti je kot le še eno izmed mnogih grmovij, vendar ne – tam se skriva ozka, strma stezica, ki se izkaže kot posladek za izkušenega gorskega kolesarja. Za neizkušenega gorskega kolesarja se manifestira kot manjša količina prhke črne zemlje med zobmi (prav ste sklepali, pri enem izmed malce strmejših spustov sem z glavo zarila v to črno, gozdno prst).

Čeprav je bila velika večina vzponov opravljenih s pomočjo žičnic in šatla, nas je Emily včasih gnala tudi v hrib. To je pomenilo vneto poganjanje pedal, rinjenje kolesa ter nošenje kolesa na ramenih/hrbtu. Slednje je imelo še toliko večji vtis na celotno odpravo – pri dodatnih 14. kilogramih teže na hrbtu, so noge še bolj trpele, stopala so prav počasi stopicala po hribu navzgor, dihanje pa je spominjalo bolj na staro lokomotivo. Ko smo dosegli vrh grebena, smo se olajšano zgrudili v travo in sestradano pojedli malico, ki smo jo vsak dan spakirali v nahrbtnike.

Ko ni šlo drugače, smo naložili kolesa na hrbet ali naročje. (foto: Fi Caryl)

Funikular oz. tirna vzpenjača s katero smo se vračali v našo vas.

Šatl, ki nas je popeljal v višje ležeče predele.

Land Rover + dober voznik = ni bojazni, da kam ne bi “zlezli”

Vso hrano, vključno s tisto, ki smo jo pojedli tekom ture, je pripravljal David, druga polovica tandema The Inside Line. Občasno je vozil z nami, sicer pa je skrbel, da smo primanjkljaj kalorij uspešno nadomestili s slastnimi sendviči, doma narejenimi energijskimi tablicami, bogatimi britanskimi zajtrki in večerjami, ter kolači. Skratka, tip je pravcati kulinarični čarovnik. Skrbel je tudi, da v hladilniku nikoli ni zmanjkalo hladnega piva, kar pri toliko žejnih kolesarjih in vročini ni bila lahka naloga.

Sreda je bila namenjena počivanju, poljubni rekreaciji ali pa raziskovanju okolice. Ni nas bilo malo takih, ki se nismo mogli zadržati in smo vseeno odšli s kolesi v bike park. Končalo se je z novo kolekcijo modric, oteklin, popolnoma premočeno garderobo pa tudi Zverinica je potrebovala zdravnika, zato sem se naslednji dan odpovedala turi  in raje počivala ter sušila kolesarsko opremo. Med pitjem vroče kave in pogledovanjem skozi okno (deževalo je praktično cel dan), sem bila potiho zadovoljna, ker sem ostala doma. Ko so ostali člani odprave popoldne končno prispeli do koče, jih je bilo potrebno oprati kar s cevjo za zalivanje, saj je vsakega izmed njih prekrivala plast blata.

Medtem, ko sem sama počivala, so se tile borci pogumno lotili novih spustov. (foto: Fi Caryl)

Dobre volje in popolnoma umazani – to je gorsko kolesarjenje.

Zadnji dan je zaznamovalo lepo vreme, spektakularna tura in moj strah pred ponovnim padcem. Ta je namreč hromil moje gibanje, lovljenje ravnotežja, sproščenost in vse ostalo, kar bi mi pomagalo, da bi pot navzdol premagala bolje kot sem jo. Vendar so me Emily in ostali člani skupine potolažili, da se včasih tako zgodi in da je včasih zavoljo napredka potrebno narediti kak korak nazaj. Recimo, da je ravno to lekcija tokratnega zapisa.

(foto: Fi Caryl)

(foto: Fi Caryl)

(foto: Fi Caryl)

(foto: Fi Caryl)

(foto: Fi Caryl)

Vodička je nekaj odsekov prilagodila mojim sposobnostim in tako turo ohranila zanimivo za vse, tudi zame, kar je bila še ena izmed mnogih pozitivnih točk teh počitnic.

Moj načrt za prihodnje je vsekakor pridobiti še več znanja, izboljšati kako komponento na kolesu, kupiti še kak kos kolesarskih oblačil, predvsem pa se tudi v prihodnje udeležiti tako imenitnih počitnic!

 

Šopek fantastičnih

Hundstein. Saj se nam ni ravno sanjalo, kaj nas čaka v naslednjih treh zaporednih vikendih, ko smo zaklenili avto in se oboroženi s hrano, pijačo, derezami in gorniškimi čevlji odpravili po makedamski cesti proti goram. »Uf, Hundstein? Danes je sicer ogromno pohodnikov vsepovsod, na Hundsteinu jih pa ne bo veliko.« Tako nam je odgovorila dobrovoljna redarka na travniku ob spodnji postaji gondole Alpsigel, kjer je dovoljeno parkirati. Nasploh so redarji tu zelo fleksibilni in ob povečanem obisku pohodnikov urno povečajo kapacitete za parkiranje. Gondola je seveda opcija, ki število višinskih metrov drastično zmanjša, kar pa tako ali tako nikoli ni bilo v našem načrtu.

Začetni vzpon po gozdni makedamski poti so zaznamovale sveže »bombe«, ki so jih za seboj pustile krave, ki so se nedavno tudi tu odpravile na višje ležeče pašnike. Relativno nezanimiva pot nas pripelje do ravnice z jezerom Sämtisersee od koder prvič zagledamo Hundstein. Vrh se je zdel precej oddaljen, bolj kot to pa me je zanimalo kako dostopen je.

Hundstein v sredini.

Pot se je nadaljevala do Fälenseeja, kjer se je na terasah tamkajšnjih koč kar trlo pohodnikov, mi pa smo se, po kratki pavzi za malico, odpravili po strmi poti do Hundsteina. Nekje po polovici osamljenega vzpona, brez srečevanja pohodnikov, nas je presenetila kamnita stena, ki pa je na srečo nudila dovolj oprimkov, da smo jo varno preplezali. Z občasnimi izpostavljenimi odseki se je pot vztrajno vzpenjala proti vrhu Hundsteina, pogled nazaj pa je dal spektakularen razgled z jezerom, grebeni in posameznimi planinskimi kočami, ki v daljavi niso bile večje od pikic. Na špičastem vrhu, na katerem ni prav veliko prostora, smo si oddahnili, se preoblekli in okrepčali.

Za sestop smo izbrali drugo, severno stran. »Zagotovo bo lažja od te, po kateri smo se vzpenjali. Mislim, težja je skorajda težko.« Ajoj, kakšna zmota. Pri sestopu smo namreč sledili markacijam, ki so nas peljale po skalni polici in navzdol po Kaminu (ja, še najbolj je spominjalo na ogromen dimnik – ozka vertikala, delno pokrita s snežno ploščo), ki nam je dal misliti. Krušenje oprimkov in kratek odskok s skale na previsno snežno ploščo je bilo nekaj novega zame, zato sem skušala biti čimbolj previdna in osredotočena na vsak korak. Ko smo kamin preplezali, smo se prešerno odpravili naprej, saj bo preostanek poti »pa sigurno lažji, ker težji od Kamina ne more biti.« Spet smo se zmotili.

Ker modrih markacij, ki označujejo zahtevno planinsko pot, nismo videli že več deset metrov, smo se znašli pred zadrego. In pred vertikalo. Zato je terjalo nekaj časa, da smo ugotovili, da nismo zašli, da se na poti ni zgodil nikakršen podor, ter da naj bi se bilo po steni možno tudi spustiti. Korak za korakom smo premagovali in se spuščali po nekaj meterski skali in nekoliko velikih, okroglih oči smo se znašli na varnem na grebenu, kjer se je odprl pogled na celotno dolino, pa vse tam do Hoher Kastena. Sledil je rutinski, vendar nič manj čudoviti, spust proti dolini in polni vtisov ter novih izkušenj smo se vrnili domov.

Marwees. Naslednji vikend smo se z nekoliko večjo in nacionalno bolj pisano druščino odpravili na od Hundsteina sosednji Marwees. Odpravo smo tvorili Nemec, Poljak, Britanec in nas, nekaj Slovencev. Pot smo si začrtali na dva načina, odvisno od kondicijske pripravljenosti posameznikov – ali se je pot iz Meglisalpa nadaljevala proti grebenu Marweesa in dalje proti Bogartenlücke ali pa se je v Meglisalpu obrnila in vrnila v Wasserauen, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Wasserauen je namreč odličen začetek za ture tako na Säntis, kot do znamenite koče Äscher in Ebenalpa, Schäflerja in mnoge druge.

Z rdečo puščico je označena čreda krav, katere so pastirji gnali na planino zgoraj.

Ko smo se v Meglisalpu okrepčali, se je naš del skupine odcepil in pognal v strm breg zahodno od Hundsteina, kjer smo prečkali snežišče (za katerega nam na srečo ni bilo potrebno natakniti derez) in v kratkem času, zahvaljujoč se ohranjanju nadmorske višine, prekorakali precejšnjo razdaljo do sedla Widderalp.

Od tam smo se priključili na modro označeno pot, ki opozarja na zahtevno pohodniško pot in se povzpeli na greben, po katerem smo bolj ali manj konstantno hodili, srečali nekaj pohodnikov, ter veliko več ovc. Pravzaprav se na vrh Marwees sploh nismo povzpeli, saj do njega ne vodi nobena označena pot, temveč smo ga obšli in se (nekateri) z grozo sprehajali po grebenu tik ob vertikali, pri čemer se mi še zdaj stopala in dlani divje potijo. Mini klobasice, šnopc, oreščki in kruh smo malicali na enemu izmed vrhov, nato pa se lotili poti navzdol čez Bogartenlücke.

Glede na pogled proti parkirišču, kjer so nas čakali avtomobili, je bilo pričakovati, da bo spust zelo neusmiljen in strm. Zračne horizontalne razdalje je bilo smešno malo za tako višinsko razliko, zato je bila odločitev, da pri spustu uporabljam pohodniške palice, pametna. Okroglih 1200 metrov višinske razlike nam je bilo po dveh urah hoje navzdol več kot čez glavo, zato smo bili presrečni, ko so noge naredile nekaj korakov po ravnini do parkirnega mesta.

Hoher Kasten. Verjetno so bili že vsi Zemljani v moji okolici na Hoher Kastenu, razen mene. Vraga, morda se najde kdo, ki je pricapljal na vrh bos, jaz pa se ga medtem še nisem lotila. Z ogromnim oddajnikom in restavracijo na vrhu ga je težko zgrešiti ob robu doline reke Ren.

Tokratna ekspedicija je bila malce drugačna. Švicarja Markusa smo ponucali za lokalnega vodiča, ki nam je obljubil strm vzpon po neoznačeni poti. Vsekakor je bil v obljubah zelo skromen!

Nekaj malega višinskih metrov od parkirišča smo se še celo delali norca iz obljubljene poti težavnosti T5. Pot je bila res bolj podobna avtocesti, kot T5. Ko pa se je silovito postavila v vertikalo, smo vsi malce utihnili. Sopihajoča karavana je komaj imela čas posneti kako posamezno fotografijo, medtem, ko smo se otepali klopov, imeli opravka s prečenjem zelo čedne kamnite stene, ko smo po štirih plezali/hodili in se oprijemali debelih šopov trave, ko smo plezali po skalah (na srečo so le te nudile odlične oprimke in splošno oprijemljivost čevljem) in občasno kukali kam za vraga vodi pot. (»I’m 90% sure this is the way.« »Do you see a path?« »No.«). Obenem smo se hahljali odličnemu Jarekovemu humorju ter si oddahnili, ko smo videli lesen križ, ki je označeval vrh Lienzer Spitza kjer smo naredili kratek premor. Od tam do Hoher Kastena je bilo potrebno premagati še 400 višinskih metrov, ki pa so bili bolj rutinski in z izjemo kače, ki je zaradi meglice na vrhu lovila vse redkejše sončne žarke, ni bilo presenečenj. Na vrhu smo si čestitali za krasen vzpon in prisluhnili alpskemu rogu.

Pot nazaj v dolino je bila kolenom in stopalom bistveno bolj prijazna kot npr. pot z Marweesa. Opaziti je bilo tudi nekaj sledi gorskih kolesarjev, kar me je spomnilo na dejstvo, da že kar dolgo nisem kolesarila. Morda bomo pa naslednji vikend prekinili serijo epskih pohodnih tur. Ali pa ne.

MTB terapija v Vispu

Drznila sem si še enkrat pobegniti na podaljšan MTB vikend in v petek pozno popoldne je Kangoo že drvel proti švicarskemu kantonu Wallis, bolj natančno, proti Vispu. Po vseh pravilih bi morala tokrat vzeti s seboj cestno kolo, vendar je naključje prineslo, da sem se lahko za en dan pridružila celodnevni  vodeni MTB turi.

Pot ni razočarala. Vožnja mimo vseh tistih jezer je ob sončnem zahodu še malo lepša kot sicer. Če ne bi bilo prisotnega strahu, da bova zamudila zadnji avtovlak proti Wallisu, bi se definitivno nekje ustavila in naredila bolj spodobne fotografije. Ker je prelaz Furka do nadaljnega zaprt zaradi zimskih razmer, je bil avtovlak tudi praktično edina možnost pri prečkanju tri in štiri tisočakov, ki so se še vedno važili z debelo snežno odejo. Splošno znano je, da so švicarske železnice dokaj drag način potovanja, so pa odlične na vseh točkah. Avtovlak v Kanderstegu vozi vsakih 10 minut in tako se izmenjuje presenetljivo veliko vozil sem ter tja. Pripelje te na obronek doline, v katero se spušča serpentinasta cesta in se zelo hitro spusti v prva naselja v Wallisu. Kot je kasneje pojasnil vodič, gre za enega (naj)bolj sušnih predelov Švice, kjer vse padavine sebično poberejo visoke okoliške gore, v sami dolini pa je možno kolesarjenje skorajda celo leto. Rastje in podnebje je tako že precej pod vplivom mediterana.

Namestitev tokrat ni bila tako razkošna, je bila pa morda še malo bolj simpatična. Mini lesena hiška v kampu je bila ravno dovolj, da je sprejela še vso prtljago, kolesi pa sta ostali kar v avtu.

Ko se je v soboto Grega odpravil na prvo vodeno celodnevno turo, sem sama dan začela bolj lenobno, pričela stopnjevati tempo s pomivanjem posode, brzinskim obiskom trgovine in urejanjem prtljage, nato pa padla na posteljo, prespala pol dneva in to je bilo pravzaprav vse od moje sobote. Preprosto manjkal mi je tak dan.

Medtem, ko sem dremala. (foto: Mischa Crumbach)

 

Nedelja ni mogla biti bolj drugačna. Ob devetih smo se zbrali na železniški postaji, kjer se je usulo še na desetine gorskih kolesarjev in se najprej odpravili proti mestu, kjer smo vadili nekaj trikov, ki pridejo še kako prav. Jaz sem se učila dvigovanja zadnjega kolesa z namenom spreminjanja smeri v  ozkih zavojih (pivotiranje).

Sledila je huda borba za mesto na avtobusu. Namenili smo se namreč v Visperterminen, majhno vasico na 1378 metrov nadmorske višine. Visp in preostanek doline sta precej dobro pripravljena na horde gorskih kolesarjev, ki obiščejo ta kraj za več dni ali pa pridejo na dnevni izlet iz Züricha, vendar so kapacitete za prevoz koles včasih še vedno premajhne. Tako se je bilo potrebno vsako vožnjo boriti za eno od šestih mest za pritrditev kolesa na zadku avtobusa, sicer je bilo potrebno poiskati kasnejši, alternativni prevoz ali pa kako drugo destinacijo. Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj na avtobus ne pripnejo kakšne dodatne prikolice. Strma cesta se močno zoža, šoferji pa z glasnim hupanjem opozarjajo na morebitne nasproti vozeče naj se umaknejo.

Iz Visperterminen smo se na žgance povzpeli še za kakih 400 višinskih metrov, ko nas je ujela ploha, ki nekako ni prenehala. Preoblečeni v dežna oblačila smo se zapodili v gozd, kjer je bilo potrebno preplezati nekaj podrtih dreves, nato pa se je stezi pridružil davno nazaj urejen vodni kanal. Vodni kanali so tu v preteklosti igrali zelo pomembno vlogo, saj so napajali suho dolino s pitno vodo. Zanimivost tega traila je, da smo zelo počasi izgubljali višinske metre (delno tudi zato, ker sem bila zraven tudi jaz, haha), dež je ponehoval in temperatura je bila še vedno prava, da mi ni bilo ne vroče in ne hladno.

Še od zime podrta drevesa. (foto: Mischa Crumbach)

Steza se je spremenila v tehnično nekoliko bolj razgibano in mi je v kombinaciji z vlago veselo kravžljala živce. Določene odseke sem prepešačila, določene prevozila, kakega pa tudi zarila. Ko smo prispeli v dolino, se mi ni zdelo zelo verjetno, da mi je ostalo kaj energije za preostanek dneva.

Ker je bil naslednji avtobus proti Visperterminen že zaseden, smo se odpravili v vasico Aussenberg. Pričakale so nas lesene hiške, postavljene na kratkih lesenih stebrih, s ploščatim kamnom kot naležno ploščo. S to razliko, da to ni naležna plošča (recimo za razbijanje previsokih kontaktnih napetosti med stebrom in nosilcem), temveč enostavna, vendar izjemno učinkovita prepreka proti podganam in podobni golazni. Ta detajl je značilen za te kraje, drugje ga ne najdemo. V vmesnem, suhem prostoru so ljudje lahko shranjevali krmo in hkrati niso imeli težav z invazijo glodalcev v bivalnih prostorih. Genialno.

Lotili smo se ozke, strme, travnate stezice, se podili za hišami in traila je bilo konec veliko hitreje, kot bi si želela. Zato smo hitro odpedalirali čez Visp do avtobusne postaje, kjer smo si le izborili mesto na avtobusu in znova odšli v Visperterminen. Zapeljali smo na stezo, ki pa je bila tehnično veliko manj zahtevna, veliko bolj tekoča in hitra, le z enim bolj izpostavljenim delom, je pa ponujala nekaj res fantastičnih pogledov na celotno dolino ter tudi okoliške vrhove. Oblaki so se končno razkadili in ko smo se peljali po stezici mimo vinogradov (ki so, mimogrede, najvišje pozicionirani vinogradi v Evropi!), je sonce naredilo res fenomenalno predstavo. Po koncu kolesarjenja sem pojedla steak in krompirček kot bi mignil.

 

Vinogradi. (foto: Mischa Crumbach)

Pri celotni turi me je motilo le to, da občasno nisem vedela ali naj gledam v smer vožnje ali naokrog. Če bi se dalo oboje hkrati, bi bilo idealno. Tako pa sem na račun previdnosti včasih izpustila kak izjemen prizor tamkajšnje narave.

Učenje zavijanja v strmini. (foto: Mischa Crumbach)

Posebno všeč mi je bilo tudi dejstvo, da so se vsi tisti kolesarji, ki sem jih videla na avtobusni postaji, nekako razkropili in na trailu ni bilo prav nobene gneče. Število ljudi, ki smo jih srečali, je bilo zanemarljivo. Obenem pa je v predsezoni gorskega kolesarstva žal tako, da steze včasih še niso počiščene od zimskega razdejanja, vreme pa lahko pred poletjem tudi nekoliko ponagaja. Tura z MTB vodnikom/učiteljem je odlična ideja, saj pozna tudi manj znane traile, ki so navadno še bolj čarobni, in dostope do njih ter alternativne traile. Prav pride tudi učenje tehnike, kateri bom verjetno v prihodnje morala nameniti nekaj več pozornosti.

V ponedeljek zjutraj sva spakirala in jo popihala nazaj proti Kanderstegu. Tam sva se zapodila v steno, ki se je dvigala nad slapom in tam ostala skoraj tri ure. Medtem, ko mi je bilo jasno, da bo prva četrtina stene nekoliko težja (D), me je predvsem presenetil preostanek, ki ima lažjo oceno (B/C), vendar mi prav tako ni deloval posebno lahek. Morda je bila kombinacija precejšnje izpostavljenosti  in navihane postavitve klinov, pri katerih je prišla do izraza moja hendikepiranost zaradi skromne telesne višine. Pri nekaterih klinih bi si z daljšimi nogami prav gotovo lahko pomagala. Sicer pa preplezane stene niti ne morem opisati z besedami, na vrhu je občutek, ko premagaš svoje strahove, res neopisljiv.

Varšava

Po dolgem času sem se kot turistka odpravila nekam na tuje, sploh prvič pa za Silvestrovo. In ja, že konkretno korakamo v novem letu, tudi služba se je znova začela, meni pa še vedno ni uspelo spisati novega zapisa na blogu, ki v zadnjem času prav žalostno ždi na nekem osamljenem serverju v tem računalniškem kozmosu.

Pa smo se 28.12.2017, po 4-urnem spancu (“Bom med vožnjo lažje spala!”) res nakapljali k najetemu kombiju ob nečloveško zgodnji jutranji uri in odpravili proti severovzhodu Slovenije, čez Graz proti Dunaju, tik mimo Brna in vse do Varšave na Poljskem. Kljub temu, da sem zdaj pa res že vajena dolgih relacij, sem vseeno zazijala, ko sem v navigacijskem programu prebrala, da nas čaka 1055 kilometrov poti do Varšave.

Namesto obupnega spanca v kombiju, sem se posvetila navigaciji in nemarno razlezena na prvih dveh sedežih, z nogami na armaturni plošči, sem nas bolj ali manj uspešno vodila po cestah.

Te so bile do meje s Poljsko standardne, potem pa niti ne. Ko sem pobrskala po informacijah, kakšne so omejitve na poljskih cestah, sem bila še bolj zbegana. Kako smo bili šele zbegani, ko smo na cesti, ki je še najbolj spominjala na slovenske avtoceste (Poljaki so tudi vozili tako hitro kot na slovenskih avtocestah), opazili avtobusne postaje, neverjetna in nenadna križišča (tako semaforizirana kot tudi nesemaforizirana), neverjetne prehode za pešce (Darwinova nagrada?), živalske kadavre in kaj vem kaj še. Ko smo zadnjih 15 kilometrov poti pred Varšavo vozili po popolnoma uničeni cesti, ki bo sicer v kratkem deležna konkretne prenove, se mi je zdelo, da huje pač ne more biti. Seveda je lahko huje – ko ob koncu 15-urne vožnje smrdiš tudi sam kot kadaver in si pod tušem odpreš toplo vodo in priteče rjava brozga…No, ja. Kar renčala sem od togote.

Prvič sem preizkusila aplikacijo Uber in moram reči, da v Varšavi sistem deluje odlično. Ne glede na katerem delu tega ogromnega mesta se nahajaš, vedno je voznik Uberja nekje blizu. Princip Uberja je, da ti različni vozniki nudijo prevoz za vnaprej določeno vsoto denarja. Tako se zlahka izogneš preplačilu, saj te bo voznik navadno hotel pripeljati čim hitreje in po najkrajši poti na cilj. Za razliko od kakšnega zvitega taksista. Uber sem povezala s kreditno kartico, zato mi ni bilo potrebno odštevati in iskati drobiža. Prav tako lahko preko GPS signala spremljaš svojo lokacijo kje se nahajaš. Uber voznik je res hiter. V primerjavi z javnim prevozom, ko smo na poti v center mesta uporabili en avtobus, tramvaj in podzemno železnico, kar je trajalo uro in pol, nas je Uber pripeljal v dvajsetih minutah. Je tudi precej poceni, še posebno, če si stroške razdeliš z več sopotniki.

Varšava je res ogromna. Na prvi pogled je videti razmeroma čista. Z zanimivim načelom – parkiraj kjer le najdeš prostor, pa naj bo to označeno parkirišče ali zelenica med dvema pasovoma ceste. Večje in manjše trgovine so odprte tudi do 22. ure, kar se mi zdi po avstrijskem načinu življenja že kar malo čudno. Na vsakem vogalu je lokal, kjer dobiš lahko kaj za pod zob. Ne bom pozabila gostilne “Pri Švejku”, kjer sem se nažrla dobrot – od pirogov, do vseh možnih vrst mesa – in nato naslednjo uro na pol leže za mizo prebavljala in poskušala dihati. Hrana je nasploh odlična in zelo poceni. Pivo odlično in še bolj poceni. Praktično se je nemogoče zadrževati in normalno jesti ter piti.

Zadnji dan starega leta smo se odpravili na ogled mesta z vodičko, ki nam je v hladnem in vetrovnem vremenu lahko še bolj nazorno predstavila tragično zgodovino tega mesta in njene junake. Varšava je bila v drugi svetovni vojni praktično zravnana s tlemi in fascinantno je bilo videti, kako hitro si je opomogla in dobila današnjo podobo.

Eliksir iz hibiskusovega čaja, sadnih sokov, klinčkov in vsega dobrega ter kozarček vodke je spodbudilo pretok krvi po skoraj zmrznjenih stopalih v znani gostilni Zapiecek med čakanjem na piroge. Ti so bili v kombinaciji z različnimi omakami seveda fantastični. Tako fantastični, da se mi še zdaj cedijo sline.

Polna vtisov se me je že kmalu po polnoči polotila utrujenost in sem z veseljem padla v posteljo.

Prvega dne novega leta smo se odpravili nazaj domov, pri čemer smo opravili prvo polovico poti, prenočili v Brnu in naslednji dan opravili še s preostalim delom poti. 1. januarja Čehi praznujejo obletnico odcepitve od Slovaške in na ta dan je praktično nemogoče najti gostišče, ki bi sestradanemu popotniku ponudilo nekaj užitnega. Kljub temu smo v Brnu izvohali zakotno indijsko restavracijo, v kateri smo se imenitno najedli.

Ko smo z avtoceste končno zagledali Triglav, ki se je v lepem vremenu prav bahavo dvigal v ozadju, sem bila verjetno najbolj vesela. Saj ne, da ne grem rada po svetu, vendar se veliko raje vrnem domov.

Säntis

Ko je napovedanih vsaj 10 dni popolnoma sončnega vremena in to v oktobru, se že na začetku tedna začne debata, kam jo bomo ubrali med vikendom, ki sledi. V pisarni sem tudi slavnostno razglasil, da se v petek ne bom gibala nikjer v radiju 60km od pisarne. Takšni pač smo po precej razvlečenem obdobju slabega vremena.

Za pohodniško turo smo torej izbrali Säntis in si dopustili možnost skrajšanja pohoda v kolikor se kdo ne bo počutil optimalno. Kot običajno nisem imela izdelanega mnenja, kaj me čaka, ker švicarskih gora resnično ne poznam.

Säntis je najvišja gora v severnovzhodni Švici, ki meji na tri kantone: Appenzell Ausserrhoden, Appenzell Innerrhoden ter St. Gallen. Po pripovedovanju ostalih bi rekla, da je Appenzell nasploh dokaj podoben Bregenzerwaldu: tam živijo ljudje, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, negujejo močan in nenavaden dialekt ter so zelo ponosni na svoj kanton. Slednje je popolnoma logično glede na čudovito pokrajino. Arhitektura je v večini neizumetničena, pristna, s tradicijo.

Med zgodnje-jutranjim barantanjem z baterijskimi vložki za naglavne lučke, podajanjem litrske steklenice s slivovim žganjem in vožnjo med meglicami, ki so se leno vlekle po dolini, smo le parkirali v Wasserauen in četverica se nas je odpravila na pot. Ta se kmalu postavi tako vertikalno, da kmalu ostaneš brez sape in, ko se daleč naprej zasveti vrh Säntisa, je kar težko verjeti, da je gora na dosegu enodnevnega pohoda. Kmalu se je izkazalo, da ob vsem brbljanju čas mineva hitreje, kilometri so ostajali za nami, višinski kilometri so se tajali.

Zanimivo je, da me kljub življenju v gorah, spektakularni prizori še vedno šokirajo. Od kamnin in njihove plastovitosti, do samega reliefa terena. Ko se nove doline in sedla odpirajo kot predstava za zaveso in se čudiš kam vodi steza, ki kar naenkrat zavije nekam vertikalno, na na videz neprehodno območje. Ko se znajdeš v dolini, obkroženi z visokimi grebeni, ki delujejo kot naravni amfiteater in zaslišiš vriskanje in jodlanje radostnih Švicarjev. Jure jim je vrnil s huronskim “Ijaijaija oooo”, vendar smo zaman čakali na morebiten odgovor “Maribor – šampion!”.

Seealpsee in vrh Säntisa z ogromnim stolpom na desni. (Foto: Jure Česnik)

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Smer, ki smo jo ubrali, bi bila v resnici bolj primerna v poletnem času, saj je do Wagenlücke (ki je od vrha oddaljen cca. 1,5 ure) potekala skoraj izključno v senci. Smo pa na tak način privarčevali kar nekaj tekočine in energije, saj je na sončni strani prijetno pripekalo, kljub temu, da je bil 14. oktober.

Brez večjih težav smo dosegli vrh na 2502 metrih nadmorske višine in se zadovoljno posedli pred kočo z neverjetnim pogledom, kjer smo se okrepčali. Ko smo se najedli in si odpočili, smo naredili še nekaj fotografij za spomin, nato pa začeli načrtovati pot navzdol.

Foto: Jure Česnik

Ker smo bili še vsi precej pri močeh, smo se odločili za daljšo pot po drugem grebenu čez Lisengrat do Rotsteinpassa. Kmalu se je izkazalo, da sestop zaradi snega na senčni strani, ne bo najbolj enostaven. Še posebej zame ne, ker me muči strah pred višino. Terjalo je nekaj časa, da sem se navadila na enostavno postavljanje stopal enega pred drugim, na stezici, široki za dobri dve širini čevlja, kateri je sledila kdo ve kako globoka vertikala. Jeklenice sem se tako močno držala, da se mi je skorajda zarezala v dlan, medtem, ko sta pohodna čevlja drsela malo po svoje po strjenem snegu. Seveda brez varovanja. In, ko se je bilo poleg vsega potrebno srečevati s hribolazci, ki so prihajali z nasprotne smeri s podobno velikimi očmi, kot sem jim imela jaz, sem nekajkrat mislila kar obstati in se začeti nesmiselno dreti. Na sreči so mi fantje izdatno nudili moralno podporo (“Tuki pa ne bi blo dobr dol past.” “Je** se, Nejc!”) in tudi najtežji del poti mi je uspelo premagati.

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Kar je sledilo je bila šala mala in verjetno bo tako tudi še kdaj v bodoče.

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Foto: Jure Česnik

Pot v dolino je bila daljša kot sem si zamislila, zato so svoj davek terjala tudi razbolela kolena, vendar je bilo kmalu vse pozabljeno, ko smo v dolini sedli v avto. Štiri glave, polne vtisov ter mnogo mišic z mlečno kislino, se je varno vrnilo domov.