“Run, Forrest, run!”

Vse kaže, da bo jesen precej lepša kot je bila spomlad. Za mano so hladni, toda sončni dnevi in tudi naslednji teden bo večinoma lep. Zato vsak prost trenutek izkoriščam za gibanje v naravi.

Danes sem jo mahnila na hribček, katerega imena na karti sploh ne najdem-na smerokazih pa je pisalo Haile/Haite/Heite, ne spomnim sem več dobro. Pot se začne takoj za hišo, kjer je potrebno po stotih metrih prečkati edini pašnik, ki še “obratuje” konec septembra. Krave so me dokaj začudeno gledale, jaz pa sem delala hitre in boječe korake. Krave so bile vedno del mojega življenja in pri nas doma so bile prijazne, razvajene in brigale so se zase. Zato ne vem od kod mi nenehen strah, ko prečkam pašnik s temi simpatičnimi prežvekovalci. Naj bom sama ali v družbi, najraje se pašnikom izogibam.

Verjetno se bojim krav, ker sem nekoč prebrala, da je statistično precej večja možnost, da te ubije krava kot marsikatera druga žival, brala sem tudi o agresivnosti goveda in nenazadnje je bilo v Avstriji zaradi njih zabeleženih že kar nekaj žrtev med pohodniki. In če dobro pomislim, me tudi na Irskem niso prav lepo sprejele. Opažam, da ima tukaj večina krav odstranjene rogove, vendar kaj ko je morilsko orožje pravzaprav njihova teža, s katero poteptajo žrtev. In krave so tu kar dobro porejene.

Zato sem še bolj sumljivo merila na njih, one pa name. Z olajšanjem sem zaprla ogrado za seboj in se zadovoljno zapodila v hrib. Na vrh sem prišla 45 minut pred časom označenim na tabli, zato sklepam, da je bil trening soliden.

Levo za mojo glavo Höferspitze, v sredini je Mohnenfluh, v dolini pa Schröcken.

Sestop je bil otežen, saj sem zaradi slabo vidnih označb kar nekajkrat zašla. Problem je, da so markacije popolnoma obledele, “potka” pa ni samo ena, temveč jih je zaradi ovc in krav čez poletje mali milijon. Vse je poteptano.

https://www.instagram.com/p/BKyaLouAmdb/?taken-by=mad2nafish

Na poti nazaj sem morala spet prečkati pašnik, opazila sem, da nekaj bližnjih krav leži in prežvekuje, dve kravi pa sta se še vedno pasli nekoliko višje na hribu. Zdelo se je mirno, zato sem v ritmu glasbe, ki mi je igrala na ipodu, drobencljala čez pašnik.

Nenadoma sem s kotičkom očesa zagledala, da se je ena od krav zapodila po klancu navzdol z neverjetno hitrostjo in naravnost proti meni. Vedno sem bila borbena in v šoli pri športni vzgoji sem vedno dala vse od sebe. Toda tole danes je bil pa šprint, ki se ga ne bi sramoval niti Usain Bolt. Nisem uspela niti pokukati čez ramena, slišala sem le topotanje nečesa težkega za seboj, svojih korakov nisem slišala, zato sklepam, da sem kar poletela, ko sem se končno vrgla skozi ogrado, tekla kar naprej in se za vsak slučaj ustavila šele pred vrati stanovanja.

Danes so se tako uradno zaostrili odnosi med Sanjo in kravami. Premirje se prekinja za nedoločen čas.

Odjava davčnega rezidentstva

Odjava davčnega rezidentstva je varna rešitev za vsakogar, ki dela v tujini, saj je v tem primeru posameznik v Sloveniji opravičen plačevanja davkov od prihodkov iz zaposlitve. To pomeni tudi, da ni za pričakovati položnic z vrtoglavimi zneski iz Finančne uprave Republike Slovenije.

Glede na to, da so plače v marsikateri evropski državi precej višje kot v Sloveniji in nemalokrat tudi precej manj obdavčene (na primer Švica, Avstrija, Nemčija), je lahko celoletni znesek, ki ga je treba plačati FURS-u (dohodnina) štiri- ali celo več-mestna cifra. Če je med državama sklenjena mednarodna pogodba o izogibanju dvojnega obdavčevanja, svoji matični državi plačuješ “samo” razliko med davkoma, toda kot že omenjeno – zneski so lahko precej visoki. Posameznika glava še bolj zaboli ob dejstvu, da ima FURS pravico do terjanja davčnih dolgov za 5 let nazaj. Nekateri, ki solidne dohodke iz tujine niso javljali davčni upravi, so bili za poplačilo dolgov prisiljeni vzeti kredit… Pa tudi kak sedativ.

Še pred selitvijo v tujino se je potrebno seznaniti s slovensko davčno zakonodajo. Na FURS-u ne poznajo šale. Z leti se je postopek odjave davčnega rezidentstva znatno otežil in potrebno je urediti stvari na način, ki ne dopušča, da bi se kandidatu odločba prevesila v škodo. Jaz sem se stvari lotila precej natančno in sistematično. V tujini sem:

• najprej prijavila stalno prebivališče (kasneje ga spremenila v stalno prebivališče)
• odprla bančni račun
• poskrbela za zdravstveno zavarovanje
• podpisala pogodbo o zaposlitvi
• pridobila potrdilo o “evropskem delavcu” (kar je obvezno v Avstriji)
• po nekaj mesecih sem pridobila potrdilo z avstrijske davčne uprave, da sem registrirana v njihovi bazi (avstrijska davčna številka)

Nato sem v Sloveniji:

• zamenjala osebni dokument (zaradi novega stalnega prebivališča)
• ukinila bančni račun v Sloveniji
• delniške naložbe pretopila na nov bančni račun
• odjavila stalno prebivališče
• prekinila zdravstveno zavarovanje
• prekinila telefonsko naročniško razmerje
• pridobila potrdilo o zavarovalniški dobi za avtomobil (za prenos bonusov na tujo zavarovalnico)
• šla k frizerki, hehe

Potem sem v Avstriji:

• opravila tehnični pregled za vozilo
• uvozila, registrirala in zavarovala vozilo (tu mi je prav prišlo potrdilo s strani slovenske zavarovalnice – “bonusi”)
• plačala davek na vozilo
• fino bi bilo zamenjati tudi vozniško dovoljenje (jaz ga nisem, vendar nimam niti nobenih problemov s tem)

V Sloveniji sem nato v roku 30-ih dni odjavila vozilo iz prometa in vrnila registrske tablice.

Od vsega zgoraj naštetega sem zbirala potrdila in jih skenirala, izpolnila obrazec “Ugotovitev rezidentskega statusa“, napisala dopis z razlago in dodala še nekaj neformalnih zadev, ki so dokazovale, da je “center interesov v tujini”. To je tudi predmet razprave. Zdi se mi namreč, da se vloge obravnavajo individualno in nujno je dokazati kje posameznik koristi določene storitve, kot je npr. zdravnik, zobozdravnik, šolanje itd. V mojem primeru sem opisovala tudi s kakšnimi dejavnostmi se tukaj ukvarjam, skenirala sem npr. sezonsko smučarsko karto, članstvo v tukajšnji knjižnici ipd. Dokazala sem, da živim predaleč od slovenske meje, da bi od matične države dejansko imela korist v kakršnemkoli smislu. Naj vas niti ne preseneti vprašanje v obrazcu katero pohištvo ste odnesli v tujino. Odgovarjajte iskreno, natančno in poskrbite, da bo zadeva tudi na papirju izgledala kar se da ugodno za razrešitev vloge. In ne pošiljajte samo izpolnjenega obrazca, ker to FURS-u prinaša dodatno delo pri pridobivanju informacij z vseh strani.

Celotno papirnato goro sem poslala v Slovenijo s povratnico, da sem imela potrjen datum prejema. Zdelo se mi je namreč, da utegnem na odgovor čakati več mesecev (oz. v vsakem primeru več kot je zakonski rok za odgovor…).

Moja vloga je bila obdelana in ugodno rešena v samo dveh tednih.

“Tole je pa ogromno dela.” Res je. Toda praktično vse z namenom, da mi od mesečnih prihodkov ostane vsaj malo več, glede na to, da si z “ugodnostmi” v Sloveniji tukaj prav nič ne morem pomagati. Primer dnevnih migrantov je pač nekoliko drugačen… Trenutno se ne obremenjujem s tem, kaj se bo z mojim davčnim rezidentstvom zgodilo, ko se bom odselila nazaj v domače kraje. Verjetno mi ne bo potrebno na kolenih prositi, da mi obdavčijo prihodek…

 

Seven Summits Tour Schröcken

V vasi se je včeraj odvijal svojevrstni pohodniški praznik z dobrodelno noto – Seven Summits Tour Schröcken. Gre za podvig v okviru organizacije ROKPA, ki zbira sredstva za pomoči potrebne, predvsem prebivalcem Nepala in Južne Afrike. Ker vsa regija praktično diha s pohodništvom in gorništvom, sem tudi jaz sodelovala pri izvedbi tega dogodka. Petek smo porabili za intenzivno pripravljanje prizorišča, že dneve prej pa so prostovoljci zgledno označili “trail” oz. pot. Le ta namreč vodi v krogu 50km, na tej razdalji se pohodniki v manj kot 24. urah povzpnejo na sedem vrhov in tako opravijo kar 4500 višinskih metrov razlike. Pot se vije prav okrog Schröckna, vrhovi pa si sledijo: Künzelspitze (2397m), Rothorn (2239m), Hochberg (2324m), Braunarl (2649m), Mohnenfluh (2542m), Juppenspitze (2412m) ter Höferspitze (2131m).

Vir: outdooractive.com

Glede na psihofizično pripravljenost se je štartalo ob različnih urah, prvi štart je bil v soboto ob 2:00 ponoči, zadnji pa ob 7:30 (gorniški tekači). Ker prvih 10 ur v bazi ni bilo pričakovati dogajanja, sem prosto dopoldne izkoristila za brzinsko turo na Höferspitze, ki mi je ponudil izjemen razgled.

V bazi sem se pripravila na delo in kmalu smo pričakali prvega tekača, ki sicer ni bil najhitrejši (štartal je že ob 3:00), je pa s to zelo težko nalogo opravil v zavidljivih 11. urah in pol.

Bele pikice so pohodniki, ki si z lučmi osvetljujejo pot. (vir: Facebook Seven Summits Tour Schroecken)

 

Kuenzelspitze v zori. (vir: Facebook Andreas Baechle)

Vreme je bilo čez dan sicer fantastično, proti večeru pa so se vrhovi ovili v oblake in postalo je vetrovno ter deževno. Ko se je znova zvečerilo, je bilo na poti še precej popotnikov, ki so premraženi in izmučeni kapljali v bazo. Prav vsem pa so obrazi žareli, ko so se razbremenili nahrbtnikov in navdušeno pripovedovali svoje prigode na poti. Zadnjega junaka, katerega smo pričakali po 20. urah, so pred ciljem počastili z igranjem na “alphorn” (tista trobenta iz reklame za Ricolo, ne vem kako se ji pravilno reče…) in tako se je tek/pohod tudi zaključil. Sledila je žurka v bližnji gostilni, katero sem izpustila, saj sem utrujenih nog, toda vtisov polne in sanjave glave odšla domov. Bom naslednje leto tudi jaz med temi “norci”? Če bom pridno trenirala…najverjetneje.

Na tem blogu si lahko ogledate fotografije in potek dogodka, kmalu pa sledijo tudi uradne fotografije.

Letos “za hec”, naslednje leto “za res”?

Eurobike 2016

Obiskala sem kolesarska nebesa – sejem Eurobike v nemškem Friedrichshafnu.

Ob osmih zjutraj nisem niti vedela ali bi vstala ali bi še eno rundo odspala, čez nekaj uric pa sem hodila od parkirišča proti prizorišču s približno tako brzino, kot modna navdušenka v trgovino z oblačili.

Sejem je bil razdeljen na več delov – od kulinarike, potovanj pa do koles, kolesarskih delov, kolesarskih oblačil in pripomočkov ter prehrane. Zunaj so potekale različne aktivnosti – tekmovanja, testi in promocije. Nemudoma sem se zapodila proti kolesom in delom, saj sem pred dnevi zelo žalostna ugotovila, da imam močno zvita oba obroča na mojem Bianchiju, posledično imam težave z menjalnikom. V tej fazi ne vem kaj bolj boli – moja denarnica ali moje srce.

Če se samo omejim na obroče, je ponudba tako široka (in tako draga :P), da sem kmalu obupala. Znani, manj znani, butični proizvajalci, popolnoma ročna izdelava, kar hočeš. Izjemno so se razpasla električna kolesa, ponudba je res bogata. Cestnih koles toliko, da se je delalo blato. Pravzaprav me je le preobilica vsega varovala pred tem, da bi naredila kaj blesavega in šla v nakup novega kolesa. Namreč izbrati kolo bi bilo popolnoma nemogoče.

Res pa je tudi, da je bolj malo proizvajalcev dejansko prodajalo svoje izdelke, večinoma je šlo za predstavitev. Zato novih poletnih in zimskih rokavic nisem dobila, sem pa preizkusila nekaj modelov in imam dobre informacije, kaj se sploh lahko kupi.

Kadarkoli vidim razstavne modele Bianchija, se tam zadržim najdlje. Sama pri sebi sem zadovoljno brundala, ko sem vsako krmilo malce potipala, pogladila, nagovorila (“Enkrat boš moj, veš?”) in srečno ugotovila, da je nov dizajn še malo boljši in lepši. Pobje znajo narediti bicikel.

Popolnoma psihološko nepripravljeno me je dobila postaja s Colnagovimi kolesi. Gre za prestižno znamko, ki ti res zapre sapo. Morda na fotografijah delujejo nekoliko preveč običajno, v živo pa se resnično opazi kvaliteta izdelave. Samo okvir vas lahko stane 6000$, sestavljeno kolo pa tudi do 16000$. Zato sem si vzela čas in si jih natančno ogledovala, zraven pa tudi malo sanjarila.

Sejem je bil res poslastica za oči, sem pa pogrešala (ali zgrešila?) nekaj znanih vrhunskih znamk koles in kolesarskih oblačil (Cervelo, Trek, De Rosa? Rapha, Assos, Le Col?). No, v bistvu še sreča. Tako sem sejem zadovoljno zapustila le s čistilom in loščilom za okvir.

Kravji bal

Prvega septembra krave tradicionalno zapuščajo planine. Opazila sem le manjšo skupino, ki je lagano-sportski zavzela celo širino ceste, zato sem sodelavca vprašala kje je preostala milijarda krav. “Ostale bodo izkoristile še nekaj dni v planinah, potem jih bomo pa prav tako pospremili v dolino.”

Seveda je bil včerajšnji dan pravi kravji bal, z žurko ob koncu dneva. Čeprav je bil četrtek in se je zvečer precej shladilo, se je zbralo ogromno domačinov, ki so bosi ali pa z lesenimi cokljami skakali naokrog ter plesali. Neverjetno razigrani postanejo tile Avstrijci, če je le kak sodček piva zraven. Lederhose, dirndli, klobučki – nekateri s samo kako vejico, drugi pa razkošno okrašeni, da ga je glava komaj nosila. Vprašala sem Martina kje ima svoj klobuk in rastlinje na njem, pa mi je razložil, da ima tudi to posebno tradicijo in pomen.

Kdor ima klobuk z zataknjeno vejico, pomeni, da je občasno v planinah pasel in pazil na krave. Kdor ima cel herbarij na glavi, pomeni, da je bil v planinah priden prav celo poletje. In ne, ne gre za mešano rastlinje, temveč za rožmarin, ki tukaj pač ne raste za vsakim vogalom. Zato se je tradicija obrnila še v eno smer: vejice rožmarina lahko ukradeš od drugega pastirja in zadeva je šla tako daleč, da se krade vsepovprek. Včasih poseže vmes celo policija. Zato je postalo toliko bolj zanimivo, ko smo predlagali Zisisu, naj pripelje prikolico rožmarina iz Grčije in ga bomo na črno prodajali tukajšnjim pastirjem. Kjer drugi vidijo tradicijo, jaz vidim biznis! In tako bo Zisis naslednje leto postal tajkun…

Pastirice, pastirji in krave. (vir: vol.at)