Kia sopiha po ovinkih mimo Davosa in temperatura se spusti na -18°C. Opsala, danes pa ne bomo v kratkih rokavih. Renčimo v hrib po zasneženi cesti do prvega parkirišča, kjer sva se odločila počakati na par iz Züricha, s katerim gremo skupaj na turno smuko. Iz avta stopim le toliko, da si lažje obujem smučarske čevlje, nato pa se znova usedem in za volanom rutinirano jem jogurt s kosmiči. Pripelje se volkswagnov kombi in pomigne, da se zapeljemo do višjega parkirišča, ki ima morda še kako prosto mesto. Kar v smučarskih čevljih odšofiram po ozki cesti.
Drug drugemu se predstavimo kar med pripravo opreme, temperatura se je dvignila na -14°C, kar je že skoraj za kratke rokave. 🙂 Med zapuščanjem vasi smo naleteli na avtomobil slovenskih registrskih tablic, kar mi je spet dalo misliti, kako lahko najdeš Slovenca tudi v najbolj zakotnem kraju na svetu.
S hojo smo začeli zelo pogumno (hitro). Že po kilometru sem vedela, da bo tisti dan težko. Konfiguracija terena je bila taka, da se je občasno kar strmo vzpenjalo, čeprav pri turnem smučanju velja, da si izbiraš čim lažji vzpon, četudi moraš zaradi tega naresti precej več dolžinskih metrov. Na nogah nosiš namreč precej več kot samo pohodni čevelj – v mojem primeru so turnosmučarski čevlji še relativno lahki, precej pa nanesejo smučarske vezi in pošastno široke, freeride smuči. Med hojo sem občasno bentila zaradi tega. Seveda ni pomagalo niti dejstvo, da sem dan prej opravila moj do takrat najdaljši vzpon s smučmi.
Hodili smo v senci, kar je še bolj botrovalo občutku mraza. Nebo je bilo brez oblačka, povsod okrog nas pa značilna zimska tišina – akustika, ki jo lahko naredi le plast snega. Bolj ali manj tiho so bili tudi ostali turaši, ki smo jih bodisi dohiteli ali pa so oni nas prehiteli. Slišati je bilo le drsanje kož.
Ko smo prišli na višjeležečo ravnico pred glavnim vzponom, sem že vlekla noge za sabo. Zaužita energijska tablica in pest oreščkov me je komaj držalo pokonci. Spravila sem se na čelo kolone, da sem mirila tempo preostalih, ki so bili precej bolj razposajeni kot jaz. Drs, drs, drs. Včeraj je bilo luštno, danes pa ni več. Na vzponu me je peklo v pljučih, vlečem levo, vlečem desno nogo. Smuči pa tako težke. Drs, drs, drs vse do sedla, ki se je nahajalo slabih 50 višinskih metrov nižje od vrha. Tam sem se odločila počakati na preostale, ki so skočili na vrh Büelenhorna (2806 mnv) in se mi kmalu znova pridružili.
Navlekla sem vso možno obleko, pospravila kože, pojedla malo suhih marelic in datljev, ter se pripravila na spust. Razgled in vsi možni odtenki modre barve so bili neverjetni. Dober sneg nam je vsem dal nekaj nove energije in živahno smo se pognali po bregu navzdol. Vsakič, ko sem se potrudila najti nekaj »čistega«, nezvoženega snega, sem bila pošteno nagrajena. Ob eni izmed kratkih pavz, smo se vsi strinjali, da je trpljenje poplačano.
Blaženi smo se spustili do parkirišča, kjer smo skupaj v kombiju popili kavo in poklepetali, nato pa se odpravili vsak v svojo smer domov. Kia je sicer potrebovala nekaj spodbude pri speljevanju z zasneženega parkirišča (med mojim momljanjem »Nasledn bo meu 4×4«), nato pa je kar šlo. Tista kava naju je z Grego držala ravno prav dolgo, da sva se imela voljo izogibati vsem možnim zastojem na avtocesti in se pripeljala domov, zmazala vsak en kos pice ter skonvergirala v svet sanj.
ha3i 